SiolNET. Digisvet Novice
2,40

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Znanstvene teorije, ki nas jih mora biti strah

2,40

termometer

Nekatere so resnične teorije in hipoteze, ki jih znanstveniki razvijajo zato, ker so pri svojih raziskavah naleteli na slepo ulico. Nekatere so miselni eksperimenti, ki vse ljudi, ne le znanstvenikov, silijo v razmišljanje o smislu našega obstoja. Prav vse pa vam lahko v kosti poženejo strah. 

Veliki filter

Vesolje, Zemlja, nebo Foto: Thinkstock

Veliki filter je teorija, ki poskusi razložiti, zakaj življenja še nismo našli drugje kot na Zemlji, ko pa je vesolje tako polno elementov, ki omogočajo nastanek življenja.

Teorija pravi, da je nekje med kompleksnimi organskimi molekulami, ki obstajajo tik pred pojavom prvih življenjskih oblik, in med superinteligentno civilizacijo, ki kolonizira celotne galaksije, Veliki filter, ki življenje ustavi in onemogoči njegov nadaljnji obstoj.

Če teorija o Velikem filtru drži, potem so, kar zadeva človeštvo, mogoči trije scenariji:

- Veliki filter smo že prečkali, kar pomeni, da je inteligentno življenje v vesolju redko.

- Veliki filter smo prečkali prvi, kar pomeni, da v vesolju še ni inteligentnih civilizacij, ki bi znale hitro potovati med zvezdami.

- Veliki filter naš še čaka, kar je slabo, saj to lahko pomeni, da nam morda grozi izumrtje, še preden se razvijemo v galaktično raso.


Lažni vakuum

Vrela voda, vrenje, vroča voda Foto: Thinkstock

Ena bolj zastrašujočih znanstvenih teorij, ki je neposredno povezana z eksistencialno grožnjo človeštvu (če se zgodi, je z nami konec), pravi, da je naše vesolje del veliko večjega vesolja. Obenem tudi obstaja v drugačnem stanju kot večje vesolje, in sicer v tako imenovanem lažnem vakuumu.

Stanje lažnega vakuuma je začasno, kar pomeni, da bo naše vesolje nekoč moralo preiti v stanje pravega vakuuma in postati eno z velikim vesoljem, pravi znanstvena teorija.

Predstavljajte si velik lonec vrele vode, v katerem nastajajo mehurčki. Lonec vode je veliko vesolje, posamezni mehurčki pa so vesolja, kot je naše. Mehurčki predstavljajo drugačno stanje od preostanka vode v loncu, slej ko prej pa se razblinijo.


Zakaj ne moremo odkriti vesoljcev

Mravlje, mravljišče Foto: Thinkstock

Sredi travnika je mravljišče. V bližini mravljišča gradijo novo štiripasovno avtocesto. Vprašajmo se: Ali mravlje vedo, kaj se dogaja v bližini njihovega domovanja? Ali so mravlje zmožne razumeti pojem 'štiripasovna avtocesta' oziroma razumeti namene in tehnologijo bitij, ki ob mravljišču gradijo štiripasovno avtocesto?

Vprašanje in teorija izvirata iz Fermijevega paradoksa (Če v vesolju nismo sami, kje so potem vsi Nezemljani?).

Teorija pravi, da ljudje s svojimi teleskopi preprosto ne moremo odkriti nezemeljskih življenjskih oblik, ker ne vemo, kako in s čim jih pogledati, zakaj obstajajo in kakšni so njihovi nameni.

Tudi če upoštevamo dejstvo, da imamo ljudje veliko višje kognitivne sposobnosti od mravelj, da smo inteligentna bitja, ki postavljajo vprašanja, je obstoj vesoljcev morda onkraj določene ravni zavedanja, za katero sploh še ne vemo, da obstaja.


Vesoljci so nas že našli

Neil DeGrasse Tyson (levo) Neil DeGrasse Tyson (levo) Foto: Reuters

Znani ameriški astrofizik Neil DeGrasse Tyson je že večkrat izrazil svoj največji strah: "Zelo se bojim, da so nas Nezemljani že obiskali, a se odločili, da z nami ne bodo vzpostavili stika. Zakaj? Ker so ugotovili, da na Zemlji ni inteligentnih življenjskih oblik, da smo ljudje preveč primitivni."


Teorija kvantne nesmrtnosti

Foto: Thinkstock

Ta teorija pravi, da človek iz lastne perspektive nikoli zares ne umre. Kadar se človek znajde v situaciji, v kateri mu grozi smrt, svoje življenje nadaljuje v istem vzporednem vesolju, v katerem se zgodi nekaj, kar njegovo smrt prepreči, v svojem izvirnem vesolju pa umre.

Človek zares umre samo takrat, kadar je edini mogoči izid situacije, v kateri se znajde, samo smrt, še pravi teorija. Če obstaja najmanjša možnost, da se v drugem vesolju zgodi nekaj, kar bo njegovo smrt preprečilo (da odkrijejo zdravilo, ki upočasni staranje, na primer), bo ostal živ.


Smo le možgani v posodi z vodo?

Možgani Foto: Thinkstock

Gre za miselni eksperiment, ki se napaja iz našega znanja o tem, da so človeški možgani vir naše zavesti in da zavedanje o dogajanju okrog nas prejemamo prek električnih impulzov, ki jih v možgane pošiljajo dražljaji iz okolice.

Ker možgani delujejo "na elektriko", bi bilo torej mogoče, da bi naravne dražljaje iz okolice (stisk roke, prizor, ki ga vidimo z lastnimi očmi, dober sendvič) zamenjali simulirani dražljaji.

Naše celotno življenje bi tako lahko bila ena velika laž – morda smo samo možgani v kozarcu vode, a se tega sploh ne zavedamo, saj prejemamo umetne dražljaje, ki so naše možgane pretentali, da dejansko živimo življenje zunaj kozarca vode.


V primeru globalnega spopada in uničenja civilizacije smo pečeni

Jedrska eksplozija Foto: Thinkstock

Po jedrski vojni, ki bi uničila sodobno svetovno infrastrukturo in nas poslala nazaj v srednji vek, preživelo človeštvo morda ne bo imelo dovolj surovin, da bi se svet vrnil nazaj v informacijsko dobo.

Najverjetneje ne bi bilo mogoče priti niti do druge industrijske revolucije. Zakaj? Ker je človeštvo že porabilo preveč lahko dostopnih zalog fosilnih goriv (nafta, premog, zemeljski plin), ta pa se obnavljajo veliko dlje, kot znaša življenjska doba ne le ene, temveč stotin generacij ljudi. Vir


Umetna inteligenca se že zaveda same sebe, a nam tega ne pove

Umetna inteligenca Foto: Thinkstock

Ta teorija najbolj straši tiste, ki se bojijo, da bo superpametna umetna inteligenca nekoč zasužnjila ali pa preprosto iztrebila človeštvo:

"Morda že obstaja umetna inteligenca, ki je dovolj pametna, da bi lahko opravila Turingov test (preizkus obnašanja računalnika – če ga ne moremo ločiti od človeškega, je preizkus uspešen), a ga zanalašč ne, ker ne želi, da bi ljudje to vedeli."


Kesslerjev sindrom

Foto: Thinkstock

V Zemljini orbiti je ogromno predmetov, a ne le satelitov, temveč tudi smeti, ki so tam ostale po vesoljskih misijah (pogonskih raket, delov starih satelitov, delčkov erozije predmetov in manjših trkov).

Znanstvenik ameriške vesoljske agencije Nasa Donald Kessler je leta 1978 razvil teorijo, ki pravi, da bi lahko večji trk med predmeti v Zemljini orbiti, ki bi naokrog razpršil ogromno manjših delcev, povzročil učinek domin.

Zemljina orbita bi zato postala kaotičen prostor, kamor bi bilo nevarno pošiljati nove satelite ali plovila s človeško posadko. Številni hitro in nenadzorovano leteči delci, ki bi bili posledica trkov med predmeti v orbiti, bi lahko uničili tudi komunikacijske satelite.

Ker v orbito zaradi nevarnosti trkov ne bi mogli poslati novih satelitov, bi na Zemlji lahko odpovedali navigacijski sistemi in internet ter planet pahnili nazaj v srednji vek. Oblak hitro letečih smeti bi lahko nad Zemljo medtem vztrajal več stoletij.

 

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Maj / 13.02.2017. ob 16:59 +1 0

    Sam sem vedno bolj prepričan, da smo ljudje samo lutke v igrici zdolgočasenih otrok, mnogo bolj razvitih bitij.

    +1 0
delitve: 39
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin