S socialno nevroznanostjo lahko pojasnimo tudi Predinov boksarski izpad

Razvoj tovrstnega raziskovanja je omogočil razvoj tehnologij zlasti v drugi polovici prejšnjega stoletja, kot so funkcionalna magnetna resonanca (slikanje možganske aktivnosti v realnem času), elektroencefalografija (merjenje možganske elektične aktivnosti z elektrodami na površini glave) elektromiografija (zaznavanje obraznih mikroodzivov na različne vizualne dražljaje) in galvanski odziv kože (meri spremembo električnih lastnosti kože v obliki večje aktivnosti znojnic), nam pojasni naš sogovornik Manuel Kuran, asistent za področje psihologije na Univerzi na Primorskem, avtor številnih strokovnih člankov s področja kognitivne znanosti in gostujoči predavatelj na Fakulteti za družbene vede pri predmetu religija in družba, kjer predava o kognitivnih študijah religije.

Prav tako je bil govorec na letošnjem Tednu možganov, ki je potekal prejšnji teden, kjer je predstavil socialno nevroznanost kot mlado in interdisciplinarno znanost. Ob tem doda, da omenjen dogodek predstavlja edini prostor, kjer se lahko srečajo strokovnjaki iz različnih znanstvenih disciplin.

Kakšen je približno standardni vzorec, na katerem raziskuje socialna nevroznanost?

V primerjavi s klasičnimi družboslovnimi metodami raziskovalci raziskujejo bistveno manjše vzorce, standard se giblje med 15 in 25 udeleženci. Zato obstajata dva ključna razloga: prvi je ta, da socialna nevroznanost večinoma raziskuje nezavedne odzive, v katerih smo si posamezniki med seboj relativno podobni, drugi, ki je bolj kritičen, pa je, da je ta metodologija, zlasti funkcionalna magnetna resonanca, relativno draga in nedostopna.

Pravite, da so nevroznanstvena raziskovanja oziroma preučevanja stereotipov, za katere je družboslovje dolgo časa predpostavljalo, da so pretežno priučeni vzorci obnašanja, pokazala, da gre za nezavedne, biološko utemeljene avtomatizme in s tem nekoliko zamajala temelje klasičnemu družboslovju. Lahko malo bolj pojasnite?

Stereotipi so zelo tesno vezani na našo socialno kategorizacijo sveta in so evolucijsko močno pogojeni. Ameriški psiholog Gordon Allport je že v petdesetih letih zapisal, da so stereotipi samostalniki, ki režejo socialno okolje na kategorije. Če ljudje tega ne bi počeli avtomatično, bi se bistveno težje znašli v današnjem socialnem okolju.

Večina družboslovnih teorij 20. stoletja je zagovarjalo tezo, da so stereotipi miselni vzorci, ki so bili pridobljeni v času primarne in sekundarne socializacije. Samo vprašanje prevzgoje je, kdaj bi lahko zgradili družbo brez stereotipov in iz njih izhajajočih predsodkov.

Nevroznanstvenica Tiffany A. Ito, ki je izvedla serijo raziskav o stereotipih s pomočjo elektroencefalografije, pa je ugotovila, da se stereotipno odzivanje na različne dražljaje, v njenem primeru je šlo za rasno in spolno kategorizacijo, dogaja nezavedno in avtomatično, ne glede na naše priučeno predznanje o opazovani socialni skupini. Iz te perspektive je teorija, ki zagovarja možnost oblikovanja družbe, v kateri stereotipi ne bi uravnavali naše socialno doživljanje, mit.

Nikakor pa to ne pomeni, da predsodki, ki izhajajo iz stereotipizacije, niso problematični ali da nekatero socialno vedenje ni deviantno. V tem smislu je socialna nevroznanost nekoliko dopolnila družboslovno teorijo.

Ampak ali niso doživljanja na nezavedni ravni še vedno lahko tudi družbeno pogojena?

Delno. Tolmačenje nezavednega iz perspektive socialne nevroznanosti je precej tehnicistično. Če se odziv zgodi v času do 500 milisekund od nastanka dražljaja, govorimo o odzivu, ki se ga ne zavedamo in zavestno ne nadzorujemo. Ko udeleženci v tovrstnih raziskavah opazujejo fotografijo obraza pripadnika druge rasne skupine, kot so oni sami, in se na fotografijo odzovejo po 300 milisekundah, govorimo o nezavednem odzivu. To seveda še ne pojasni, ali gre za neke evolucijsko pogojene biološke avtomatizme ali pa je kulturna predstava o neki skupini že tako globoko usidrana, da spreminja samo biologijo našega odzivanja.

Lahko bi torej rekli, da socialna nevroznanost raziskuje, kako biološki sistemi proizvajajo naše misli, čustva in dejanja do drugih ljudi in seveda obratno, kako naše socialne izkušnje vplivajo na možgane?

Tako je. Prvo skupno znotraj socialne nevroznanosti predstavljajo nevroznanstveniki, ki sledijo viziji, da bo vsak socialni fenomen prej ali slej pojasnjen znotraj nevroznanstvenega laboratorija. To je za njih samo vprašanje časa. Klasična nevroznanost nekatere vidike dejansko bolje pojasni, na primer, kako posameznik sebe razume kot socialno bitje ali kako posameznik dojema socialno skupino, ki ji pripada v primerjavi s doživljanjem socialne skupine, ki ji ne pripada.

Večkrat se zalotimo, da sami sebe dojemamo pozitivno pristransko. Zoran Predin je recimo, če navedem konkreten primer, v svoje opravičilo po incidentu, ko je udaril sodnika po košarkarski tekmi, izjavil: to nisem jaz, jaz sem tisti, ki piše pesmi. Skratka, želimo sami sebe videti kot nekoga, ki se ima neprestano pod nadzorom. Za ta nadzor je zadolžen čelni reženj naših možganov. A smo veliko več od čelnega režnja, smo tudi čustvena bitja. In ta čustva so včasih tudi destruktivna.

Drug primer se nanaša na raziskovanje doživljanja marginalnih socialnih skupin. Raziskovalci so na primer ugotovili, da se pri zaznavanju in doživljanju skupin, ki izzovejo moralno zgražanje, narkomani, berači in podobno, aktivirajo enaki možganski centri kot pri zaznavanju snovi, ki jih povezujemo z gnusom. Družbeno zavračanje na nek način izhaja iz povsem fizičnega zavračanja neprijetnih snovi v okolju.

A kot rečeno, še bolj zanimivo je to, kako socialni kontekst vpliva na posameznikovo možgansko dejavnost in jo spreminja. To je druga velika skupina znotraj mlade socialne nevroznanosti in jo predstavljajo socialni psihologi, antropologi in filozofi.

Ali socialna nevroznanost pove tudi kaj o tem, kako se učimo postati socialna bitja?

O tem, da smo ljudje socialna bitja, ni nobenega dvoma. Evolucijsko se je splačalo imeti ključne strateške informacije o članih socialne skupnosti. To nam je kot vrsti omogočalo boljšo prilagoditev na okoljske pogoje. Kdor se je odločil za popolno socialno izolacijo, bo težje preživel, v vsakem primeru pa se bo težje reproduciral. Učenje z imitacijo je zelo pomembno za vse nas, zato se je razvil tudi poseben sistem zrcalnih nevronov v možganih, ki omogoča posnemanje in učenje.

Ti nevroni se aktivirajo takrat, kadar izvedemo določeno gesto, kot tudi takrat, kadar opazujemo, da določeno gesto izvede nekdo drug. Nalezljivo zehanje v skupini je na primer posledica delovanja zrcalnih nevronov. Ugotovljeno je bilo tudi, da se predanim nogometnim navijačem aktivirajo povsem enaki možganski predeli med opazovanjem strela na gol kot samemu igralcu na igrišču, ki je strel izvedel. Ko torej pravimo, da smo eno z nogometno ekipo, to ni zgolj prispodoba, ampak nevroznanstveno dejstvo.

Kritike socialne nevroznanosti so, da nima zadovoljivo velikega vzorca ljudi, na katerem bi preverjala svoje ugotovitve niti zadovoljivega družboslovnega znanja, na področje katerega posega, in obratno, da socialna nevroznanost maje temelje klasičnemu družboslovju, ki nima dovolj potrebnega znanja s področja nevroznanosti.

To je navzkrižno streljanje s stališči. Nevroznanostveniki trdijo, da so bili družboslovci do zdaj nesposobni pojasniti socialne fenomene, njihove interpretacije ne pomagajo pri vzpostavljanju boljše družbe, sociologi, kulturologi in antropologi, ki probleme razumejo. Če omenimo en primer: Rangel, ameriški ekonomist, je leta 2007 izvedel raziskavo s pomočjo funkcionalne magnetne resonance, v kateri je raziskoval, kako posamezniki doživljamo kakovost vina glede na informacijo o ceni tega vina.

Predhodne študije so dokazale, da je za doživljanje ugodja okusa zadolžen tako imenovani orbitofrontalni korteks možganov: več ugodja doživljamo, bolj je ta del aktiven. Rangel je ugotovil, da je na na povečano aktivnost tega predela vplivala tudi informacija o sami ceni vina.

Udeleženci raziskave so namreč v resnici poskušali samo tri vrste vina, a so bila razdeljena v pet cenovnih razredov. Ko so mislili, da pijejo vino, ki stane 10 dolarjev, je aktivnost zadolženega predela bila manjša, ko so mislili, da pijejo vino, ki stane 90 dolarjev, pa se je aktivnost izrazito povečala. Pili so seveda eno in isto vino. Zdi se, da je sama lastnost vina in naša žeja za možgane manj pomembna od informacije o ceni tega vina. Toliko o stabilnosti možganske aktivnosti. Sicer pa sam menim, da bo socialna nevroznanost družbi prinesla bolj natančno razumevanje, kako narava in kultura vplivata na naše zaznavanje sebe in drugih, kar bo na primer omogočilo tudi drugačne zdravstvene pristope.

Lahko navedete kakšen primer?

John Cacioppo, eden od pionirjev socialne nevroznanosti, v svoji knjigi Osamljenost navaja raziskave, ki kažejo, da je kakovost socialnih odnosov eden od ključnih dejavnikov prehitre umrljivosti v zahodnem svetu. Še več, osamljenost naj bi bila ravno tako pomembnen dejavnik tveganja kot kajenje ali zvišan krvni tlak. Podatki so sicer bili pridobljeni zgolj s pomočjo intervjujev in analize socialne mreže udeležencev, in še to za nazaj, torej po smrti udeležencev. Osamljenost, ker je tako abstraktna kategorija, za zdaj ni obravnavana dovolj resno v zdravstveni preventivi in terapiji.