Sobota, 14. 1. 2017, 4.02
6 let, 6 mesecev
Titanski dosežek človeštva: tako daleč nismo parkirali še nikoli
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,88
Na današnji dan pred 12 leti, 14. januarja 2005, je na površini Titana, največje lune plinastega planeta Saturna, pristala sonda Huygens. Gre za najbolj oddaljeni pristanek človeškega plovila na katerem od vesoljskih teles in do zdaj edinega v zunanjem delu Osončja.
Titan
Titan je druga največja luna v Osončju, prekaša jo le še Ganimed, luna plinastega planeta Jupitra. Titan velja za posebnico med lunami, saj je edina z gostim ozračjem.
Ob Zemlji je Titan tudi edino vesoljsko telo v Osončju s stalnimi površinskimi tekočinami: jezeri in morji. V njih na Titanu sicer ni vode, saj je veliko premrzlo, da bi lahko obstajala v tekočem stanju.
Radarska slika: Titan skozi oblake
Temperatura na površini Titana znaša okrog minus 180 stopinj Celzija. V jezerih in morjih na Titanu se zato prelivajo tekoči ogljikovodiki, najpogostejši je metan.
V ospredju Titan, zadaj Saturn. Fotografija je nastala leta 2012, posnela jo je Nasina sonda Cassini.
Luno Titan je leta 1655 odkril nizozemski astronom Christian Huygens. Spodobilo se je torej, da je bilo Huygens ime raziskovalni sondi, ki je 14. januarja 2005 pristala na Titanu.
Huygens je bil projekt Evropske vesoljske agencije (ESA). Do Titana je sondo odneslo plovilo ameriške vesoljske agencije Nasa Cassini, katerega primarna naloga je sicer raziskovanje Saturna, starševskega planeta lune.
Cassini je na misiji že skoraj dvajset let, skupaj s sondo Huygens sta Zemljo zapustila oktobra 1997. Cassini je konec leta 2016 vstopil v zadnjo fazo raziskovanja Saturna (na fotografiji), začel je namreč polete skozi Saturnove obroče.
Huygens in Cassini sta se ločila na božični dan leta 2004.
Huygens se je ločil od sonde Cassini (zgoraj levo) in nadaljeval pot proti Titanu. Računalniška grafika, ki jo je 24. decembra 2004, dan pred ločitvijo plovil, izdala vesoljska agencija Nasa.
Štirinajstega januarja 2005 pa je Huygens začel postopek spusta na površino lune Titan. Skozi goste oblake se je sonda spuščala s padalom, od vstopa v ozračje do pristanka sta minili dve uri in pol.
Ameriški laboratorij za razvoj raketnih pogonov je pred dnevi izdal videoposnetek spuščanja sonde Huygens skozi atmosfero Titana:
Sonda Huygens je pristala sredi zaledenele kamnite pustinje. Posnela je spodnjo fotografijo:
Foto: Nasa / ESA
Misija Huygens je do zdaj edini pristanek človeškega vesoljskega plovila na katerem od teles v zunanjem delu Osončja, torej onkraj orbite Marsa. Je tudi najbolj oddaljen pristanek vesoljskega plovila.
Sonda Huygens je bila za vsak primer narejena tako, da bi lahko plula, če bi bila točka pristanka sredi ene od površinskih "voda" na Titanu.
Takole so pred 20 leti združevali sondi Cassini in Huygens (označena z rdečo obrobo). Foto: ESA
Raziskovanje Titanovih jezer in morij je na seznamu vesoljskih misij prihodnosti, ki jih bosta organizirali Nasa in ESA.
Radarska slika jezer na Titanu. Fotograf je bilo plovilo Cassini.
Obetavni projekt TiME (Raziskovalec Titanovih jezer oziroma Titan Mare Explorer) je bil leta 2012 sicer zavrnjen, ker je Nasa raje sprejela misijo na Mars, sta pa v igri še dva predloga: plovilo (TALISE), ki bi pljusknilo v eno od največjih jezer na Titanu, Ligeia Mare, in pa podmornica, ki bi se potopila v eno od jezer.
Če bi Nasa zagotovila dovolj sredstev za izvedbo misije TiME, bi raziskovalec Titanovih jezer proti Saturnu odrinil lani.
Titan trenutno sicer ni prednostna naloga, ker je zelo daleč. Oči znanstvenikov so bolj uprte v lune Jupitra, natančneje Evropo in Ganimed, pod površino katerih bi se lahko skrival ocean vode. Pozornost privlači tudi še ena Saturnova luna, Enceladus, ki je prav tako morda velikanski vesoljski rezervoar vode.
