Rumena podmornica remus 6000 v lov za izginulim malezijskim letalom

Bodo tudi v Indijski ocean poklicali podmornico remus 6000?

Potem ko so malezijske oblasti včeraj potrdile, da je letalo boeing 777-200 ER strmoglavilo v južni del indijskega oceana, se bo nadaljeval lov za iskanjem ostankov letala in razbitin, ki bodo skupaj s črnima skrinjicama lahko posredovale vzroke za tragično nesrečo.

Tako kot sredi osemdesetih let, ko so s podobno tehnologijo našli potopljeni Titanik, in leta 2010, ko je sredi Atlantika našla razbitine Air Franceovega airbusa, se tudi pri iskanju malezijskega boeinga kot rešitev ponuja znamenita samodejna rumena podmornica remus 6000 ameriškega oceanografskega inštituta Woods Hole.

Na svetu so le tri take podmornice za preiskovanje dna na visokih morskih globinah, vsaka med njimi stane 2,5 milijona ameriških dolarjev.

Zvočni signal sonarja pove, od kakšnega predmeta se je signal odbil

Remus 6000 je samodejno raziskovalno podmorsko plovilo v obliki torpeda, ki je namenjeno delu na globinah do šest tisoč metrov. Ohišje z osnovnim ogrodjem je izdelano iz titana, nanj pa so pritrjeni inštrumenti, motorji in deli elektronike. Vsi ti deli so zaprti v vodotesnih ohišjih, ki kljubujejo skrajnemu tlaku v morskih globinah.

Na največji globini delovanja podmornice znaša masa vode na objekt kar šest tisoč ton na kvadratni meter.

Podmornica je opremljena s sonarji, ki vsako sekundo pošljejo zvočni signal, ki se odbije od morskega dna, nato pa ga zabeležijo. Znanstveniki lahko tako precej natančno določijo, ali se je signal odbil od kamenja z morskega dna ali morda od umetnega predmeta. Za nadaljnje iskanje ima podmornica tudi zmogljivo luč in statično kamero.

Podmornica dnevno preišče le 40 kvadratnih kilometrov oceanskega dna

Toda ameriška rumena podmornica bo lahko v Indijski ocean zaplula šele takrat, ko bodo preiskovalci bistveno zmanjšali iskalno področje. Remus 6000 lahko dnevno namreč preišče le 40 kvadratnih kilometrov.

Pogrešano letalo Air France so iskali dve leti, bo resnica o malezijskem letalu z veliko manj znanimi dejstvi sploh prišla na dan?

Pred petimi leti so prve razbitine letala družbe Air France na morski gladini našli že pet dni po nesreči, a so nato za iskanje razbitin na dnu oceana potrebovali še dve leti.

Podmornica je letalo iskala na območju, velikem pet tisoč kvadratnih kilometrov. Našli so ga šele takrat, ko so pod gladino poslali tri podmornice remus 6000, ki so teden dni brez premora skenirale morsko dno.

Iskanje letala družbe Air France je posledično stalo kar sto milijonov ameriških dolarjev, strošek pa je delno kril tudi Airbus.

Kakšna bo torej čakalna doba na dostop do razbitin malezijskega letala, kjer so prve razbitine (morda) našli šele po več kot dveh tednih in ki je imelo izklopljen oddajnik za sporočanje samodejnih lokacij med letom?

Brez črnih skrinjic dokončnih odgovorov najbrž ne bo

Prve letalske razbitine na dnu oceana pa so le dobra sled, saj morajo nato preiskovalci upoštevati različne dejavnike (veter, morski tokovi ...) in najti ključne črne skrinjice. Brez teh dokončnih odgovorov najbrž tudi v primeru malezijskega letala ne bo.