Sneguljčica in sedem vitezov

Ustvarjalci predstave so za svoje izhodišče vzeli pravljico v verzih ruskega mojstra besede Aleksandra Sergejeviča Puškina, ki je Pravljico o mrtvi carični in sedmih vitezih spisal leta 1833. Če vas naslov predstave in pravljična sedmerica vrlih vitezov močno spominja na pripovedko o Sneguljčici bratov Grimm, je prav tako. Rus je prav pri Sneguljčici črpal navdih za svoje rime in ustvaril bogato besedilo, zaznamovano z ruskimi folklornimi elementi, še več simbolike in tudi humorja.

In četudi se namesto otrokom poznane zgodbe o Disneyevi Sneguljčici Sneguljčica v lutkovni izvedbi malce drugače suka iz zapleta v zaplet, zagotovo prepoznajo tiste najbolj bistvene motive – zlobno mačeho, Sneguljčičino rosno lepoto, strašni gozd, zatočišče sredi gozda, sedem dobrih, posrečenih mož in princa na iskrem vrancu. In to so tudi bistvene vsebinske alineje zgodbe, ki jo bolj ali manj poznamo vsi.

Puškinovo besedilo so v krasnem prevodu Mileta Klopčiča v dramaturgijo zvesto vpletli tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer so se ustvarjalci predstave z oblikovalci lutk in režiserjem Sašo Jovanovićem na čelu Sneguljčice in sedmih vitezov lotili z vso predanostjo. Predstava je zanimiva iz več vidikov, pri čemer najbolj izstopa kombinacija pripovedovalcev zgodbe, ki so enkrat marionete, drugič igralci, spet tretjič pa morda zgolj trak blaga, ki se priložnostno iz kulise spremeni v luno, sonce ali veter.

Sneguljčica je oživela s pomočjo Asje Kahrimanović, katere glas še posebej pravljično zazveni v Sneguljčičini pesmi, kot prevzetna Carica (in eden od vitezov) pa se je izkazala tudi Sonja Kononenko s prepričljivim histeričnim smehom, najbrž značilnim za vse pravljične mačehe. Več vlog je odigrala tudi Irena Zubalič Žen, saj je krmarila med pestunjo Černavko, vitezom, Mesecem in Sneguljčičino materjo. Za smeh pa je poskrbel predvsem moški del igralske zasedbe – najsi bo s svojo raznoliko pojavo ali zanimivimi karakterji. Miha Arh je bil enkrat Sneguljčičin princ Jelisej, drugič Zrcalo, ki je Carici včasih že kar malce zdolgočaseno odgovarjalo na večno vprašanje o njeni lepoti, odigral pa je tudi dva viteza. Zelo pestro je na odru tudi za Karla Brišnika, ki krmari med vlogami Carja, Snubca, dveh vitezov, sonca in psa Sokolka, lika, ki je med mladimi gledalci požel največ simpatij. Izstopa pa tudi večinski pripovedovalec in povezovalec zgodbe, vodja zbora in tudi eden od vitezov Jure Lajovic.

Marionete med lutkarji veljajo za najbolj žlahtne, a tudi najtežje obvladljive lutke. Skrbno in mojstrsko so tokrat za izdelavo lutk, scene in kostumov poskrbeli Iztok Bobić, Zoran Srdić, Jože Lašič, Sandra Birjukov in Marjeta Valjavec. Če so marionete s svojo precizno dodelano podobo navdušile in predstavi prispevale kanček ruske folklore, pravljičnosti in tradicije, ne moremo mimo sicer pohvalno preproste in asketske scenografije, ki pa celostno deluje zmedeno in malce ceneno. Razkorak med detajlno izdelanimi marionetami in sicer zanimivimi lesenimi scenskimi elementi ter kostumi igralcev – vitezov je malce težko razumljiv. Predvsem v oči bodejo viteški ščiti v vseh barvah kolaž papirja ter štirje trakovi blaga, ki jih igralci sicer izvrstno uporabljajo za pripovedni element, moti pa vtis, da so jih izbirali na oddelku okenskih zaves.

A morda tega otroško oko niti ne opazi, čeprav najmlajše predstava navduši. Morda zaradi delno poznane zgodbe, zagotovo pa zaradi odlične igralske zasedbe, ki občinstvo, tako mlado kot starejše, uspe animirati s humornimi pojavami in aktivnim gibanjem po odru. Predstava traja približno uro.