SiolNET. Digisvet Novice
0,75

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenija se je osamosvajala, astronavti pa so pošiljali prva e-sporočila iz vesolja

0,75

termometer

Astronavt

Leto 1991. Jugoslavija razpade, Slovenija se osamosvoji, na Balkanu se začne vojna. Kaj pa drugod po svetu? Rodi se prva spletna stran, zaživijo prenosni računalniki, astronavti pa iz vesolja pošljejo prvo elektronsko sporočilo.

Medtem ko je ob razpadu Jugoslavije in osamosvajanju držav na Balkanu vrelo, so na drugih koncih sveta nastajale nekatere velike tehnološke prelomnice, ki so začrtale digitalno obdobje, v katerem živimo danes. 


Nastala je prva spletna stran

Najpomembnejšo tehnološko prelomnico leta je pred 25 leti (natančneje 6. avgusta 1991) nedvomno zaznamovalo rojstvo svetovnega spleta (World Wide Web). Svetovni splet je v CERN-u (Evropska organizacija za jedrske raziskave) zasnoval britanski računalniški inženir Tim Berners-Lee, ki je izumil protokol HTTP (hyper-text transfer protocol oziroma protokol za prenos hiperteksta), postavil prvi spletni strežnik, zasnoval prvo spletno stran in oblikoval prvi spletni brskalnik.

Prva spletna stran Foto: Andrej J. Pirnat

Internet je tako že kmalu po tem (leta 1993) postal dostopen za javnost, v začetku pa so ga uporabljali predvsem znanstveniki, raziskovalci in študenti. V Slovenijo je povezavo do interneta že konec leta 1991 pripeljala znanstvenica na Institutu Jožef Stefan dr. Borka Jerman-Blažič, prve slovenske spletne strani pa so nastale dve leti pozneje. Leta 1991 so najhitrejši modemi zmogli prenašati podatke pri hitrosti 14,4 kilobita na sekundo (kb/s), kar pomeni, da so za datoteko, veliko en megabajt, potrebovali dobrih devet minut, za prenos datoteke, velike en gigabajt, pa bi potrebovali več kot 154 ur, oziroma šest dni in pol.

Treba je razlikovati med internetom in spletom. Internet je ogromna mreža več različnih mrež, ki med seboj povezujejo računalnik, strežnike, satelite in druge naprave. Splet (WWW) na drugi strani pa je programska rešitev oziroma vmesnik za dostop do vseh podatkov, ki so na tej ogromni računalniški mreži oziroma internetu.


Astronavti so poslali prvo elektronsko sporočilo iz vesolja

Konec avgusta 1991 sta astronavta raketoplana Atlantis STS-43, Shannon Lucid in James C. Adamson, prek Applovega prenosnika Macintosh Portable in internetne storitve AppleLink na Zemljo poslala prvo elektronsko sporočilo iz vesolja. 

Zapisala sta (prevedeno iz angleščine): "Zdravo, Zemlja! Posadka STS-43 vam pošilja lepe pozdrave. To je prvo AppleLink sporočilo iz vesolja. Imamo se SUPER in si želimo, da bi bili tukaj z nami … pošljite nam krio (astronavti so uporabljali kriogeničen tekoči kisik in hidrazinsko gorivo za sekundarni pogon, op. p.) in RCS (reakcijski nadzorni sistem oziroma male rakete, ki raketoplanu omogočajo manevriranje, op. p.).

Applov prenosnik, ki je postopek omogočil, je tehtal dobrih sedem kilogramov, imel je en megabajt RAM-a, stal pa je dobrih sedem tisoč dolarjev. Preračunano v današnje vrednosti je to 13 tisoč dolarjev oziroma dobrih 11 tisoč evrov.


Nastali so prvi zametki današnjih Oken

Dve največji tehnološki podjetji, Microsoft in IBM, sta leta 1985 začeli delati na skupnem operacijskem sistemu OS/2, ki je bil zamišljen kot naslednik takrat splošno uveljavljenega DOS. Partnerstvo se je leta 1990 začelo krhati, saj je Microsoft vedno več pozornosti namenjal razvoju lastnih Oken 3.0, ki so podpirala širši nabor strojne opreme kot OS/2, zanimanje zanje pa je pri uporabnikih močno raslo. V prvem letu obstoja so namreč prodali več milijonov kopij.

Windows NT

Zaradi različnih vizij sta Microsoft in IBM naposled razdrla sodelovanje, oba pa, vsak na svoj način, nadaljevala razvoj OS/2. IBM je obdržal ime in na koncu izdelal sistem, ki se ni nikoli prijel, Microsoft pa je izdelano osnovo zapeljal v drugo smer in jo prekrstil v operacijski sistem Windows NT (New Technology), ki je bil zasnovan za profesionalno uporabo na delovnih postajah in strežniških sistemih. Ta poteza velja za eno najbolj ključnih v zgodovini Microsofta, saj so s tem ustvarili pomembno podlago za poznejše Windowse XP, sedmico in desetico, ki pod isto streho združujejo tako profesionalne kot klasične lastnosti. V istem letu je Microsoft registriral tudi spletno domeno microsoft.com.


Iz epidemije virusov se rodi najbolj znana protivirusna zaščita 

Leta 1991 se je na računalnikih pojavila velika epidemija virusov. Razsajal je zloglasni Michelangelo, ki se je aktiviral na rojstni dan velikega italijanskega umetnika (6. marca) in začel brisati vsebine diskov, na katerih se je nahajal. Drugi je bil zloglasni virus Tequila, ki je bil zelo napreden in se je pojavljal v več različnih oblikah, poleg tega da je odžrl kar nekaj prostora na disku, pa se je spravil tudi na zagonske datoteke programov in jih tako naredil neuporabne.

Virus

Istega leta je programer Chris Pile, znan tudi pod vzdevkom Črni baron, razvil programsko orodje za sestavljanje virusov, kar je praktično vsakomur omogočilo, da ustvari svoj lasten virus. Poplava virusov je bila voda na mlin številnim podjetjem, ki so se ukvarjali z računalniško varnostjo. Eno najbolj znanih je bilo Symantec, ki je takrat sprogramiralo prvo različico svoje protivirusne zaščite Norton, ki še danes velja za eno najboljših in najbolj priljubljenih rešitev.  


Finski računalničar je razvil enega najpomembnejših operacijskih sistemov

Medtem ko je Microsoft razvijal DOS in Okna, je 21-letni študent računalništva Linus Torvalds na Finskem razvil prvo različico Linuxa, ki je luč sveta ugledala avgusta 1991. Linux velja za enega najvarnejših in najbolj zanesljivih operacijskih sistemov, Torvalds pa se ga je lotil programirati, ker ni bil zadovoljen z omejitvami operacijskega sistema MINIX, ki se je uporabljal le v izobraževalne namene. 

Linus Torvalds, avtor Linuxa

Danes je odprtokodni Linux razširjen predvsem med zahtevnejšimi računalniškimi uporabniki in podjetji, ki so mu naklonjeni predvsem zaradi preprostosti administriranja sistema in manjše možnosti povzročitve nepopravljive škode. Za poganjanje svojih internetnih storitev ga na primer uporabljajo pri Googlu, Amazonu, Facebooku in Twitterju, domači uporabi pa je najbolj prilagojena distribucija Ubuntu.


Hewlett-Packard je predstavil prvi barvni skener

Skenerji oziroma optični čitalniki so v današnjem času nekaj vsakdanjega. Postali so bolj kompaktni, prenosljivi in dostopni vsakomur, najdemo pa jih tudi vdelane v tiskalnike, fakse in celo pametne telefone.

Prvi barvni skener HP Scanjet IIc

Pred 25 leti pa so bile te naprave precej drugačne. Bile so drage, velike, počasne in nerodne. A prav v tistem obdobju so napravile tudi velik korak naprej. HP je namreč leta 1991 sestavil prvi barvni skener HP Scanjet IIc. Ta je že v osnovi omogočal skeniranje pri ločljivosti 400 dpi (število slikovnih pik na en palec oz. 2,54 centimetra površine), s tehniko programske interpolacije pa kar 800 dpi. 


Oblikovan je bil prvi standard za multimedijski računalnik

Svet za oglaševanje multimedijskih osebnih računalnikov, ki so ga sestavljali predstavniki nekaterih takrat najpomembnejših tehnoloških podjetij, kot so Microsoft, Dell, Fujitsu, Creative Labs in Gateway, je uveljavil nekakšno minimalno oziroma priporočljivo računalniško konfiguracijo, ki bi zadostovala za spodobno delovanje programov in iger. S tem so želeil olajšati izbiro in nakup potrošnikom, ki so se takrat, v veliki meri nepoučeni o računalnikih, lahko kaj hitro izgubili in zmedli v poplavi različne strojne in programske opreme. 

Priporočna konfiguracija takratnega volkswagna med računalniki je bila leta 1991 sledeča:

  • 16-megaherčni procesor 386SX,
  • 2 megabajta delovnega pomnilnika (RAM),
  • 30 megabajtov prostora na trdem disku,
  • 256-barvna grafična kartica VGA z ločljivostjo 640 x 480 slikovnih pik,
  • pogon CD-ROM z enojno hitrostjo,
  • 8-bitna zvočna kartica,
  • operacijski sistem Windows 3.0 z multimedijskimi vtičniki.

Začela se je vojna računalniških procesorjev

V slovenskem osamosvojitvenem letu je znani izdelovalec računalniških procesorskih enot AMD (Advanced Micro Devices) razvil procesor Am386, s katerim je napovedal vojno največjemu tekmecu Intelu in njihovim bolj uveljavljenim procesorskim rešitvam 80386 in 80486. To je tlakovalo pot enima največjih in dolgotrajnejših tekmecev v računalništvu, ki sta to še danes, največ pa so od tega dobili prav uporabniki. Praktično čez noč so namreč dobili večjo izbiro, procesorji so se pocenili, razvoj tehnologije pa je potekal hitreje kot bi, če bi trg obvladoval le en proizvajalec.

AMD 386

Čeprav je AMD svojo različico procesorja 386 na trg poslal leta 1991, pa so ga dejansko razvili že nekaj let prej, vendar je Intel na sodišču dosegel, da ga takrat še niso smeli prodajati. Nič čudnega, da so se Intelovi inženirji ustrašili konkurence, saj je bila AMD-jeva "386-ka" pri 40 megaherchih hitrejša od Intelove, ki je zmogla "le" 33 megahercev, na testih zmogljivosti in poganjanju programov pa je prekašala celo Intelov 25-megaherčni 486SX.


Intel je naredil nizkocenovno različico priljubljene "486-ke"

V tistem obodbju je Intelov procesor i486 z oznako DX predstavljal eno najmočnejših in najzmogljivejših računalniških komponent. Ampak to je s sabo prineslo tudi visoko ceno, zaradi katere si ga je lahko privoščil le malokateri uporabnik. Ker pri Intelu niso želeli kupcev spoditi h glavnemu konkurentu AMD-ju, so izdelali sicer nekoliko manj zmogljivo, a občutno cenejšo različico i486SX, ki je tiktakala pri 16, 20 in 25 megahercih. Na njej so odstranili oziroma onemogočili delovanje koprocesorja, ki je skrbel za zahtevnejše matematične operacije in pri navadni uporabi računalnika (osnovni programi, igre) ni prišel toliko do izraza.

Rezultat je bil precej zmogljiv procesor za množice, ki je porabil tudi precej manj električne energije in zato tudi igral pomembno vlogo pri razvoju prenosnih računalnikov. Cena je v naših krajih znašala približno 1.200 nemških mark (veliko slovenskih prodajalcev je imelo takrat cene v markah, saj so tudi po osamosvojitvi še nekaj časa poslovali iz Avstrije) oziroma slabih 45 tisoč tolarjev, če upoštevamo takratni devizni tečaj Banke Slovenije. Intel je leta 1991 izdelal tudi do takrat najhitrejši 50-megaherčni procesor 486DX, vendar pa se ta zaradi prekomernega segrevanja ni nikoli prijel.


Zaživel je trg prenosnih računalnikov

Prenosne računalnike danes jemljemo za samoumevne. Po zmogljivosti so primerljivi s svojimi namiznimi brati, le da je njihova funkcionalnost zaradi prenosljivosti precej večja. K temu seveda pripomorejo tudi vedno manjše in tanjše mere. Leta 1991 pa so stvari stale nekoliko drugače. Čeprav bi marsikoga presenetilo, da so takrat sploh že obstajali, so dejansko v tistem letu doživeli svoj prvi razcvet. Bili so okorni, težki in dragi, a pri poslovnežih in tehnoloških zanesenjakih so vzbudili precej zanimanja.

Apple PowerBook

Glavni igralci so bili IBM, NEC, Commodore in Apple s svojo serijo PowerBookov. IBM-ov prenosnik PS/2 L40 LX je imel desetpalčni zaslon in je tehtal dobre tri kilograme, NEC-ov ProSpeed 486 SX/C se je lahko pohvalil z 20-megaherčnim procesorjem 486SX, 120-megabajtnim trdim diskom in 256-barvnim zaslonom, Commodorjev C386SX-LT z VGA-grafiko, 16-megaherčnim procesorjem 386SX, megabajtom RAM-a in opcijskim modemom, najboljši Applov PowerBook pa s 25-megaherčnim procesorjem, 40 megabajti spomina, štirimi megabajti RAM-a, desetpalčnim črno-belim zaslonom in modemom. Cene prenosnikov so v Sloveniji takrat segale od dobrih sto tisoč do slabih 300 tisoč tolarjev.


Računalniki so dobili stereo zvok

Zahvaljujoč podjetju Creative Labs je pred 25 leti računalniški zvok skočil stopničko višje. Zvočna kartica Sound Blaster Pro CT1330 je omogočala hitrejšo frekvenco vzorčenja oziroma pretvorbo analognega signala v digitalnega (do 22,05 kHz stereo ali 44,1 kHz mono), poleg tega pa je vseboval tudi mešalko za uravnavanje zvoka. 

Sound Blaster Pro CT1330

Priljubljeni Sound Blaster Pro je bil kompatiblen z izvirnim Sound Blasterjem in AdLibovimi zvočnimi karticami, bil pa je tudi prva zvočna kartica podjetja Creative z vmesnikom za CD-ROM. V Sloveniji je boljši zvok nosil ceno slabih 800 nemških mark oziroma 30 tisoč takratnih tolarjev.

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico. 

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 14
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin