Z Urško Božič o knjigi Pravljična joga: Ta knjiga ni namenjena temu, da počiva na polici

Urška Božič je učiteljica iyengar joge, ki poučuje odraslo in otroško jogo, zdaj pa je o otroški napisala tudi knjigo za vse starše, ki bi jogo radi vadili s svojim otrokom kar doma.

1 / 3

Foto: Bor Slana

2 / 3

Foto: Bor Slana

3 / 3

Foto: Bor Slana

Pravljična joga je knjiga, ki odslikava Urškine ure joge za otroke, kjer jim delajo družbo joga zgodbice in pesmice, s pomočjo katerih se otroci spreminjajo v junaškega leva, nežnega metulja, premeteno kačo, zvito lisico ... Pravljična joga je odlična za začetek vstopanja v jogijski svet. Od kod ideja za knjigo o otroški jogi? Knjiga je logično nadaljevanje vadbe joge, saj sem si želela – in si še vedno želim –, da bi ljudem predstavila, kaj počnem, in jih hkrati ozavestila o jogi. Pravljična joga je zelo uporaben priročnik in ni namenjena počivanju na polici, pisala pa sem jo z mislijo na mamice (in očije, seveda), ki si jo želijo poskusiti in ugotoviti, ali je to tudi zanje zabavna in poučna možnost preživljanja prostega časa z otrokom. Predvsem pa je knjiga od srca namenjena mojima hčerkama!

Koliko časa je nastajala? Slabo leto, pisala pa sem, ko sem imela čas, in tega sem si morala dobesedno izklesati iz urnika. Najprej sem pisala nepovezano, šele po tem, ko sem imela goro materiala, sem ga začela urejati in se ukvarjati s strukturo.

Še pred nekaj meseci ste bili urednica revije Elle, pred tem novinarka. So vam tovrstne izkušnje pomagale pri pisanju? Zelo, čeprav je treba priznati, da je svoja besedila zelo težko urejati, ker nisi objektiven. Najbolj mi je pomagalo, da sem velikokrat prespala stvari in čez čas nanje pogledala z drugimi očmi, ne bi pa šlo brez pomoči Mladinske knjige, brez katere Pravljične joge ne bi bilo na tak način, kot je. Hvaležna sem jim za zelo pozitivno sodelovanje in navdušenje, ki so ga delili z mano.

Ste imeli proste roke pri oblikovanju podobe knjige? Zelo, pomemben člen v pogodbi je bilo to, da želim vplivati na to, kakšna bo končna pogodba knjige (smeh). Zelo dobro sem vedela, kakšno knjigo si želim, in lahko se še enkrat zahvalim vsem prijateljicam, ki so mi pri tem pomagale, naredile zunanjo podobo, posodile svoje otroke, posnele fotografije ... Pravzaprav mislim, da so ravno fotografije Mateje Jordovič Potočnik najbolj narekovale celostno podobo knjige.

Pravljična joga deluje kot zelo lahkoten priročnik, ko pa jo začneš resno brati in uporabljati, ugotoviš, da je v resnici zelo zgoščena in poglobljena. Kako vam je v besedi uspelo združiti igro in vadbo? Tudi knjiga se ni zgodila čez noč, morala je dozoreti v meni. Največji korak se je zgodil, ko sem postala mama in čisto dokončno ugotovila, da se v življenju želim ukvarjati z jogo in da si to želim predati svojim otrokom. In seveda sem potrebovala leta čisto praktičnih izkušenj joge z otroki in izobraževanja, da sem o tem lahko začela pisati.

Knjiga temelji na podajanju vaj prek pravljic in pesmic, tudi v knjigi je nekaj primerov, ki se bodo marsikomu zazdeli znani. Kje dobite navdih zanje? Res vsepovsod (smeh). Pesmice imajo skoraj vse znane melodije in prirejam samo besedila zanje, včasih tudi kar na uri joge sami, če je treba improvizirati. Pravljice si izposojam v knjižnici, kadar jo obiščem s hčerama, ravnokar sem si prinesla domov Kitajske pravljice.

Zakaj je knjiga namenjena le otrokom do petega leta? Ker se potem stvari zelo spremenijo. Šolarji že imajo drugačne fokus in potrebe, veliko bolj potrebujejo sproščanje, kar pomeni, da sistematično ustvarjam tovrstne igre, delam za njihovo pozornost in koncentracijo, kar otroke do petega leta sploh ne zanima. In ko uredimo to področje, se uredi tudi čustveni svet otroka, otrok se sam lažje spoprijema s čustvenimi viharji, ki so zanj ogromni in naporni, odrasli pa jih komaj razumemo. Ves zahodni svet je nagnjen k temu, da tlači svoja čustva, da drug drugemu govorimo, kako smo fino, v resnici pa razpadamo in ne znamo z negativnimi občutki. Ure joge pomagajo pri spoprijemanju s temi občutki, nisi sam.

Pri starosti od pet let navzgor začnejo otroci tudi čisto drugače uživati v gibanju, v samih asanah, vedno manj pravljic in vedno več joge, ki mora biti še vedno zanimiva, privlačna, pač vsako uro malce drugačna.

Ste vse, o čemer pišete v knjigi, naj gre za asane, pesmice ali dihanje, preizkusili tudi na svojih otrocih? Seveda, pa ne samo na mojih dveh (smeh). V knjigi so le stvari, ki resnično delujejo in za katerimi stojim. Recimo te tri pravljice so zelo pazljivo izbrane, ker so se večkrat izkazale za tiste, ki najbolje učinkujejo. Pri urah pravljične joge je pomembno tudi to, da se jaz zabavam, kar pomeni, da si skoraj vsakič izmislim nekaj novega in to pomešam s čim starim, in tako postopoma ostanejo samo še stvari, ki so se zares obnesle in ki jih imajo otroci radi.

Ali lahko otrok, ki vadi jogo, s tem vpliva na izboljšanje odnosov, na harmonijo v družini? To je najpomembnejše poslanstvo te knjige, seveda poleg vadbe. To, da ti počneš nekaj skupaj z mamo, sestrico ali očijem, zbližuje, spreminja odnose in ljudi. Upam si trditi, da na boljše.

V knjigi svetujete, naj starši zapojejo pesmico, ko so stvari najtežje. Se držite tega? Da, pravzaprav res. Ko nič več drugega ne deluje, začnem peti. Ko zapoješ, te otroci zaslišijo, to je čarovnija, res. Ni treba, da je pesem, lahko je ukaz, navodilo, želja. Pa ne samo, da pojem, tudi na glavo jih obračam (smeh).

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano