Se še spomnite, kako smo odpirali skrinjice?

"Oddajo sem vodil, obenem pa sem pisal tudi scenarije. Kdaj točno smo začeli z oddajo, se ne spomnim, bilo pa je tam 1988., 1989. leta," je svojo pripoved začel Mito Trefalt. "Uganke, vprašanja, kvize, družabne igrice za otroke in odrasle sem uporabljal že v oddaji Naše srečanje. Ko sem nekega dne brskal po arhivu, sem naletel na posnetke, za katere sem mislil, da bi se jih dalo uporabiti. Ljudem bi pokazal 15, 20 sekund nekega filmčka, ki bi se pri neki določeni minuti ustavil, ljudje pa bi nato predvideli konec," je povedal legendarni televizijec. Omenjeni posnetki so se raztezali od športa, prometa, politike pa vse do zanimivosti iz mednarodnega sveta. "Ko je materiala začelo zmanjkovati, sem na potovanju po Nemčiji naletel na oddajo, ki se je zgledovala po japonski različici. Posnetke, ki so bili izključno iz živalskega sveta, sem nato tudi naročil pri Japoncih."

Bo opica vzela lešnik ali ne?

Trefalt poudarja, da so bili posnetki živali nadvse zabavni. "Šlo je za vrhunski material, ki je zajemal navade in gibanje živali, izvzeti pa niso bili niti poskusi. Šlo je seveda za poskuse v smislu testiranja njihove inteligence. Spomnim se primera, ko je opica v roki držala polno steklenico lešnikov, se z njo igrala, sledil je 'stop motion', sodelujoči pa so morali ugotoviti, ali se bo opica dokopala do lešnikov."

Spomnimo, da so v vsaki oddaji sodelovale štiri družine, ki so bile izbrane povsem naključno. Družine so nato za vsak pravilen odgovor v določenem segmentu oddaje – ti so bili trije – dobile pravico, da so z obešalnika vzele ključ, s katerim so na koncu oddaje odpirale skrinjice z nagradami. "Ključev je bilo devet, vendar pa je bila njihova uporabnost močno omejena. Eden je odprl vse skrinjice, drugi tri, tretji pa nobene. Zgodilo se je, da je zmagovalna družina izbrala ključ, ki ni odprl ničesar." Naj še poudarimo, da je družina z največ ključi poleg nagrad, ki so se skrivale v skrinjicah, dobila tudi potovanje v Val Thorens. "Tja ni odpotoval eden, ampak vsi člani družine."

Kolo sreče določilo štartno številko

Sklepni trenutek vsake oddaje je bilo vrtenje kolesa sreče. Predstavnik zmagovalne družine je kolo zavrtel trikrat in če vsota treh števil ni presegla številke 100, so dobili miniavtomobil s štartno številko, s katerim so si zagotovili sodelovanje v zadnji oddaji. Končna nagrada v prvem letu predvajanja je bil avtomobil, v drugi pa montažna hiša.

V oddaji je poleg Trefalta sodelovala tudi vsem poznana Damjana Golavšek. Njena naloga je bila odpiranje majhnih skrinjic s praktičnimi nagradami, za katere so se potegovali izključno klicatelji. "V eni izmed skrinjic je bil skrit tudi zlat prstan. Tega je dobil klicatelj, ki je izbral skrinjico s srečno številko. V primeru, da prstana niso odkrili, je bilo v naslednji oddaji manj skrinjic in tako večja možnost za nagrado."

Izredna gledanost, saj ni bilo konkurence

Trefalt je še poudaril, da je bila gledanost ogromna, saj na trgu še ni bilo konkurence. "Edina konkurenca je bila televizija Koper, vendar ni šlo za povsem resnega konkurenta."

Kolo sreče se je vrtelo dve leti, in sicer vsako drugo soboto v mesecu. "Leta 1989 je prišla na spored oddaja Ona in On, ki sem jo v začetku vodil jaz, naslednje leto pa Nataša Bolčina Žgavec." Na vprašanje, zakaj je oddaja dočakala slaven konec, Trefalt odgovori preprosto: "Svojih konceptov sem se naveličal veliko hitreje kot gledalci. Nikoli si nisem predstavljal, da bi svoj format drgnil deset let ali več."

Ponovno se je zavrtelo leta 1994

Trefalt je v nadaljevanju svoje kariere sodeloval še pri enem Kolesu sreče, tokrat kot urednik. "Pri oddaji Kolo sreče ameriške produkcije, ki se je na malih ekranih začela predvajati leta 1994, je bila v ospredju jezikovna igra. Ljudje so imeli v njej možnost ugibati pojem, prikazan na zaslonu. Ovira pri ugibanju je bila ta, da je bilo prikazano omejeno število polj. Šlo je za nadvse zabavno oddajo, ki jo je vodil Gorazd Mauretič." Drugo Kolo sreče je bilo na sporedu dobra štiri leta, v ozadju prenehanja snemanja in predvajanja pa so bile po vsej verjetnosti predrage licenčne pravice, pojavila pa se je tudi konkurenca v obliki komercialne televizije.

Trefalt nam je za konec povedal še, da se mu ideje za oddaje porajajo tudi danes, vendar pa po njegovih besedah odgovorni za to nimajo več posluha.