SiolNET. Avtomoto Reportaže
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Poklon cesti: 50 kilometrov skozi Trnovski gozd, ki so rodili legendo

3

termometer

Sredi Trnovskega gozda leži skoraj pozabljena legendarna cesta, 50-kilometrski rokenrol asfaltnih in makadamskih ovinkov, ki je nekoč za Slovence sredi noči pomenil moderno avtomobilsko tehniko.

Petdeset kilometrov skozi gozd, kjer je telefonski signal šibak in kjer kraljujejo medvedi

Francozi imajo legendarni nepredvidljivi prelaz Col de Turini, Finci spektakularno Ouninpohjo, Argentinci atraktivni El Condor. To so znameniti cestni odseki, kjer se že desetletja dokazujejo najboljši vozniki na svetu. Ponujajo kombinacije ovinkov, omogočajo krotenje pasti, navdušujejo z edinstvenimi pogoji za izkoriščanje popolnega obvladovanja avtomobila.

V primerjavi z omenjenimi cestnimi odseki sicer nima svetovne slave, a legendarno cesto imamo tudi Slovenci. Skrita je desetine kilometrov stran od večjih mest, kjer uživa varno zavetje Trnovskega gozda in spokojnost narave, le pred 30 leti so jo trikrat zmotili za takratni čas vrhunski dirkalni avtomobili.

To je skoraj petdeset kilometrov dolg odsek neštetih ovinkov, prevojev in spreminjajočih podlag iz Idrije do Cola nad Ajdovščino. Seveda ne po zdajšnji glavni regionalni cesti, temveč po divjem makadamu skozi Trnovski gozd. Skozi predele, kjer je telefonski signal še danes zelo šibak in kjer vam pot kaj lahko prekriža medvedja družina.

"Pomislil sem: le kako bodo to cesto prevozili vsi tisti fički …"

To je bila najdaljša hitrostna preizkušnja vseh časov na slovenskih avtomobilskih dirkah, ki se je danes prav gotovo ne bi sramovali niti organizatorji svetovnega prvenstva v reliju. Del relija Saturnus je postala leta 1985, ko je ta prvič štel za evropsko prvenstvo in je drugič potekal od Ljubljane do Portoroža. Štart je bil v Idriji, cilj pa šele na Colu. Dolžina okroglih 50, oziroma natančneje 46 kilometrov.

"Bila je ena od najtežjih in najbolj raznolikih v moji karieri. Priznam, od takrat mi spomin že peša, a te ceste se še vedno živo spomnim. Na vrhu je bilo pravo razpotje, kjer so takrat najbrž vozili le traktorji. Pomislil sem: le kako za vraga bodo tod vozili fički. Še danes do te preizkušnje čutim strahospoštovanje," se spominja Brane Küzmič, takrat eden od največjih slovenskih športnih zvezdnikov, ki je bil kot tovarniški voznik Renaulta z njihovim dirkalnikom renault 5 turbo skupine B takrat na reliju drugi. Zaostanek si je nabral prav prek Vojskega, kjer je prebil gumo.

Danes 67-letni Ljubljančan se spominja, da so odsek ceste z Vojskega skozi Trnovski gozd odprli šele kak teden pred dirko, saj je bil v začetku maja še v objemu snega in ledu. Na treningu so se enkrat celo zakopali v sneg in niso mogli nadaljevati vožnje.

Strm vzpon do 1.200 metrov nad morjem, mimo naravne inverzije pri Smrekovi dragi, nato hiter asfaltni spust s Predmeje

Cesta se v Idriji začne strmo vzpenjati proti Vojskarski planoti. Cesta je ozka, ovinki si sledijo skoraj brez vmesne ravnice. Na eni strani prepad, na drugi strm hrib. Danes drseč asfalt in valovit asfalt, ki komaj še drži obremenitev tovornjakov za prevoz hlodovine v dolino. Na vrhu planote je le nekaj kilometrov oddiha, nato pa ovinek v levo na makadam.

Tam se začne pravi ples avtomobila z ritmično postavljenimi ovinki. Danes zelo dobra in utrjena makadamska podlaga, ki jo vzdržujejo prav zaradi omenjenih tovornjakov, bi zlahka zamenjala katero od klasik makadamskih relijev svetovnega prvenstva. Nekoč je bila cesta seveda ožja in v bistveno slabšem stanju. Ovinki si sledijo, skoraj nemogoče bi bilo vse prešteti, hitro bežijo tudi prevoženi kilometri. Že globoko v osrčju Trnovskega gozda pripeljemo do tistega ovinka, kjer kakšnih 150 metrov pod cesto še danes, 30 let po reliju Saturnus leta 1985, počiva uničeni ford escort neke avstrijske posadke.

Le kakšen kilometer naprej se odpre pogled na naravno znamenitost Smrekovo drago. Naravna inverzija, kjer je na vrhu hriba videti listavce, nato pod njimi iglavce in spodaj v kotlini še območje brez rasti – tam je tudi temperatura bistveno nižja kot zgoraj pri cesti – marsikomu vzame dih.

Blizu ceste je tudi spomenik partizanski bolnišnici Pavla, vse domačije pa bi lahko prešteli na prste ene roke. Sledijo hitri makadamski odseki proti Predmeji, nekaj ostrejših ovinkov in nato spet prihod na asfalt. In od tam naprej asfaltni rokenrol do Cola oziroma izredno ritmična in bistveno hitrejša cesta, ki skoraj ves čas pelje navzdol. Tu so bile hitrosti peklensko visoke že v osemdesetih letih. Čas za oddih, brisanje potu in osvežilni požirek je šele na Colu.

Dirkaški šampioni, danes v zrelih letih, se osemdesetih spominjajo z iskricami v očeh

Ko smo se danes, torej 30 let pozneje, srečali z nekaterimi dirkaškimi šampioni takratnega obdobja, smo v njihovih očeh spet videli iskro strasti ob spominu na nekdanje dirke, vožnjo skozi koridorje gledalcev in svoje športne izzive. To velja tudi za Romano Zrnec, ki se je pred 30 leti vzpenjala proti vrhu slovenskega (in jugoslovanskega) relija, s svojimi vožnjami pa si je prislužila tudi pozornost v tujini. Leto pozneje jo je na Saturnusu ne nazadnje obiskal tudi svetovno znani reli novinar Martin Holmes.

"To je bila resnično posebna hitrostna preizkušnja. Bila je kombinacija asfalta in zelo dolgega makadama, vozili smo ponoči. Še teden dni prej je bila cesta neprevozna, zato je bila zanimiva že organizacija treninga. V prvem poskusu sem tam prebila gumo, s sovoznico sva jo morali zamenjati in izgubili možnosti za visoko uvrstitev. Svoj čar je bilo tudi dirkanje ponoči. Takrat ne vidiš prepadov, a slabše vidiš tudi cesto," razlaga Zrnčeva.

Štiriinpetdesetletna voznica pravi, da je pridno skrbela za svojo fizično pripravo in zato večjih težav z zbranostjo na skoraj 50 kilometrih. Tako kot vsi je bila kajpak utrujena, a tudi sama je stisnila zobe.

"Padeš v ritem, poslušaš sovoznico in slediš ovinkom. Časa za kaj drugega ni, ker je bilo že takrat vse precej hitro," pravi.

Črnivec: Še danes se spomnim, da sem s stoenko vozil 45 minut

Ne boste verjeli, ampak na letošnjem reliju Saturnus – v petek in soboto bo v okolici Velenja – bodo sodelovali dirkači, ki so pisali tudi zgodovino dirke leta 1985 in torej vozili tudi po znameniti preizkušnji skozi Trnovski gozd. Takrat je bil sovoznik v fičku na primer , ki danes še vedno dirka z mitsubishijem lancerjem EVO9, tako sredi osemdesetih kot danes Saturnusu zvest ostaja tudi Slavko Komel.

"Lepe spomine imam. Veliko je bilo makadama, marsikdo je moral menjati gumo. Ljudje so bili na štartu in na Vojskem, blizu Smrekove drage me je pozdravila le lisica. Ovinki na Predmeji so bili obarvani v Ajdovsko, na Colu pa so bili navijači iz različnih koncev Slovenije. Marsikdo je šel na Obalo ponočevati in je potem naslednji dan obiskal še reli na tamkajšnjih cestah," se spominja Komel, ki je pred 30 leti na reliju vozil stoenko, konec tedna pa bo sedel za volanom opel astre.

Tudi naš dolgoletni sodelavec Aleš Črnivec se z nasmehom spominja dirkanja po teh ovinkih. Vozil je zastavo 101, v prvem in drugem poskusu pa je prav na tej hitrostni preizkušnji odstopil. Šele v tretje, torej leta 1987, mu jo je uspelo prevoziti do cilja.

"Spomnim se, da sem s stoenko vozil 45 minut. Prvih deset kilometrov do Vojskega je treba pridobiti 600 metrov, nato pa makadam. Po 25 kilometrih smo le pripeljali na Predmejo in šele tam je bilo mogoče povprečno hitrost nekoliko dvigniti. Danes si pravzaprav ne predstavljam, kako je organizator takrat zagotovil, da nam v 50 kilometrih nasproti ni pripeljal noben traktor. Pojma nimam, kako jim je to uspelo. Takrat se je to namreč drugod večkrat zgodilo," se spominja Črnivec, ki se je s stoenko leta 1987 na Saturnusu zavihtel celo na skupno sedmo mesto.

Kako za tako dolg in raznovrsten odsek izbrati prave gume?

"Koncentracijo že držiš. Je pa res, da je bilo ovinkov zelo veliko. Takrat ko si je potreboval največ, torej na najhitrejšem delu s Predmeje, ti je začela pešati," svoje spomine razkriva Küzmič, ki v isti sapi poudarja tudi težko izbiro gum.

Takrat servisiranje dirkalnih vozil sicer še ni bilo omejeno in asistenčni kombiji so dirkalnikom sledili po vsej trasi. Z njimi so bili na štartu v Idriji in se nato odpeljali na Col. Tam so jih popravili po kalvariji 50-kilometrske preizkušnje in jih pripravili na naslednjo preizkušnjo navzdol po takrat še makadamski Hrušici. Spomnimo, vse se je dogajalo v zgodnjih jutranjih urah. "Takrat smo že bili že približno tako dobri, da smo lahko celo zamenjali gume. Prej, na primer v sedemdesetih, tega razkošja še nismo poznali. Nataknil si ene gume in odpeljal ves reli. Prek Vojskega je bilo 25 kilometrov asfalta in približno ravno toliko makadama. Torej, ali gume za asfaltni ali za makadamski del. Bilo je tudi precej loterije, saj se lahko na taki razdalji precej spremeni tudi vreme," poudarja Črnivec.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin