Christoph Waltz: Pripravljen sem delati kjerkoli, a ne karkoli

"Med snemanjem filma smo se pogovarjali o tem, da mora imeti vsaka generacija svojo različico filmske adaptacije zgodbe Trije mušketirji," je v enem do intervjujev povedal Christoph Waltz, petinpetdesetletni igralec, ki ga je skorajda zaslepljujoč soj medijskih luči obsvetil, ko smo ga pred nekaj leti na velikem platnu videli kot sadističnega nacija Hansa Lando v Tarantinovih Neslavnih barabah. Še več – za stransko vlogo mu je akademija podelila tudi prestižni kipec.

Brez njega ne bi bilo Neslavnih barab Avstrijski igralec, ki ga je bilo pred tem mogoče videti predvsem na malih ekranih nemško govorečega področja, je, kot je priznal Tarantino, ključen za nastanek zgoraj omenjenega filma, v katerem si je režiser dovolil na svoj način končati 2. svetovno vojno. Tarantino si je namreč odločno rekel, da brez primernega igralca za vlogo sadističnega, neusmiljenega, a izjemno vljudnega poliglota, ki se ukvarja z izganjanjem judov, filma sploh ne namerava posneti. Le nekaj ur za tem, ko je svojim producentom zaupal svoje namere, se je v Berlinu na avdiciji prikazal ravno Waltz – vloga Hansa Lande je bila nemudoma njegova.

Takoj, ko so Neslavne barabe ugledale velika platna, pa so se kot preteči ognjeni zublji, ki v filmu pokončajo nacije, v svetu sedme umetnosti razširile besede o njegovi mojstrski, do potankosti dodelani igri, ki mu je hkrati prinesla tudi pisan šopek nagrad.

Sprva dokaj neznani karakterni igralec "Postati igralec je tako kot postati oče," je v enem od intervjujev povedal Waltz. "Kaj takega ni težko biti – največji izziv je, da si iz tega narediš življenje." Na Dunaju rojeni Christoph Waltz pripada četrti generaciji gledališke družine, zaradi česar predvsem svojo prvotno gledališko izobrazbo opisuje kot precej klasično, tradicionalno. Sprva je v svojem domačem mestu študiral petje in opero, v poznih sedemdesetih pa se je zaradi šolanja preselil v New York.

Povratek na staro celino mu je prinesel delo v nemških in avstrijskih gledališčih, zatem pa se je s svojo ženo preselil v London. Da bi si zagotovil karseda redno plačo, se je začel ukvarjati s televizijskim igranjem. Čeprav je nastopil v nekaj filmih spoštovanih režiserjev, kot sta denimo Poljak Krzysztof Zanussi in Nemec Oskar Roehler, se je uveljavil predvsem kot karakterni igralec, čigar velik odstotek dela je veljal za precej rutinskega.

Od izganjalca judov do sodobnega masakra Kor rečeno, ga je Tarantinovo delo iz leta 2009 močno zaznamovalo kot genialno "slavno barabo", s čimer je dobil priložnost, da se postavi v kožo še kar nekaj filmskih zlobnežev. Lani smo ga tako lahko videli kot glavnega negativca Chudnofskyja v akcijski komediji Zeleni sršen, brutalnega mučitelja živali je upodobil v romantični drami Voda za slone, negativec pa je kakopak tudi v Treh mušketirjih.

Eno od njegovih izjemnih vlog smo lahko letos videli tudi v naših kinematografih, in sicer v najnovejšem delu Romana Polanskega Masaker– pronicljivo komično o dramo o človeški naravi in naravi sodobne družbe. V njej se je Waltz vživel v kožo hladnega, od svojega dela odvisnega Alana Cowena.

Film je edinstvena resničnost "Pripravljen sem delati kjerkoli, a ne karkoli," je v enem od intervjujev povedal igralec, ki mu tekoče znanje nemščine, angleščine in francoščine omogoča širok spekter filmskih vlog. Še letos se na velikem platnu obeta njegovo ponovno sodelovanje s Tarantinom, Django Unchained, v katerem mu je režiser dodelil vlogo lovca na glave, ki s pomočjo svojega denarja osvobodi naslovnega junaka.

"Gledalci se z liki v filmu poistovetijo," je nekoč razmišljal ob vprašanju, kaj se nauči od svojih nenavadnih likov. "To počnejo zaradi želje po izkušnji, ne da mi morali trpeti njene posledice. Igralec, ki se v vlogo vživi na drugačen način, je tej izkušnji še nekaj korakov bližje. To, kar počne njegov lik, tudi on dejansko počne, le da se mu ni treba ukvarjati s posledicami teh dejanj – drugače bi bilo, če bi kaj takega storil v resničnem življenju. Tematika tovrstnih različnih plasti resničnosti je zelo zanimiva. Film je edinstvena resničnost, enako tudi igranje posamezne vloge. Seveda pa ne gre za isto resničnost, ko če bi to doživeli v svojem, tako imenovanem pravem oziroma resničnem življenju."

Spodaj si lahko ogledate, kaj je, potem ko je prejel oskarja, Waltz povedal na oddaji Davida Lettermana.