Petek, 15. 9. 2017, 4.01
6 let, 6 mesecev
Spektakularen konec enega od največjih podvigov človeštva
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,98
Danes ob približno 13.55 se bo, 1,5 milijarde kilometrov od nas, v plamenih končal eden od najuspešnejših znanstvenih projektov vseh časov. Vesoljsko plovilo Cassini, ki Saturn in njegove lune proučuje že od leta 2004, se bo spustilo med oblake plinastega planeta in zgorelo v njegovi atmosferi, podatke pa bo na Zemljo pošiljalo vse do konca poti.
Cassini na zadnji poti proti Saturnu, uprizoritev umetnika vesoljske agencije Nasa
Vesoljska pravljica se je začela pred skoraj 20 leti
Načrtovanje misije Cassini-Huygens se je začelo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njeni cilji so bili ne le obisk in natančnejše proučevanje Saturna, drugega največjega planeta v Osončju, temveč tudi pristanek na Titanu, največji Saturnovi luni.
Cassini-Huygens je bilo tudi ime vesoljskega plovila, ki je bilo sestavljeno iz dveh delov. Cassini je bilo primarno plovilo, ki je bilo hkrati instrumentov polna sonda za proučevanje Saturna in prevozno sredstvo za Huygens, ta je bil pristajalni modul za spust na luno Titan.
Nameščanje pristajalnega modula Huygens (v ospredju desno) na plovilo Cassini (zadaj levo)
Petnajstega oktobra 1997 je ameriška vesoljska agencija Nasa plovilo Cassini-Huygens izstrelila v vesolje.
Izstrelitev Cassini-Huygens so izvedli s pomočjo nosilne rakete Titan IV, ki je plovilo odnesla v vesolje.
Med potjo do cilja je sonda potovala mimo Venere in Jupitra, Saturn pa je dosegla in okrog njega začela krožiti 1. julija 2004. Takrat so se tudi začele priprave na pristanek na Titanu.
Ena od prvih fotografij lune Titan, ki je nastala med misijo Cassini-Huygens.
Cassini se je Saturnovi največji luni in edini v Osončju, ki ima gosto atmosfero, najbolj približal na božični dan leta 2004 in takrat sta se s Huygensom dokončno ločila. Huygens je nekaj časa krožil okrog Titana, nato pa na njegovi površini pristal 14. januarja 2005.
Zgodovinski pristanek
Pristanek na Titanu velja za enega od največjih dosežkov v zgodovini raziskovanja vesolja. Gre za prvi stik s površjem na vesoljskem telesu v zunanjem pasu Osončja (onkraj orbite planeta Marsa), prvi pristanek na luni, ki ni naša, in tudi najbolj oddaljeni pristanek kateregakoli človeškega plovila.
Oglejte si posnetek pristanka v seriji fotografij, ki ga je januarja letos izdal ameriški laboratorij za razvoj raketnih pogonov:
Sonda Huygens je bila za vsak primer narejena tako, da bi lahko plula, če bi bila točka pristanka sredi ene od površinskih "voda" na Titanu.
Ob Zemlji je Titan namreč edino vesoljsko telo v Osončju s stalnimi površinskimi tekočinami: jezeri in morji. V njih na Titanu sicer ni vode, saj je veliko premrzlo, da bi lahko obstajala v tekočem stanju. V jezerih in morjih na Titanu se zato prelivajo tekoči ogljikovodiki, najpogostejši je metan. Tole je radarska slika Titana skozi oblake, ki jo je posnelo plovilo Cassini.
Cassini nas je o Saturnu in njegovih lunah naučil ogromno
Čeprav so pred Cassinijem plinasti planet Saturn že obiskala vesoljska plovila Pioneer 11 ter Voyager 1 in 2, se mu nobeno ni posvetilo tako temeljito in za tako dolgo obdobje kot Cassini.
Saturn od "zadaj" (Sonce je na drugi strani planeta). Ena od najbolj ikoničnih fotografij plinastega velikana, ki jih je posnelo plovilo Cassini.
Cassini je Saturn proučil z vseh strani in posnel ogromno osupljivih fotografij njegovih najbolj zanimivih značilnosti, predvsem sistem obročev in šestkotno oblačno formacijo, ki vztraja na Saturnovem severnem polu.
Znanstveniki še ne vedo, kako je nastal šesterokotnik na Saturnovem severnem polu in zakaj ne izgine.
Po zaslugi Cassinija je človeštvo od bliže spoznalo tudi Saturnove številne lune. Titan je plovilo obletelo kar 127-krat, Enkelad, Saturnovo ledeno luno, kjer bi se po mnenju znanstvenikov lahko razvijalo nezemeljsko življenje, pa je Cassini obiskal 23-krat.
Saturnovi luni Enkelad (zadaj) in Diona (spredaj).
Pomembna odkritja Cassinija so bila povsem nepričakovana
Znanstveniki niso pričakovali, da bodo med misijo Cassini-Huygens odkrili:
- da ima luna Enkelad pod površjem najverjetneje ocean tekoče vode, kar so izdajali električno nabiti delci, ki jih v vesolje bruhajo s pomočjo Cassinija prvič opaženi gejzirji na površini Enkelada;
Svetovno znana fotografija izbruhov vodne pare na površini lune Enkelad
- da je večina morij in jezer na Titanu v bližini severnega pola Saturnove največje lune, preostanek površja pa je podoben puščavi;
Barvno predelana radarska slika površja lune Titan
- da je dolžina dneva na Saturnu povsem naključna. Saturnov dan traja med 10,6 in 10,8 ure;
Saturnov dan je hiter, leto pa ne, plinasti planet za pot okrog Sonca potrebuje med 29 in 30 Zemljinih let.
Pogumno tja, kamor nismo šli še nikoli
Dvaindvajsetega aprila letos je sonda Cassini vstopila v tako imenovani Veliki finale, zadnji stadij njene skoraj dvajsetletne misije.
Na ta dan se je še zadnjič približala luni Titan, srečanje pa je pot, po kateri okrog Saturna kroži Cassini, spremenilo dovolj, da je plovilo zapečatilo svojo usodo; padec v Saturnovo atmosfero, kjer bo zgorelo.
Plovilo Cassini je po spremembi poti v zadnjih mesecih nekajkrat letelo med Saturnom in njegovimi obroči in se vrhovom Saturnovih oblakov približalo na samo nekaj tisoč kilometrov. Pri tem so nastale fotografije Saturna z do zdaj najmanjše oddaljenosti. Tole je sicer simbolična slika Cassinija, ki so jo ustvarili Nasini umetniki.
V sredo, 13. septembra, je plovilo Cassini za vedno izklopilo svoje kamere. V noči na petek je proti Zemlji poslalo še zadnje fotografije. Ob približno 13.55 po našem času bo še zadnjič pospešilo in se začelo spuščati proti Saturnovi atmosferi.
Osem Cassinijevih instrumentov bo med spustom še vedno pošiljalo meritve. Pri Nasi pričakujejo, da bo plovilo Cassini kot meteorit zgorelo v največ dveh minutah po vstopu v Saturnovo atmosfero.
Zakaj se mora epsko popotovanje končati z uničenim Cassinijem
Ko so se pri Nasi po koncu prvega cikla Cassinijevih misij pri Saturnu leta 2009 začeli spraševati, kaj neki storiti s plovilom, ko bo odsluženo, je imelo na krovu še dovolj jedrskega goriva za pot in raziskovanje še bolj oddaljenih Urana ali Neptuna. Lahko bi se tudi vrnilo do Jupitra.
Mimo Jupitra, največjega planeta v Osončju, je plovilo Cassini, takrat je s seboj nosilo še Huygens, letelo med potjo do Saturna. Uspelo mu je posneti tole fotografijo, na kateri sta Jupiter in njegova največja luna Ganimed.
Znanstveniki so se odločili, da bodo raje podaljšali Cassinijevo raziskovanje Saturna. To je bila dobra odločitev, saj so v tem času odkrili znake, da bi lahko luni Enkelad in Titan gostili življenje, in posneli nekaj res spektakularnih fotografij Saturna.
Ker je Cassini ostal pri Saturnu, so pri Nasi določili njegovo usodo - ko bo odslužilo svoje, bo najbolje, da plovilo zgori v Saturnovi atmosferi. Če bi ga preprosto opustili, bi se lahko zgodil, malo verjeten, a vendarle, trk Cassinija v eno od Saturnovih lun.
Pri tem bi se lahko zgodilo onesnaženje ekosistema Saturnovih lun s posebej odpornimi zemeljskimi mikrobi, ki jih s sabo po vesolju že dve desetletji morda vozi Cassini. V bližini njegovega pogona je namreč toplo, mikrobi pa so že dokazali, da lahko preživijo tudi v vesolju.
V primeru padca Cassinija na eno od Saturnovih lun, na primer Enkelad (na fotografiji), bi lahko zemeljski mikrobi tudi zmotili ali preprečili morebitne samostojne evolucijske procese, s katerimi bi se na teh svetovnih lahko razvilo življenje.
Mednarodna pogodba o vesolju vsem državam podpisnicam sicer prepoveduje onesnaževanje vesolja in vesoljskih teles.
Preberite tudi:
Razbijamo enega največjih mitov o raziskovanju vesolja
Novo odkritje o največjem planetu v Osončju
Slavni znanstvenik: Človek ima na Zemlji še sto let časa, nato pa ...
