Nedelja, 22. 7. 2018, 4.09
5 let, 9 mesecev
Mojca Matičič, vodja ambulante za spolno prenosljive okužbe
"V kurikulumu devetletke ni spolne vzgoje, kar je precej problematično" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,62
8
Leta 2001 je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo spolno prenosljivih okužb, ki zaradi svoj razširjenosti in naraščanja predstavljajo globalni javnozdravstveni problem. Enako velja tudi v Sloveniji, najbolj pa so izpostavljeni mladi in moški, ki imajo odnose z moškimi, pravi infektologinja Mojca Matičič.
Spolno prenosljive okužbe v Sloveniji naraščajo, se spreminjajo in so zahrbtne, saj v precejšnji meri potekajo brez simptomov in znakov bolezni, pravi Mojca Matičič, vodja ambulante za spolno prenosljive okužbe na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana. Ena od ranljivih skupin za spolno prenosljive okužbe so mladi.
Razlogov za to je več, pravi specialistka infektologije in interne medicine. Med njimi so tudi potovanja, zato zdravnica v času počitnic in dopustov poziva k "pameti v roke in kondomu v torbo". Najvarnejše pa je seveda izogibanje tveganemu spolnemu vedenju, ob tem poudari sogovornica.
Pomembna preventiva na tem področju je tudi široko osveščanje, del tega pa neobremenjen in odprt pogovor.
"Preventiva je seveda najboljše orožje pred spolno prenosljivimi okužbami. A če ta odpove, ne imejte zadržkov pred zdravniško pomočjo. Čim prej se odločite za ustrezen pregled in testiranje, ne bo vam žal," pravi vodja ambulante za spolno prenosljive okužbe na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana Mojca Matičič.
Kako velik problem so spolno prenosljive okužbe v današnjem času?
So pomemben javnozdravstveni problem, ker so zelo razširjene in tudi zelo specifične. Veliko se jih namreč ob okužbi ne razkrije, saj ni prisotnih nobenih simptomov ali bolezenskih znakov. Pravzaprav je prava sreča, če se ti pokažejo, saj v tem primeru okuženi hitro poišče zdravniško pomoč.
Problem pa nastopi, ko se posameznik tvegano vede in okuži brezsimptomno, ob tem pa se svojega tveganja niti ne zaveda in seveda ne išče zdravniške pomoči. Večina spolno prenosljivih okužb se prenese na tak način, najbolj pa sta jim izpostavljeni predvsem dve skupini – mladi, predvsem med 16. in 24. letom starosti, in moški, ki imajo spolne odnose z moškimi.
Mladi so še posebej ranljivi za spolno prenosljive okužbe tudi v biološkem smislu?
Poleg socialnega vidika, kjer mladi v iskanju svojega življenjskega smisla in partnerstva tudi na področju spolnosti eksperimentirajo, so mladostniki, predvsem mlada dekleta, tudi biološko bolj dovzetni za spolno prenosljive okužbe. Zaradi še nedozorele naravne biološke prepreke sluznica nožnice in materničnega vratu ne nudi ustrezne naravne obrambe pred okužbami in predstavlja dobesedno na stežaj odprta vrata za spolno prenosljive mikrobe.
"So pomemben javno zdravstveni problem, ker so zelo razširjene in tudi zelo specifične. Veliko se jih namreč ob okužbi ne razkrije, saj ni prisotnih nobenih simptomov ali bolezenskih znakov."
Z leti se sluznična povrhnjica spremeni in je bolje prilagojena stiku z mikrobi. Od tod tudi nasvet medicine, naj mladi čim pozneje vstopijo v spolnost, saj prezgodnji spolni odnosi dokazano predstavljajo povečano tveganje za spolno prenosljive okužbe. To je medicinsko dejstvo, zato tudi svetujemo čim poznejše spolne odnose, če ne, pa zaščitene.
Raziskava o spolnem vedenju Slovencev iz leta 2000 je pokazala, da je 17 odstotkov fantov in 16 odstotkov deklet imelo spolne odnose že pred 16. letom starosti, še zdaleč pa niso vsi uporabljali kondoma.
V raziskavi NIJZ o spolni vzgoji med srednješolci so mladi omenili tudi željo po tem, da bi jih starši bolje informirali o spolnosti, nato je šele sledila spolna vzgoja. Kaj menite o spolni vzgoji in ob tem poučevanju o spolno prenosljivih okužbah v šolah?
V kurikulumu devetletke ni spolne vzgoje, kar je precej problematično. Skoraj vsi devetošolci bodo namreč slej ko prej vstopili v svet spolnosti. Če se zavedamo, da že prvi korak lahko predstavlja določeno tveganje, potem to področje kliče po tem, da ga je treba ustrezno formulirati in mladostnika nanj ustrezno pripraviti.
Žal pa posebnega predmeta o tem ali vsaj izčrpneje pridružene tovrstne vsebine kakšnemu drugemu predmetu za zdaj ni, čeprav potrebo po tem stroka izpostavlja že vrsto let. In tako je tako pomembna življenjska popotnica, kot je sistematična predstavitev varne spolnosti, prepuščena zgolj iznajdljivosti in osveščenosti posameznih učiteljev.
"Zgodovina nas uči, da se te (spolno prenosljive, op. a.) okužbe v pravih izbruhih praviloma pojavljajo v obdobjih socialnih, političnih ali ekonomskih kriz in prelomov."
Pomembni so tudi odkriti pogovori doma.
Zagotovo, saj je družina temeljna celica socialnega omreženja posameznika ter prvo okno v svet in njegove pasti. Seveda je starševska vloga pri spolni vzgoji še kako pomembna, in ta ne zajema zgolj same spolnosti in njene varnosti, temveč tudi odnos med partnerjema.
Vendar pa smo ljudje različni in starši niso enako dojemljivi ali pa sposobni verbalne komunikacije, sploh če gre za tako občutljivo temo, kot je spolnost. Morda imajo ob tem tudi svojo slabo izkušnjo, ki jo nehote prenašajo na svoje potomce. Vsi otroci pa obiskujejo devetletko, zato bi bila prek obveznega vzgojno-izobraževalnega programa spolna vzgoja lahko dostopna vsakomur, tudi tistim otrokom, katerih starši niso izpolnili svojega poslanstva.
Ranljiva skupina za prenos spolno prenosljivih okužb so tudi moški, ki imajo odnose z moškimi.
To je skupina, ki je povsod po svetu izrazito izpostavljena spolno prenosljivim okužbam. Razlogov zato je več. Analno-genitalni odnos že v biološkem smislu predstavlja večje tveganje kot genitalno-genitalni, saj je že naravna sluznična bariera teh dveh mest različno opremljena za obrambo pred spolno prenosljivimi mikrobi.
Prav tako je analno-genitalni odnos večkrat povezan s prisotnostjo poškodb sluznice, kar tudi izredno zveča tveganje za okužbo, saj dobesedno kliče po vstopu mikroba v telo. Je pa tudi res, da imajo moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, pogosteje bolj tvegan način spolnega vedenja. Odnosi so pogosto nezaščiteni, pogosteje se gibljejo v skupinah, v katerih so tovrstne bolezni precej razširjene, dostikrat je pridružen tudi t. i. kemseks (spolni odnos pod vplivom različnih substanc, op. a.), in se tveganj v danem trenutku sploh ne zavedajo, svoje pa močno prispeva tudi sodobna tehnologija.
Dodaten zagon spolno prenosljivim boleznim v današnjem času je ob popustitvi strahu pred aisdom ob zavedanju, da gre z dosmrtnim zdravljenjem danes za obvladljivo kronično bolezen, tudi ekonomska kriza v novem tisočletju. Svoje pa prispevajo kemseks (spolni odnos pod različnimi substancami), aplikacije za navezovanje hitrih spolnih stikov in potovanja.
So spolno prenosljive okužbe v zadnjih desetletjih v porastu?
V 90. letih prejšnjega stoletja so ugotovili, da je prišlo do izjemnega porasta spolno prenosljivih okužb. Med letoma 1991 in 1999 kar za sto milijonov primerov več. Zato je Svetovna zdravstvena organizacija leta 2001 razglasila pandemijo spolno prenosljivih okužb, ki zaradi svoje razširjenosti predstavljajo globalni problem.
Poleg izrazitega porasta teh bolezni pa se spreminjajo tudi njihove značilnosti in epidemiološki vzorci. Zato mora biti stroka vseskozi na preži in slediti aktualnim trendom teh bolezni tako v svetu kot tudi v domačem okolju.
Kako pa je s spolno prenosljivimi okužbami danes?
Zgodovina nas uči, da se te okužbe v pravih izbruhih praviloma pojavljajo v obdobjih socialnih, političnih ali ekonomskih kriz in prelomov. In tako smo tudi v novem tisočletju priče še večjemu porastu spolno prenosljivih okužb kot v 90. letih, ko se je pandemija začela. Razlogov za to je več in kar nekaj jih dobro poznamo.
Recimo?
V 80. letih prejšnjega stoletja je bil aids tisti, ki je nekoliko zaustavil tvegano spolno vedenje in s tem razmah spolno prenosljivih okužb, saj je bil strah pred smrtonosno boleznijo precej večji od želje po eksperimentiranju in tveganju.
Z odkritjem zdravil proti aidsu oz. predvsem z zavedanjem, da ob skrbnem zdravniškem nadzoru aids danes ne predstavlja več smrtonosne, temveč kronično obvladljivo bolezen z dosmrtnim zdravljenjem, pa je ta prastrah popustil. V novem tisočletju beležimo vse bolj razširjeno tvegano spolno vedenje pa tudi vzorci oziroma dejavniki tveganja so se močno spremenili.
"Večina spolno prenosljivih okužb poteka brez bolezenskih znakov."
Kakšni so današnji vzorci tveganja?
Eden izmed pomembnih dejavnikov tveganja je t. i. kemseks. Gre za spolni odnos pod vplivom različnih substanc, namenjenih sproščeni oziroma eksperimentirajoči spolnosti. Število najrazličnejših substanc, ki vplivajo na zavest posameznika in njegov odnos do spolnosti, je danes že veliko in ponudba še narašča.
V spolnem odnosu pod vplivom tovrstnih substanc pa človek ne le, da nima zadržkov, temveč se tudi ne zaveda tveganja, ki mu je izpostavljen. V številnih primerih tovrstno spoznanje pride šele, ko je že prepozno.
Znano je, da so najpogostejši uporabniki kemseksa prav moški, ki imajo odnose z moškimi. Porast spolno prenosljivih okužb pa je tesno povezan tudi z mobilnimi aplikacijami, povezanimi s ponudbo spolnosti.
Prek katerih potekajo dogovori za seks?
Mobilne aplikacije, prek katerih posamezniki vabijo k spolnim odnosom, so zelo razširjene povsod po svetu in Slovenija v tem ni nikakršna izjema. Omogočajo izredno hiter pretok informacij in s tem zelo enostaven dostop do najpogosteje le enkratnega spolnega stika z osebo, ki je ne poznamo, prav tako ne poznamo njene zdravstvene oziroma spolne zgodovine, kar je iz medicinskega stališča lahko zelo tvegano.
Kaj pa potovanja?
Potovanje že samo po sebi lahko predstavlja določeno tveganje za pridobitev spolno prenosljive okužbe, saj so številne raziskave pokazale, da se tedaj človekovo dojemanje in njegove običajne reakcije lahko precej spremenijo. Lahko se pojavi t. i. situacijska dezihibicija oz. sindrom morja, sonca in stimulansov.
Kar pomeni, da človek spremeni odnos do svojega vedenja oz. tveganj, ki jim je lahko izpostavljen. Raziskava, ki jo večkrat navajam, je pokazala, da imajo neporočeni Britanci na počitnicah v Španiji 12-krat pogosteje spolne odnose kot v Veliki Britaniji. Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da je do 75 odstotkov takih spolnih odnosov nezaščitenih.
Evropska mreža za potovanja (EuropeanTravel Net) je posredovala podatek, da od štiri do pet odstotkov Evropejcev s svojih potovanj domov prinese spolno prenosljivo okužbo. Najpogosteje je to iz dežel Jugovzhodne Azije, precejkrat pa tudi s potovanj po Evropi, kar še posebej velja za moške, ki imajo odnose z moškimi. Poznamo kar nekaj epicentrov spolno prenosljivih okužb, od koder se razširjajo po Evropi in prek njenih meja.
Katera so ta mesta?
V Sloveniji beležimo kar precej spolno prenosljivih okužb (predvsem gonoreje in sifilisa) iz epicentrov Berlin, Amsterdam, Barcelona, sosednjih pokrajin Italije in še nekaterih drugih evropskih mest.
Kot zanimivost naj povem, da so v zadnjih dveh letih v kar nekaj evropskih prestolnicah beležili izbruhe spolno prenosljivega hepatitisa A. Na Portugalskem je celo zmanjkalo cepiva za preprečitev bolezni pri spolnih stikih. V Sloveniji smo stanje budno spremljali in razen nekaj uvoženih primerov spolno prenesenih izbruhov hepatitisa A nismo beležili.
Sicer hepatitis A bolje poznamo kot bolezen potnikov v tropska in subtropska področja, saj se običajno prenaša t. i. fekalno-oralno, torej z okuženo hrano, vodo ter na območjih slabe higiene in sanitacije. Spolno se prenaša pri analnih odnosih.
Med virusi hepatitisa pa je virus hepatitisa B tisti, ki se najpogosteje prenaša s spolnim stikom, saj je tveganje za tak prenos ob enkratnem nezaščitenem stiku z okuženo osebo kar do 20-odstotno, skoraj tako kot tveganje za gonorejo. Pri desetih odstotkih pa okužba lahko ostane dosmrtna in čez več desetletij povzroči odpoved delovanja jeter ali raka na jetrih.
Epicentri spolno prenosljivih okužb, predvsem z gonorejo in sifilisom, kot beležijo v Sloveniji, so Berlin, Amsterdam, Barcelona, sosednje pokrajine Italije in še nekatera druga evropska mesta.
Kot poudarjate, se spolne okužbe tudi spreminjajo.
Spreminjati so se začele njihove značilnosti, pojavljajo se nove vrste okužb, ki jih v našem geografskem prostoru prej nismo zasledili, vse več pa je tudi pojava bakterij, odpornih proti priporočenim antibiotikom.
V začetku tega desetletja smo tako bili priče pojavu gonokoka, povzročitelja gonoreje, odpornega proti vsem priporočenim antibiotikom, ki se je iz Japonske prenesel tudi v Evropo. Za Švedsko smo bili v Sloveniji drugi, ki smo odkrili tako odporno bakterijo in seveda tudi takoj ukrepali.
Zakaj bakterije postanejo odporne?
Gonokoki imajo sposobnost zelo hitrega spreminjanja – mutiranja v smeri odpornosti proti uporabljanim antibiotikom, še posebno tedaj, ko je njihova raba pretirana in povsem neracionalna. Večinoma ti odporni sevi bakterije izvirajo iz Jugovzhodne Azije, kjer je dostopnost do antibiotikov izredno enostavna, saj jih prodajajo "prek pulta" v skoraj vsaki samopostrežni trgovini.
Penicilin že zdavnaj ni več antibiotik za zdravljenje gonoreje in stroka mora neprestano slediti aktualnim trendom občutljivosti njenega povzročitelja. Prek najrazličnejših vrst antibiotikov smo zaradi "superodporne" bakterije naše nacionalne smernice zdravljenja gonoreje nazadnje posodobili leta 2013 in za zdaj je videti, da uspešno.
"Sifilis in gonoreja sta v medicinski klasifikaciji opredeljeni kot klasični spolno prenosljivi okužbi, kar pomeni, da ju poznamo že stoletja in najverjetneje nista več tako aktualni. Kar pa še zdaleč ne drži!"
Kako pa se spreminja potek spolno prenosljivih okužb?
Večina spolno prenosljivih okužb poteka brez bolezenskih znakov. Vendar se tudi ti času primerno spreminjajo. Sifilis, trivialna spolno prenosljiva bolezen z razjedo na spolovilu, se danes vse pogosteje kaže z nebolečo razjedo v ustni votlini.
Večinoma namreč ljudje menijo, da oralno-genitalnih odnosov ni treba zaščititi, kar pa seveda ne drži, saj je ustna sluznica zelo primerno vstopno mesto za spolno prenosljive okužbe. Enako namreč velja tudi za gonokokno angino s prisotnostjo povzročitelja gonoreje v žrelu.
Tudi hepatitis C, ki se praviloma prenaša z okuženo krvjo, je predvsem pri moških, ki imajo odnose z moškimi, pogosto spolno prenesen. V takem primeru kronična bolezen poteka bistveno hitreje in namesto po več desetletjih v tem primeru že po nekaj letih lahko privede do odpovedi delovanja jeter.
"Ravnokar smo v svetu priče pojavu nove superbakterije - mycoplasme genitalium, odporne proti vsem priporočenim antibiotikom, ki povzroča podobne težave kot klamidija, večina pa še sploh ni slišala zanjo. Stroka v Sloveniji je nanjo pripravljena in že vrsto let sledi njenim trendom ter jo s tem tudi lažje obvladuje."
S katerimi novimi spolno prenosljivimi boleznimi se danes soočamo?
Med novimi spolno prenosljivimi boleznimi, ki so se začele pojavljati v Evropi v zadnjem desetletju, je venerični limfogranolom. Ta je sicer značilen za tropske in subtropske dežele, v Evropi pa se pojavlja predvsem v večjih metropolah v skupini moških, ki imajo odnose z moškimi. Venerični limfogranolom povzročajo posebni sevi klamidije, značilni za endemična področja. Odraža se s povečanimi področnimi bezgavkami, najpogosteje v dimeljskem predelu, ki se lahko ognojijo in povzročajo vrsto resnih zapletov bolezni. Z rutinskimi preiskavami okužbe ne odkrijemo, saj je potrebna posebna dodatna opredelitev klamidij, na katero mora opozoriti lečeči zdravnik.
V Sloveniji smo venerični limfogranulom prvič dokazali leta 2015. Šlo je za zelo nenavaden primer in prvi prikaz določenega seva te bakterije z neobičajno bolezensko sliko in neučinkovitostjo priporočenega zdravljenja, kar smo tudi objavili v ugledni strokovni reviji. Od tedaj dalje pa vsako leto beležimo kak primer veneričnega limfogranuloma, letos tudi že več. Značilno pa so vsi primeri navajali okužbo v tujini.
"Ker večina spolno prenosljivih okužb poteka brez bolezenskih znakov, se jih niti okužena oseba niti njen spolni partner ne zavedata in živita v prepričanju, da je vse v najlepšem redu. Pa se dostikrat izkaže, da ni tako."
Omenjate gonorejo in sifilis, bolezni, ki jih v splošni zavesti najpogosteje povezujemo s preteklostjo.
Sifilis in gonoreja sta v medicinski klasifikaciji opredeljeni kot klasični spolno prenosljivi okužbi, kar pomeni, da ju poznamo že stoletja in najverjetneje nista več tako aktualni. Kar pa še zdaleč ne drži!
Izbruhi spolno prenosljivih okužb so značilni za zgodovinsko prelomna obdobja političnih, ekonomskih ali socialnih kriz. Porastu sifilisa in gonoreje tako sledimo v času prve svetovne vojne, v gospodarski krizi med letoma 1929 in 1931, v času druge svetovne vojne in koncem 60. let v obdobju seksualne revolucije. Pozneje je bil usoden padec Berlinskega zidu, s prehajanjem prostitucije z Vzhoda je bolezen šla na Zahod. Celo v Sloveniji smo, sicer nekoliko z zamikom, leta 1995 zabeležili petkratni porast primerov zgodnjega sifilisa.
Vendar pa je svoj pečat pustil tudi virus HIV. Z odkritjem smrtonosne bolezni, ki jo povzroča, je v 80. letih prejšnjega stoletja število spolno prenosljivih okužb zaradi strahu pred aidsom precej upadlo. S pojavom zdravil proti aidsu in zavedanjem, da pod zdravniškim nadzorom aids postaja kronična obvladljiva bolezen z dosmrtnim zdravljenjem, pa je ta strah konec tisočletja začel popuščati. Dodaten zagon spolno prenosljivim boleznim pa je dala tudi ekonomska kriza v novem tisočletju. Svoje so v veliki meri doprinesli tudi kemseks, mobilne aplikacije in globalizacija – enostavna in hitra potovanja kamorkoli po svetu.
S čim povezujete porast spolno prenosljivih okužb v družbenih in ekonomskih krizah, se ljudje bolj umikajo v mikrosvetove?
Pri obrazložitvi tega pojava bi socialni antropologi ali psihologi najverjetneje lahko marsikaj povedali. Vloga infektologov, dermatovenerologov in epidemiologov je, da budno spremljajo vse globalne trende, so nanje pripravljeni in se nanje tudi pravilno in pravočasno odzovejo. To se je v zadnjih letih izkazalo za izredno pomembno, tako na področju pojava novih spolno prenosljivih okužb kot tudi ob njihovih odpornostih proti priporočenim antibiotikom.
Ravnokar smo v svetu priče pojavu nove "superbakterije" - mycoplasme genitalium, odporne proti vsem priporočenim antibiotikom, ki povzroča podobne težave kot klamidija, večina pa še sploh ni slišala zanjo. Stroka v Sloveniji je nanjo pripravljena in že vrsto let sledi njenim trendom ter jo s tem tudi lažje obvladuje.
"Stigma je žal pomemben del katerekoli bolezni, povezane z vedenjem posameznika, ki večinski družbi ni najbolj dopadljivo. In tu imajo seveda spolno prenosljive bolezni z aidsom in hepatitisi na čelu na žalost še vedno pomembno mesto, tudi pri nas v Sloveniji."
Eno od vaših sporočil je, naj bodo kondomi nujni del počitniške prtljage.
No, to je sporočilo stroke, ki zre skozi prizmo realnega življenja. Vendar pa se najprej vprašajmo, kaj sploh je varen spolni odnos. In če na to odgovorimo z definicijo, je to spolni odnos dveh zvestih neokuženih spolnih partnerjev. Vsak spolni odnos zunaj te definicije je lahko tvegan.
Ker večina spolno prenosljivih okužb poteka brez bolezenskih znakov, se jih niti okužena oseba niti njen spolni partner ne zavedata in živita v prepričanju, da je vse v najlepšem redu. Pa se dostikrat izkaže, da ni tako. Večina spolno prenosljivih okužb se prenese med takimi scenariji.
Kondom pa je tista mehanska zaščita, ki že stoletja nudi učinkovito splošno rešitev za preprečevanje vseh spolno prenosljivih okužb. Za posamezne okužbe pa obstajajo tudi drugačni ukrepi.
Za zaščito pred okužbo z virusom HIV je na primer na voljo tudi biomedicinska zaščita – tako imenovana predekspozicijska profilaksa v obliki protiretrovirusnih zdravil, ki jih izpostavljena neokužena oseba jemlje pred tveganim spolnim stikom oziroma neprestano, če se vseskozi predaja tveganemu spolnemu vedenju. Obstaja pa tudi tako imenovana poekspozicijska profilaksa, kjer z določenim medicinskim ukrepanjem po izpostavitvi okuženemu s HIV, hepatitisu A ali B ali sifilisu lahko preprečimo okužbo pri izpostavljeni osebi. Vendar mora ta čim hitreje poiskati ustrezno zdravniško pomoč.
Bi moral biti korak pred nezaščitenim spolnim odnosom s partnerjem vedno predhodno testiranje?
Če razmišljamo zelo prizemljeno, je realno življenje velikokrat precej odmaknjeno od togih definicij stroke. Predvsem za mlado populacijo, ki še išče svoj prostor pod soncem in z njim svojega stalnega partnerja ali partnerico ter je najbolj izpostavljena in dovzetna za tovrstne okužbe, so taka testiranja in ob njih ustrezno svetovanje strokovnjakov izredno dobrodošla.
Testiranje se mora opraviti s hkratnim svetovanjem glede varnejše spolnosti, ki vključuje tudi nasvet o čim poznejšem vstopu v spolnost, dosledni in pravilni rabi kondoma ter čim manj pogostem menjavanju spolnih partnerjev in partneric, torej izogibanju promiskuiteti. Kaj pravzaprav je promiskuiteta? Tudi za to obstajajo različne strokovne definicije in po najožji je promiskuitetna oseba tista, ki ima v življenju pet ali več spolnih partnerjev.
Torej, se iti testirat? Testiranje za spolno prenosljive okužbe stroka priporoča po vsakem tveganem spolnem odnosu. Zelo pozdravljamo pare, ki se odločijo za takšno testiranje pred resno zvezo z nezaščitenimi spolnimi odnosi. In takih je na srečo vse več.
Okužbe največkrat potekajo brez simptomov, pripeljejo pa lahko …
… tudi do življenjsko ogrožajočih posledic. Nezdravljena klamidijska okužba lahko pri dekletu povzroči neplodnost. Po eni nezdravljeni epizodi klamidijske okužbe ostane 11 odstotkov deklet neplodnih, po dveh pa že kar 22 odstotkov.
Nemo se lahko okužite tudi z gonorejo, zaradi katere boste lahko nenadoma opazili otekle sklepe in gnojne izpuščaje po koži. Vznik kronične okužbe z virusom herpesa simpleksa, ki povzroča genitalni herpes, lahko povzroči vnetje možganov, posledično ohromelost ali druge nevrološke zaplete. Humani virus papiloma dokazano povzroča raka na materničnem vratu, ki se tiho priplazi, če ženske ne obiskujejo redno ginekoloških preventivnih pregledov. In nujno je omeniti tudi okužbi z virusoma hepatitisa B in C, ki po desetletjih neme in povsem neznane okužbe lahko privedeta do raka na jetrih ali odpovedi delovanja organa.
Zato je pri vsem skupaj velikega pomena osveščenost?
Drži in zelo smo veseli vseh tistih, ki se zaradi tvegane spolnosti odločijo za testiranje za spolno prenosljive okužbe. Še bolj navdihujoči pa so seveda vsi tisti, ki pridejo po nasvet za varno spolnost.
Na spletnih forumih je mogoče tudi prebrati, da se je s klamidijo mogoče okužiti v savni. Kako je z miti, poveznimi s spolno prenosljivimi okužbami?
Spolno prenosljive okužbe se lahko prenesejo le, če gre za neposreden stik dveh površin kože oziroma sluznice, ene okužene in druge dovzetne za okužbo. Spolno prenosljivi mikrobi imajo namreč svoje značilnosti in zahteve za rast, razmnoževanje in preživetje. Obstajajo pa seveda določeni mikrobi, ki se lahko prenesejo tudi na drug način, na primer virusi HIV, hepatitisov B in C so tudi krvno prenosljivi mikrobi. Pridobivanje spolno prenosljivih okužb v savnah, bazenih, na straniščih, z brisačami in podobno je pravzaprav precej slab izgovor in sloni na izredno trhlih dokazih.
Stigma, povezana s spolno prenosljivimi okužbami, je še vedno velika?
Stigma je žal pomemben del katerekoli bolezni, povezane z vedenjem posameznika, ki večinski družbi ni najbolj dopadljivo. In tu imajo seveda spolno prenosljive bolezni z aidsom in hepatitisi na čelu na žalost še vedno pomembno mesto, tudi pri nas v Sloveniji.
Kaj je varen spolni odnos? "Če na to odgovorimo z definicijo, je to spolni odnos dveh zvestih neokuženih spolnih partnerjev. Vsak spolni odnos zunaj te definicije je lahko tvegan. Kondom pa je tista mehanska zaščita, ki že stoletja nudi učinkovito splošno rešitev za preprečevanje vseh spolno prenosljivih okužb."
Kako se spopadate s tem?
Tega problema se v Sloveniji infektologi še kako dobro zavedamo in ga po svojih najboljših močeh poskušamo reševati. Pristopamo ne le k laični, temveč tudi strokovni javnosti, saj nam številni bolniki še vedno potožijo o konkretnih situacijah, za katere je bil vzrok stigmatizacija zaradi določene diagnoze. Povezujemo pa se tudi z nevladnimi organizacijami in tudi na tak način poskušamo bolje razumeti ter tudi preprečevati stiske posameznikov.
Je stigma na eni strani, na drugi pa strah razlog za to, da se ljudje tudi ne odločijo za testiranje?
Ljudje se prav zaradi strahu pred stigmatizacijo velikokrat ne odločijo za testiranje. Predvsem se obremenjujejo z najrazličnejšimi vprašanji, ki bi sledila pozitivnemu rezultatu testa: kaj bo sledilo, komu in kako povedati za rezultat, kako bo tako stanje vplivalo na vsakodnevno življenje, na delovne obveznosti ipd.
Zato imamo na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani že od leta 1986 vsak ponedeljek med 12. in 14. uro ambulanto za anonimno in brezplačno testiranje za okužbo z virusom HIV, ki že od samega začetka dosega svoj namen. V njej je vedno na voljo zdravnik, ki se pozanima o vzroku za testiranje in se s testirano osebo tudi pogovori o vseh strahovih ter dilemah. Ob podajanju rezultata pa testirana oseba prejme tudi ustrezen nasvet za varnejšo spolnost.
Od leta 2012 naprej v tej ambulanti testiramo tudi za okužbi z virusoma hepatitisa B in C. Vendar pa to še zdavnaj niso vse spolno prenosljive okužbe, na katere se lahko brezplačno in anonimno testiramo. V želji po čim večji in enostavnejši dostopnosti do ambulant za spolno prenosljive okužbe smo infektologi že pred časom podali predlog o prostem dostopu do tovrstnih ambulant v javnozdravstvenem sistemu, kot je to urejeno v večini evropskih državah. Predlog je naletel na ugoden odziv pristojnih institucij in močno upamo, da se bo sčasoma tudi udejanjil.
Kako je s psihološko podporo osebi, ki izve, da je pozitivna?
Velika večina izvidov v ponedeljkovi ambulanti je sicer negativnih, precej stresno, tudi za zdravnika, pa je, ko pride do pozitivnega izvida. V tem primeru je pogovor še posebej izčrpen, saj se dotakne najrazličnejših vidikov bodočega življenja okuženega, tako osebnega kot tudi socialnega.
Ohrabrujoča novica je, da je danes okužba s HIV dobro obvladljiva in pod skrbnim zdravniškim nadzorom ter ob rednem uživanju zdravil lahko okuženi živi povsem normalno življenje.
Posebej pa je treba izpostaviti načine obvladovanja morebitne stigme in podajanja informacije o pozitivnem izvidu svojcem. Velikokrat okuženi tega ni sposoben narediti sam in tedaj je zdravnik tisti, ki predstavlja varno zatočišče.
Poudarjate, da je pri nas dober sistem zdravljenja okuženih s HIV?
V Sloveniji imamo izjemno dobro razvit sistem nadzorovanja in zdravljenja bolnikov s HIV/aidsom. Enako velja tudi za bolnike z virusnima hepatitisoma B in C. Edini problem je nepoznavanje okuženih, saj tako HIV kot hepatitisa B in C desetletja lahko potekajo brez bolezenskih znakov. Zato je osveščanje splošne in strokovne javnosti za odkrivanje okuženih izredno pomembno. Predvsem mora vsak pri sebi vsaj enkrat v življenju pomisliti na morebitna tveganja, ki jim je bil izpostavljen v preteklosti, in če ta obstajajo, takoj opraviti ustrezno testiranje. Tudi določeni neznačilni bolezenski znaki lahko nakazujejo na tovrstne okužbe, zato je vloga izbranega osebnega zdravnika pri takem testiranju še kako pomembna.
Kaj lahko naredimo kot družba, ko se srečujemo z okuženimi osebami?
Slovenci smo poznani po svoji introvertiranosti in ta nam v primeru spolno prenosljivih okužb veliko bolj škodi, kot koristi. Najpomembneje se mi zdi, da se o vseh teh stvareh čim prej in kar najbolj odkrito ter povsem neobremenjeno pogovarjamo. Odprimo že enkrat do konca to Pandorino skrinjico.
Razgrnimo problem spolno prenosljivih okužb pred širšo javnostjo in razbijmo tabuje o tveganjih, povezanih s spolnim vedenjem. Soočimo se s tem, kdo smo, kakšne pasti prežijo na nas in kako se jim lahko najbolje izognemo ter s tem še vedno ohranimo osebnostno integriteto. Preventiva je seveda najboljše orožje pred spolno prenosljivimi okužbami. A če ta odpove, ne imejte zadržkov pred zdravniško pomočjo, ampak se čim prej odločite za ustrezen pregled in testiranje.
Preberite še:
8