Torek, 1. 10. 2013, 14.34
8 let
Foto: Osem po krivici spregledanih odličnih iger za PC (1. del)
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4
Pri tem načeloma zelo slabo pomagajo največji, igram namenjeni spletni mediji, ki so mnogim glavni vir informacij, saj je večina njihovih naslovnic že desetletje in dlje omejena na generacijske inkarnacije največ dveh ducatov iger, med katere praviloma spadajo serije Call of Duty, World of Warcraft, Final Fantasy, Halo, FIFA, Grand Theft Auto, Total War in v zadnjih nekaj letih tudi Battlefield ter Assassin's Creed, pozabiti pa ne smemo niti na Valvove svetinje. Tu in tam se med "elito" sicer znajde tudi kakšna neodvisna uspešnica, kot je Minecraft.
Kaj pa vsi naslovi, ki so jih mnogi zaradi manka oglaševanja in priporočil prijateljev, začetne neprivlačnosti in mnogo drugih dejavnikov preprosto zgrešili? Po premisleku smo izbrali osem iger za PC, za katere je sicer slišal marsikdo, saj ne gre za hardcore nišne naslove, a so jim tako entuziasti kot občasni igralci posvetili veliko premalo pozornosti. Tokrat predstavljamo prve štiri.
Eden najizvirnejših naslovov v zvrsti akcijskih RPG-jev (Role Playing Game oziroma igranje domišljijskih vlog), v kateri smo prevzeli nadzor nad junačkom brez imena, ki je kot zapornik v s čarobnim zidom obdani rudarski koloniji s pivom sklepal prijateljstva in z mečem ter namazanim jezikom sovraštva, se pretepal z orki (humanoidno raso, ki si jo je sicer prvi zamislil pisatelj J. R. R. Tolkien), nabiral maline in rešil tisoč in eno težavo rudarjev, stražarjev, menihov in sektašev, je še vedno daleč najljubša igra pisca teh vrstic. Mnoge sta sicer odvrnila na prvi pogled nepraktična nadzorna shema in začetna težavnost, saj je bila odprta deželica pogojno varna le v obljudenih predelih, medtem ko je v divjini na brezimnega heroja nevarnost pretila izza vsakega drevesnega debla, zaradi česar se Gothic nikdar ni zares približal ameriškemu trgu, temveč je bila njegova priljubljenost omejena predvsem na domačo, nemško grudo razvijalca Piranha Bytes in Češko ter Poljsko, kjer še vedno fanatično delujeta največji skupnosti ljubiteljev franšize.
Franšize? Tako je, Gothic je dobil naslednika (v bistvu tri, a pustimo najnovejša za drugič), Gothic 2, ki je nadaljeval zgodbo izvirnika. Po mnenju cenjenih igričarskih publikacij, tudi najbolj znane slovenske, je bil naslednik še boljši, saj so "Piranje" izboljšale nadzor in polepšale teksture, bojevanje s krepeli popeljale na naslednjo stopnjo kompleksnosti, iz novega prizorišča, prelepe deželice Khorinis, pa je bilo mogoče dostopati tudi do zdaj precej drugačne nekdanje zaporniške kolonije, Doline rudnikov. Tako kot v prvem delu se je bilo mogoče tudi v dvojki na začetku pridružiti trem raznolikim ločinam z malenkost različnimi načini napredovanja, kar je bila dovolj dobra motivacija za vnovično preigravanje. Gothic 2 je bil deležen tudi dodatka Night of the Raven, ki je odgovoril na nekatera odprta pripovedna vprašanja, vpeljal novo rdečo nit in za nameček pošteno otežil krepitev lika – ustvarjanje Terminatorja, ki je z magijo rokoval enako dobro kot s sekiro in lokom, je bilo praktično nemogoče, specializacija je bila nujna.
Ena od najboljših iger vseh časov, pika. Žal je imela Mafia nesrečo, da so jo njeni očetje, češki mojstri kode Illusion Softworks, na osebne računalnike igralcev spravili v času, ko je na zaslonih kri že razlival tretji, prelomni del Grand Theft Auta. Čeprav je bila sprva potisnjena v ozadje, je pozneje vseeno dosegla solidno dvomilijonsko prodajno kvoto, žal pa je status legende zadržala le pri največjih navdušencih nad mafijsko tematiko.
Pravi kriminalni ep, ki se je med dvajsetimi misijami odvil v gigantski metropoli Lost Heaven, na las podobni New Yorku iz 30. let prejšnjega stoletja, je navdih črpala iz najboljših gangsterskih filmov, kot so trilogija Boter, Nedotakljivi, Dobri Fantje in Bilo je nekoč v Ameriki. Z nasiljem, čustvi, razbitimi avtomobili in nepričakovanimi preobrati nabita pripoved spremlja Thomasa Angela in njegovo pot od nepomembnega taksista do desne roke enega najbolj zloglasnih mafijskih šefov na atlantski obali, dona Salierija. Markantni liki, realistična vožnja več kot 60 avtentičnih avtomobilov (sicer z izmišljenimi imeni) in raznovrstnost opravil, med katerimi so naročeni umori, tihotapljenje žganja, dirkanje za prestiž, razstreljevanje lokalov nekooperativnih "poslovnih partnerjev" in vožnja mrtvaškega vozila, igralca prikujejo pred zaslon vse do bombastičnega konca v … ne izdam ničesar več. Vrhunsko.
Ameriška igričarska portala Gamespot in IGN sta Psychonaute po izidu leta 2005 kljub številnim ocenam, ki so se gibale med zelo dobro, odlično in fenomenalno, med drugim nagradila z nič kaj laskavim nazivom: najboljša igra, ki je ni igral nihče. To je potrdila tudi prodaja, saj so se Psychonauts kljub nesporni kakovosti izkazali za tržni polom, zaradi katerega je odstopil celo direktor založnika Majesco.
Težava igre, pod katero se je podpisal veliki Tim Schafer, genij, ki je ustvaril oziroma sodeloval pri nastajanju vrhunskih avantur Full Throttle, Grim Fandango, Day of the Tentacle in serije Monkey Island, je bila njena arkadna, platformna srž, ki je igralci kljub inovativnim prijemom, kot je raziskovanje misli zelo raznolikih osebkov, in res dobremu humorju niso marali. Z omejenim prostim časom, ki je posledica hitrega tempa sodobnega življenja, je bilo mnogim namreč izredno težko preklopiti na novo, izvirno platformo, ki je za nameček ni igral praktično nihče. Zakaj le, ko pa so na konzolah Super Mario, Zelda in Sonic?
Microsoftova realno-časovna strategija bi morda prejela več pozornosti, če ne bi izšla ob tako nepravem času – med letoma 2001 in 2003 so navdušenci nad žanrom napore namreč usmerili v Blizzardov Warcraft 3 in dodatek The Frozen Throne, C&C: Generals, Stronghold in Age of Mythology. Rise of Nations je bil kljub milijonu prodanih izvodov precej neupravičeno prezrt, saj je združeval prvine RTS in poteznih strategij, kot je Civilization. Z enim izmed 18 narodov, med katerimi so bili tudi eksoti, kot so Azteki, Maji in Inki, smo se podali na vojaško-diplomatsko turnejo skozi osem zgodovinskih obdobij, od prazgodovine do atomske sedanjosti, in nasprotnika poskušali zavojevati tako, da smo ga pregazili s surovo vojaško močjo, ga ekonomsko in kadrovsko izčrpali, prehiteli v tehnološkem razvoju, zavzeli njegova mesta in vasi ali pa preprosto postavili več svetovnih čudes. Ker so bile vse ločine zaradi edinstvenih bonusov fantastično uravnotežene, je bil (oziroma še vedno je) RoN odlična izbira za LAN-zabave, saj si v primeru ekipnega bojevanja z izbiro tega ali onega ljudstva nobena stran že v meniju ni priigrala odločilne prednosti.
