Z vozniki reševalnih vozil na nujni vožnji po ulicah Ljubljane

Prometni vrvež in mimoidoči, vsak med njimi zatopljen v svoje vsakdanje skrbi. Zvok sirene v daljavi ljudi zdrzne, med njih prinese občutek nelagodja in tesnobe. Ko je reševalno vozilo na nujni vožnji, na cesti odločajo sekunde, zbranost voznika in dobro spremljanje njegove vožnje preostalih soudeležencev v prometu. Ko zvok sirene potihne, se naključni opazovalci spet vrnejo k svojim vsakodnevnim opravilom. Reševalci pa še naprej bijejo boj z adrenalinom in poskušajo kar najhitreje ter varno prispeti do prizorišča nujne medicinske intervencije.

Koncev tedna in praznikov reševalci ne poznajo

Roko nam je ob prihodu na reševalno postajo v Ljubljani stisnil zdravstveni tehnik in reševalec Domen Vodopivec. Na dan našega obiska je bil postavljen v dispečersko službo, zato ga nujne vožnje niso čakale. Medtem ko so iz zvočnikov v garaži odmevale številke vozil, ki jih je čakala intervencija, nam je Vodopivec poskušal odgovoriti na vprašanje, kaj je glavna značilnost njegove službe.

"Voznik reševalnega vozila ne more biti čisto vsak, za to moraš biti rojen. To je adrenalinsko, a tudi stresno delo. Predpogoj zanj je izobrazba vsaj zdravstvenega tehnika, ob nastopu službe pa še opravljano vozniško usposabljanje na enem od poligonov. Izkušnje pa dobimo šele na cesti in v pravih intervencijah," je dejal Vodopivec.

Skupaj s svojimi kolegi opravi okrog deset voženj na dan. Delovnik? V ponedeljek dela dvanajst ur čez dan, naslednji dan ga čaka nočna izmena. Nato je dva dneva prost. Skupno so v reševalni postaji zaposleni 103 ljude, imajo 21 reševalnih vozil in dva reševalna motorja.

"Koncev tedna in praznikov ne poznamo. Ko si na vrsti za delo, ni izgovorov. Za nekatere je stresno že čakanje na nalogo. Drugi val adrenalina sledi med vožnjo, ko se s kolegom posvetuješ in v glavi izdelaš okvirni scenarij reševanja. Tretji del stresa in adrenalina pa se začne na prizorišču nesreče. Še posebej težko je, ko so poškodovani otroci. Takrat smo pogosto čustveno prizadeti. Pri preostalih poškodovancih pa reševalec kar nekoliko otrpne in čustva potisne v podzavest."

Delo reševalcev razporeja in usklajuje dispečer v nadzornem centru

Ljubljanska reševalna postaja spada pod klinični center, delo reševalcev pa razporeja dispečer. Ko v reševalni postaji sprejmejo klic, se podatki vnesejo v računalnik. Pred dispečerjem so zasloni s podatki o aktualnih intervencijah, na drugem zaslonu je izrisan zemljevid s pikami različnih barv. Rdeča predstavlja lokacijo intervencije, rumena pomeni, da se reševalno vozilo tja že pelje, zelena pa se prižge, ko se vozilo že vrača. Za njegovim hrbtom so veliki zemljevidi Ljubljane in okolice.

V roku minute od sprejetja klica mora vozilo že odriniti na pot. V njem sta vedno vsaj dva. Če nujnost to zahteva, se rešilni avtomobil odpravi neposredno iz kliničnega centra in ima v tem primeru zadaj tudi zdravnika.

Že ob sprejemu naloge v reševalni postaji določijo stopnjo nujnosti. Te so razdeljene od 30 do 90. Le v primeru nujnosti 80 in 90 vozilo prižge sireno. Za vsako stopnjo je predpisan postopek.

Hitro proti prizorišču nesreče, nazaj počasneje

Zdravstvena tehnika v vozilu dobita le osnovne podatke o intervenciji. Pot do prizorišča jima pomaga najti satelitska navigacija (uporabljajo natančnejše zemljevide geodetskega zavoda), toda Vodopivec pravi, da imajo pogosto pri sebi tudi klasičen zemljevid. Ljubljanska enota pokriva velik del okolice prestolnice, v najnujnejših primerih pa jim lahko na pomoč priskočijo tudi vozila iz drugih zdravstvenih domov.

"Proti kraju intervencije, če to veleva nujnost, se vedno peljemo zelo hitro, nazaj pa vedno precej počasneje. Ali se nam dejansko ne mudi ali pa moramo biti previdnejši zaradi poškodovanca v zadnjem delu vozila. Ponesrečenca že na kraju nesreče oskrbimo in ga trdno privežemo na nosila," nam je razložil Vodopivec.

Ko se s poškodovancem vračajo, mora biti vožnja počasnejša in tekoča. Reševalec mora voziti dinamično, toda pri tem predvidevati ovinke in križišča. Nenadna pospeševanja in zaviranja bi otežila delo v ambulantnem delu reševalnega vozila.

Vodopivec: V primeru nesreče smo krivi reševalci!

Za reševalce je na nujni vožnji najpomembneje, da s točke A na točko B pridejo varno, zato nujna vožnja dejansko ni brezglavo divjanje in lovljenje sekund, ki pri določenih nesrečah res lahko odločajo o življenju in smrti, toda tveganje na cesti ni dopustno.

"Tveganja ne sme biti oziroma naj ga bi bilo kar najmanj. Če se zgodi nesreča, smo krivi mi. Modra luč in sirena nam ne dajeta imunitete, z njima na cesti le prosimo za prednost. Od preostalih voznikov pa je odvisno, ali nas opazijo in ali nam prednost tudi dajo. V primeru nesreče velja zakon, takrat pa smo mi skoraj vedno v prekršku. Ali smo prevozili polno črto, rdečo luč na semaforju, morda smo izsilili prednost ali kaj podobnega. Če naše vozilo ne bi bilo več vozno, tudi ne bi mogli nadaljevati reševalne vožnje."

Največ nevarnosti za voznike reševalnih vozil je seveda v mestih. Tam je veliko semaforiziranih križišč, avtomobilov, pešcev, kolesarjev in motoristov. Predvsem ko z vozilom zapeljejo skozi rdečo luč na semaforju, morajo biti o svojem početju stoodstotno prepričani. Še bolj izpostavljeni so reševalci na motorju, ki delajo od marca do oktobra. "Tudi sam sem jo že izkupil, na srečo ni bilo nič resnega," nam je Vodopivec povedal s kislim nasmeškom.

Reševalna vozila na modularni osnovi so prave mobilne ambulante

V ljubljanski reševalni postaji so lani kupili tri nova vozila na modularni osnovi, vsako med njimi je vredno do 200 tisoč evrov. Osnovna zdravstvena oprema je sicer podobna kot pri preostalih vozilih, toda bistveno širši ambulantni del, lažji dostop do opreme in brezžična povezljivost z nadzornim centrom ta vozila enačijo z najmodernejšimi reševalnimi vozili v tujini.

Vozila so nastala na osnovi volkswagna transporterja s stalnim štirikolesnim pogonom in 132-kilovatnim turbodizelskim motorjem. Za predelavo klasičnega kombija v vrhunsko reševalno vozilo so zaslužni pri murskosoboškem Medicopu. Zaradi modularne zasnove ima zdravstveno osebje v zadku veliko več prostora za svoje delo. V primerjavi s klasičnim ima rešilni transporter tudi tisoč kilogramov večjo nosilnost, zračno vzmetenje in klimatiziran zadnji del.

Kateri so ključni sestavni deli ambulantnega dela vozila?

- Notranje plastične obloge iz recikliranih materialov, - vsi robovi so zaobljeni, manjša možnost poškodbe, - antibakterijska tla, - stropni priključki za EKG in infuzijo, - defibrilator - aspirator za čiščenje dihalnih poti, - respirator za pomoč pri dihanju, - inhalator za vdihavanje, - ambientalna modra svetloba, - zatemnjena stranska stekla, - prenosni računalnik za komunikacijo z reševalno postajo in elektronsko izpolnitvijo poročila, - dve bombi s kisikom, samodejni preklop s prazne na polno z zvočnim signalom.

Integrirane modre luči za boljšo aerodinamiko

Zunanjost je z integriranimi modrimi lučmi bolj aerodinamična, svetila LED pa so povečala vidljivost vozila v vsakodnevnem prometu. Vozilo je na cesti bolj stabilno v primeru bočnih vetrnih sunkov, je bolje zaščiteno proti hrupu, pri visokih hitrostih porabi tudi manj goriva. Vozniku so na voljo tudi parkirni senzorji in vzvratna kamera. Pri zunanjosti je treba omeniti še dodatni zunanji prostor za opremo na obeh straneh vozila.

Vozniški del modernega reševalnega vozila ima že vgrajeno sredinsko konzolo za delo s sirenami in modrimi lučmi, komunikacijo, navigacijo in zaslon s podatki o aktualni intervenciji. Ker ima vozilo vgrajen tudi oddajnik brezžičnega omrežja, se podatki samodejno prenašajo iz kontrolnega centra v reševalni postaji v vozilo. Voznik ima prek videokamere tudi možnost vpogleda v ambulantni del vozila.