Varčno iz Škofje Loke v Ljubljano

Regionalno ekološko

Primer dnevne migracije iz Škofje Loke v središče Ljubljane in nazaj nam je bil tokrat v pomoč pri ponazoritvi prometne situacije, s katero se vsak dan srečuje velika večina slovenskih voznic in voznikov. Ker je življenje v manjših krajih in blizu narave prijetnejše, bolj sproščujoče in tudi cenejše, je razumljivo, da se v večje kraje in mesta, kjer je središče večine zaposlitvenih, izobraževalnih in tudi prostočasnih aktivnosti, vsak dan vozi večina tistih, ki uživajo prednosti obeh "svetov".

Takšno pot vsak dan opravi tudi Dragan Marić, h kateremu smo prisedli tokrat. Zbudi se v zelenju Škofje Loke, jutranjo delovno kavo pa spije v nagnetenem starem mestnem jedru sredi Ljubljane, kjer dela. Njegova pot od doma do službe je takšna, kot jo pri nas najpogosteje srečamo, če se iz primestne regije vsak dan z avtomobilom vozimo v mesto.

Alternative avtomobilu Škofja Loka ponuja, a so, tako za Dragana kot za večino drugih, ki se iz te smeri vsak dan odpravijo proti Ljubljani, časovno pretirano potratne ali pa občutno manj udobne. Ista razloga se očitno ponavljata po vsej državi, a to je že druga tema.

Vožnja po regionalni cesti, vsaj dokler ne pridemo do večjih mestnih vpadnic, je lahko pravo lovišče različnih bencinsko-dizelskih prihrankov. To še kako dobro ve tudi Dragan, ki je strokovnjak za prometno logistiko. Ko smo videli, s čim se profesionalno ukvarja, smo močno podvomili, da bo njegovo vožnjo mogoče še kaj bistveno poceniti. Človek, ki poti svojih sodelavcev preračuna na dlako natančno, da pri svojih nešteto dnevnih dostavah opravijo kar najbolj časovno in stroškovno optimalne poti, je znal zagotovo brezhibno optimizirati tudi svojo vsakodnevno pot.

Izbira poti in časa odhoda

Prav na takšnih regionalnih poteh se prometna situacija spreminja v zelo kratkih časovnih intervalih in za zgolj nekaj deset minut zamaknjen odhod od doma ali iz službe lahko pomeni, da bomo na poti stali ali pa se peljali.

Kot smo predvideli, je Dragan čas odhoda že davno popolnoma proučil in njegov zgodnji jutranji odhod je, vsaj v njegovem primeru, zagotovo idealna rešitev za vožnjo s kar najmanj nadležnega stanja v koloni. Drugače je z odhodom iz službe, ki ga, zaradi narave dela, pogosto zadrži v Ljubljani dlje, kot je predvideval, tako da je čas odhoda prisiljen prilagajati dnevnim razmeram v službi.

Tudi izbira poti v tem primeru ni predstavljala posebne uganke, saj je pot iz Škofje Loke v Ljubljano bolj ali manj jasna, je pa, in to je bilo še posebej dobrodošlo, ponudila veliko možnosti za analizo primerov vožnje, ki lahko pospešijo ali upočasnijo prometni tok na regionalni cesti.

Ekološka vožnja je ekipno delo

Tako v prvi kot v drugi vožnji je bilo na poti v službo veliko primerov, ko bi lahko s samo nekoliko aktivnejšim spremljanjem prometa cela skupina vozil ujela bolj tekoč ritem vožnje, kar bi vsem močno pocenilo vožnjo, saj bi se izognili številnim nepotrebnim zaviranjem in pospeševanjem. Predvsem to velja v primerih, ko se peljemo skozi naselja ali mimo naselij, v katerih se za krajši čas nekoliko zmanjša najvišja dovoljena hitrost.

V takšnih in podobnih primerih, na primer v krožiščih ali pri večjih uvozih na hitrejše ceste, se lahko vožnja občutno poceni, časovno skrajša in, kar je še posebej pomembno, stresno razbremeni, če vsi v skupini vozijo s približno enako hitrostjo ter na takšni medsebojni razdalji, da ob vsakokratni spremembi hitrosti ni treba premočno zavirati, ampak je dovolj že samo to, da umaknemo nogo s stopalke za plin.

Ker je verjetnost, da bo v koloni vsaj nekdo vozil sunkovito in predvsem z nestalno hitrostjo, je prav spomniti, da je v takšnih primerih najbolje gledati dovolj daleč, se pravi še naprej od vozila pred nami. To je edina možnost, da informacijo o tem, da so se začela vozila pred nami ustavljati in zgoščevati, dobimo dovolj zgodaj. Tako nam hitrost vožnje morda še uspe prilagoditi s kar najmanj zaviranji, kar pa seveda ugodno vpliva tudi na skrajševanje pospeševanja.

Gledanje daleč naprej torej zmanjša število zaviranj in pospeševanj, hkrati pa je to tudi eden najboljših načinov varne vožnje, saj tako morebitne težave na cesti vidimo prej, kar nam daje več časa, da se nanje odzovemo pravilno in dovolj hitro.

Defenzivno + protistresno = varčno

Dragan je umirjen in preudaren voznik, ki zna dobro oceniti in predvideti tako dogodke na cesti kot odzive voznikov nanje. Na ene in druge pa se odziva defenzivno, a vendar aktivno, torej poveča varnostno razdaljo, na napake, vrivanja in izsiljevanja pa se odzove hitro in predvsem tako, da se kritični trenutki skrajšajo in zmanjšajo. Vse našteto je odlična popotnica za varčno vožnjo, pri naši tokratni poti pa pride še posebej prav, saj se tovrstni prometni dogodki prav na regionalnih cestah še posebej radi pripetijo.

Ker je Dragan prvo vožnjo odpeljal zelo tekoče in z upoštevanjem odzivov drugih, je bilo jasno, da bomo morali v drugi vožnji varčevalne ukrepe poiskati drugje. Našli smo jih, na primer, v speljevanju, kjer smo skrajšali čas vožnje v prvi prestavi.

Ta je najbolj potratna, saj mora spraviti vozilo v gibanje, vendar pa se da čas pospeševanja z mesta v prvi prestavi tudi skrajšati, saj nas večina v prvi prestavi vozi predlogo, kar precej poveča porabo goriva. V prvi prestavi torej le speljemo, se pravi avto spravimo z mesta, nato pa takoj prestavimo v drugo prestavo. Sodobni motorji imajo tudi v nižjih vrtljajih praviloma dovolj moči, da lahko avtomobil dovolj urno potegnejo tudi pri nizkih začetnih hitrostih.

Prav tako smo v drugi vožnji prej prestavljali v višje prestave in tako v celotnem potovalnem času v povprečju vozili z nižjimi motornimi vrtljaji.

Drug pomemben varčevalni ukrep pa je bil, da smo zgrabili prav vsako priložnost za jadranje, se pravi za vožnjo brez plina. Na tej poti je bilo priložnosti za tako vožnjo precej in ko smo k temu dodali še zaviranje z motorjem ter še bolj aktivno lovljenje tekočega prometnega ritma, ki omogoča vožnjo s kar najmanj zaviranja in pospeševanja, je bilo mogoče porabo prvega kroga znižati še za cel liter! Liter na liter, evro na evro …