Oblikovalec lutko vzpostavi, animator jo oživi

Delavnica ljubljanskega lutkovnega gledališča se razteza čez več večjih in manjših prostorov. V šiviljski delavnici izpod rok kostumske šivilje Sandre Birjukov po skicah kostumografinje Jelene Proković trenutno nastajajo kostumi za prihajajočo predstavo Obuti mačkon. V zadnjem med tremi zaporednimi prostori lutkarske delavnice ob klasični glasbi v ozadju in pomoči študentke na izmenjavi Leonardo Jože Lašič, oblikovalec lutk, kipar, izdeluje kopije lutk prvega slovenskega lutkarja Milana Klemenčiča iz predstave Sovji grad. Gre za miniaturne izdelke, ki morajo biti kljub svoji majhnosti izdelani do potankosti natančno.

Sovji grad, predstava iz leta 1934, ki jo je režiral Klemenčič, leta 1990 pa prvič oživil Matjaž Loboda, bodo ponovno umestili na spored in ker ne bodo igrali z originali, nastajajo replike, delovni proces pojasni Zoran Srdić, oblikovalec lutk, kipar. Sicer imajo za sabo dve spektakelski predstavi, Živalsko farmo režiserja Vita Tauferja in avtorice likovne podobe lutk, scene in kostumov Barbare Stupica, ter Makalonco režiserke in avtorice likovne podobe Eke Vogelnik. Pri izvedbenem delu obeh predstav je sodelovalo približno 13 ljudi, razložita Iztok Bobić in Mitja Ritmanič, oblikovalca lutk, tehnologa. V lutkarskem ateljeju gledališča so sicer redno zaposleni vsi omenjeni oblikovalci lutk, peta med njimi pa je šivilja kostumov. Pri izdelavi kostumov za igralce in lutke pa je dolgoletna pomoč tudi Marjeta Valjavec.

Delo v delavnici poteka relativno specializirano, čeprav Mitja Ritmanič, ki mu najbolj leži tehnologija, doda, da zna tudi sam šivati, kvačkati in plesti, le da časovno pri tovrstnem delu ni ravno konkurenčen.

Ob razgrnjenih skicah lutk iz predstave Makalonca Iztok in Mitja razložita, da se tu začne njihovo delo. Skice v delavnico prinese avtor likovne podobe predstave, ki seveda nastane v dogovoru z režiserjem. Po tem, ko razjasnijo, kakšne funkcije naj bi lutka po režiserjevem mnenju imela, nastanejo tehnološke rešitve. Te največkrat zasnuje Mitja. Kiparsko jih obdelata Zoran in Jože, likovno Iztok ter kostumsko Sandra in Marjeta. Delajo drug ob drugem, za isto mizo, lutko pa si med nastajanjem podajajo iz rok v roke. Tako kot je na gledališče treba gledati kot na celoto, razlaga Zoran, je tudi delo oblikovalcev lutk mogoče razumeti kot skupno delo, kjer se posamezni izvedbeni podpisi stekajo v končni izdelek. Avtorstvo pripada ustvarjalcu likovne podobe posamezne predstave, a si kljub temu, kot poudari Mitja, prizadevajo, da bi oblikovalce lutk obravnavali kot soustvarjalce.

V delavnici ljubljanskega lutkovnega gledališča so vešči ustvarjanja vseh tipov lutk: ročnih, mimičnih, javajk ali lutk na palici, marionetnih in namiznih. Omenijo tudi maskotne, vse druge pa so hibridne izpeljanke navedenih osnovnih tehnik. Vsak izmed tipov ima svoje zakonitosti, poudarijo. In ne le to, različne lutke so primerne za različne predstave – ročna je za bolj dinamične uprizoritve, z marionetno pa je mogoče doseči poetičnost in lahkotnost gibanja.

Bistvo lutke, poleg njene likovne podobe, je seveda funkcionalnost, njene zmožnosti gibanja. Tako Mitja pove, da morajo oblikovalci lutke poznati tako osnove animacije kot tudi vedeti, kako se določen tip lutke obnaša. Le tako lahko izdelajo takšno, ki bo delovala. Če z njo lahko upravlja že njen izdelovalec, jo bo animator lahko še veliko enostavneje oživil, doda.

Značilnost ljubljanskega lutkovnega gledališča je tudi, da za vsako predstavo nastajajo nove lutke. Teh je že več kot tisoč, hranijo pa jih v dveh skladiščih na Vojkovi. Nekatere med njimi so nastopale že v številnih ponovitvah, v Sapramiški na primer pred kratkim že 1600-krat. Te lutke seveda zahtevajo tudi nekoliko osvežitve, a ta ne sme biti preveč intenzivna, saj bi "lutke tako izgubile patino", pripoveduje Mitja.

Delavnica, kot jo imata ljubljansko in mariborsko lutkovno gledališče, prvo se je v zdajšnje prostore preselilo v sredini 90. let prejšnjega stoletja, prej je bilo v nekdanji Cukrarni, je značilnost bolj vzhodnega dela Evrope. Na Zahodu na tem področju delujejo predvsem posamezniki in skupine, ne pa državne inštitucije, nas v kontekst lutkovnega ustvarjanja vpeljejo oblikovalci lutk, med katerimi so nekateri tudi sami avtorji umetniških projektov. A kljub temu je delo za drugega ustvarjalca, naročnika, vedno "izziv, kako se najbolj približati vtisu s skic," pojasnjuje Zoran.

Kratka zgodovina ljubljanskega lutkovnega gledališča

Lutkovno gledališče Ljubljana je bilo ustanovljeno leta 1948, od leta 1984 ima prostore v Mestnem domu na Krekovem trgu. Na šestih odrskih prizoriščih s skoraj tisoč sedeži na leto pripravijo približno deset premiernih uprizoritev.

Mestni dom je vlogo gledališke stavbe prevzel leta 1932. V njegovih prostorih je med letoma 1920 in 1924 kot prvo (pol)poklicno lutkovno gledališče na Slovenskem delovalo Slovensko marionetno gledališče, ki ga je vodil pionir slovenskega lutkarstva Milan Klemenčič (1875–1957).

Njegova predstava Doktor Faust iz leta 1938 je na odrih aktivna še danes.