Luka Dončić
Četrtek, 2. 5. 2019, 6.00
4 leta, 11 mesecev
Mirjam Poterbin o Lukovi zgodbi: Ne vem, ali bi šla še enkrat čez to #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,37
Mirjam Poterbin je zagotovo najbolj znana slovenska športna mama, ki že vse od sinovega sedmega leta potrpežljivo pomaga pisati njegovo zgodbo o uspehu. Danes komaj 20-letni Luka Dončić živi svoje sanje – igra v najprestižnejši košarkarski ligi na svetu, kar si je od nekdaj želel. A ni bilo vedno lahko, iskreno prizna Mirjam. Sploh leta, ki jih je Luka na pragu najstniških let sam preživel v Madridu, ko je igral za tamkajšnji klub, so bila težka za oba. "Ne vem, ali bi šla še enkrat čez to," pove.
Ko se pozno popoldne srečava pri njej v salonu, kjer sva se dogovorili za pogovor, me pričaka za pultom s telefonom v rokah. Pravkar ureja stvari za Lukovo blagovno znamko LD7, ki je v polnem zamahu. Prijazno mi pomaha, konča pogovor, da me ne bi pustila čakati, in mi toplo seže v roko. Nasmejana, prijazna, preprosta. Takšna je v živo Mirjam Poterbin, mama čudežnega dečka Luke Dončića, ki je navdušil ves svet.
In tudi Mirjam je s karizmo ter svojim videzom navdušila ne le Slovenijo, temveč tudi Ameriko. Tamkajšnji mediji so jo sprva zaradi mladostnega videza celo zamenjali za Lukovo spremljevalko in niso pomislili, da je njegova mama. A kot mami nadarjenega košarkarja, ki je že pri rosnih 13 letih sam odšel v Madrid igrat košarko, ji ni bilo lahko. Sprejeti je morala nekaj težkih odločitev in slediti svojemu občutku. Predvsem pa zaupati, da bo na koncu vse dobro.
In res je bilo. Luka je danes pri komaj 20 letih eden od najbolj nadarjenih igralcev v ligi NBA. Z Mirjam sva med drugim govorili o tem, kako se z Luko znajdeta v Ameriki ter kako je biti mama čudežnemu dečku.
Z Luko sta kar nekaj časa v Ameriki. Sta se težko navadila na novo okolje?
Ne, moram reči, da sploh ne. Luka pa še manj. Številni so mu rekli, da se bo težko navadil in prilagodil, ampak večinoma ti, ki so pričakovali, da bo zanj selitev težka, niso vedeli, da je že pri 13 letih odšel od doma v Madrid. Takrat je bilo težko. Zelo težko. Za oba. Tukaj pa ne, prehod v novo okolje je bil lahek.
Kakšno pa je življenje v Ameriki?
Dallas je zelo evropski in verjetno je tudi to pripomoglo, da sva se hitro navadila na novo okolje ter se lepo vključila. V Los Angelesu, na primer, ki sem ga obiskala, ni tako. Iskreno bi v večjih mestih, kot je Los Angeles, zelo težko živela. V Dallasu je drugačno ozračje, drugačen občutek. Zelo je urejen, čist, ni brezdomcev … Čudovit je.
So vseeno razlike v načinu življenja tam in doma, v Sloveniji?
So razlike, seveda. Že kulinarika je drugačna. V Sloveniji smo navajeni na dobro, kakovostno hrano, tam je malo drugače. Sicer moram reči, da ni toliko te hitre hrane, kot sem si predstavljala – vsi vemo, da je Amerika znana prav po tem. V zadnjih letih se je to spremenilo. Veliko bolj so ozaveščeni, kot so bili včasih. Dallas je drugače znan po tako imenovanih "steak housih", tako da imajo res zelo dobro meso.
Po objavah na družbenih omrežjih vidim, da še vedno veliko kuhate. Ostajate zvesti slovenski kuhinji?
Večinoma res pripravljam domačo, slovensko hrano. Rada pa tudi poiščem kakšen recept na spletu in poskusim pripraviti kaj čisto novega.
Kakšni so ljudje tam?
Zelo so odprti, prav nič zadržani. Tam se ti zgodi, da te kar v dvigalu kdo vpraša: Od kod pa si? Kaj pa delaš? Zakaj si tukaj? Kar se ti sprva zdi mogoče kar malo čudno. Potem se pa na to odprtost navadiš. Ne vem, ali se ti v Sloveniji lahko zgodi, da bi te neznanec tako mimogrede v dvigalu kaj spraševal … Tudi ko sem začela tam obiskovati telovadbo, sem takoj sklenila nova prijateljstva z nekaj dekleti in po treh dneh je bilo med nami že tako domače in sproščeno, kot bi se poznale in družile že od nekdaj. Res so zelo odprti in prijazni.
Ko ste ravno omenili telovadbo … Ste v odlični formi. Ameriški mediji so vas na začetku, ko vas še niso poznali, celo zamenjali za Lukovo spremljevalko. Kako skrbite za mladosten videz, za vitko postavo? Še vedno tečete, kot ste to počeli, ko ste bili z Luko v Madridu?
Zelo rada imam šport in brez njega si ne predstavljam življenja. Tečem ne več, zdaj sem se lotila nove vadbe, ki je podobna tako imenovanemu "boot campu". Ta bolj surov slog treningov imam zelo rada, treniram dvakrat na dan. Tako da trenutno postavo vzdržujem s tem.
Kaj opažate pri Američankah – dajo več na zunanji videz kot me, Slovenke? So tudi bolj odprte, kar zadeva lepotne popravke, kot je na primer odpravljanje gubic z botoksom?
Precej več dajo na zunanji videz kot me in tam je poseganje po botoksu nekaj vsakdanjega. Poznam celo nekaj deklet, ki so stare komaj 20 let, pa ga že uporabljajo. Res dajo zelo veliko nase. Za moje pojme mogoče temu posvečajo celo malo preveč pozornosti. Meni to ni všeč.
Čeprav pravite, da sta se z Luko lepo navadila novega okolja, vseeno pogrešate Slovenijo?
Pogrešam družino, čeprav moji velikokrat pridejo v Ameriko, tako da ni prehudo. Poleg tega je bila letos sezona krajša, kar je zame zelo dobro. V Madridu, dokler je Luka še igral tam, sva bila namreč vedno do konca junija in se šele potem vrnila v Slovenijo … Aja, pa pogrešam tudi našo hrano (smeh, op. p.).
Doma, v Sloveniji, imate že vrsto let svoj frizersko-kozmetični salon. Svoje delo imate že od nekdaj radi. Počenete tudi v Ameriki kaj povezanega s tem?
Tudi tam delam v kozmetičnem salonu, kjer so me prosili, ali bi učila permanentno ličenje. Lastnica ima kar nekaj salonov po vsej Ameriki, tako da bom verjetno začela v prihodnje obiskovati tudi preostale in o metodi permanentnega ličenja poučevati še tam.
Kako pa se drži Luka zdaj, ko je del lige NBA? Je naporno? Vsi ti treningi, tekme, oboževalci …
Res je naporno, mogoče niti ne toliko treningi in tekme kot to, da je veliko potovanj sem in tja. Vsaka dva dni je na letalu, sicer poleti niso dolgi, so pa spremembe tiste, ki te utrudijo. Recimo že samo vreme. Spomnim se, da je bilo pri nas v Dallasu 20 stopinj Celzija, v Minnesoti, kjer so imeli tekmo, pa minus 20.
Druga stvar, ki je za Luko, ki je navajen zmagovati, izziv, pa je to, da se tekmo velikokrat izgubi. Te poraze je težko sprejel. Ampak Luka v tem, kar počne, uživa. In potem vse te napore in izzive lažje premaguje. Od nekdaj si je želel igrati v ligi NBA in tako zdaj živi svoje sanje. Pa še lepo se mu je izšlo to prvo leto.
Sta sploh zares dojela, kaj se dogaja? Da so se Lukove otroške sanje uresničile in da je zdaj prepoznaven?
Velikokrat me kdo vpraša, kako vse to sprejemam. Ali pa mi rečejo: "Vi imate tako slavnega sina." Ampak s tem nekako rasteš, ne vem … Jaz ne gledam nanj tako.
On je moj sin. On je ves moj svet. To vedno povem. Ne glede na vse. Ta prepoznavnost ob uspehu, ki ga je dosegel, pride pač zraven kot nekaj normalnega in to tako sprejmeš.
Kako je bilo za vas kot mamo? Kdaj ste vedeli, da morate Luko podpreti pri željah, da se posveti košarki? Da je prav, da ga podprete v tem?
Luka je bil star sedem let, ko je začel trenirati v klubu. Sicer je imel to željo že prej, ampak sva rekla, da so ti treningi v šoli dovolj. Imel je res veliko željo trenirati v klubu. Trener, ki ga je učil v šoli, je začel trenirati pri Olimpiji in Luko vzel s sabo. Tako se je vse začelo. Jaz mislim, da če se pri otroku res zazna tisto iskreno gorečo željo, da se želi nekemu športu zares povsem posvetiti, je prav, da se ga podpre in se mu to omogoči.
Podobno se je potem zgodilo z Madridom. Ko je Luka rekel, da bi želel iti, sem bila najprej proti, ker je imel komaj 13 let. Usedel se je predme, me resno pogledal in rekel: 'Mami, jaz bi to res rad poskusil.' In tisti trenutek sem vedela, da je to treba narediti, da ga moram tudi pri tem podpreti. Čeprav je bil velik šok in bilo je grozno težko. Zavedala sem se tudi, da Luka ne ve, kaj ga tam zares čaka. Bil je star le 13 let. Šel je v drugo državo, ni poznal jezika. Bilo je res težko. Ampak si je to goreče želel in če si otrok nekaj tako zelo želi, mislim, da ga je treba podpreti.
Kaj pa za vas kot mamo? Si predstavljam, da je bilo prav tako težko …
Iskreno, grozno je bilo. Kljub temu, da je Luka zdaj tako uspešen, ne vem, ali bi šla še enkrat čez to. Jaz sem jokala ves čas.
Kot se rekli, Luka zdaj živi svoje sanje. Nadvse je priljubljen ne le doma, temveč tudi v Ameriki. Ga tudi tam prepoznavajo na ulici, ustavljajo?
Da, res je. Težko sploh kam gre, ne da bi ga prepoznali. Včasih je malo težko, ampak saj vemo, da to pride zraven in to potem sprejmeš.
Kako pa je bilo, ko so Miami zaradi tekme med moštvoma Luke in Gorana Dragića preplavili slovenski navijači?
Vedela sem, da pride zelo veliko slovenskih navijačev, ampak da jih pride pa tako ogromno število, nisem slutila. Mesto so preplavile slovenske zastave, res je bilo zelo lepo. Američani so mislili, da so to Slovenci, živeči v Ameriki, ki so prišli na tekmo. Kar niso mogli dojeti, da so vsi ti ljudje prileteli iz Slovenije sem samo zato, da bi videli prav to tekmo. Nekateri so na primer sedli na letalo celo prvič v življenju, ker je niso hoteli zamuditi.
Luka je ustvaril tudi svojo znamko LD7, katere vodenje ste zdaj prevzeli vi.
Tako je. Vse skupaj se je začelo z majicami, potem pa smo želeli narediti še korak dlje in preseči to, da bi ponujali le navijaške majice. Želeli smo, da bi bila ta oblačila nekaj, kar lahko ljudje nosijo v vsakdanjem življenju. Čisto zadnja novost pa je šolski program. V okviru znamke LD7 bomo zdaj vsak čas začeli prodajati tudi šolske torbe, peresnice, zvezke in preostale s šolo povezane stvari. Gre za kar 58 novih šolskih artiklov.
Posebnost izdelkov Lukove znamke je predvsem v tem, da ima vsak kos njegov podpis in da vse šivajo slovenske šivilje ter tiskajo slovenske tiskarne.
Luka je namreč želel nekako izkazati to pripadnost Sloveniji in podpreti slovensko proizvodnjo, zato je želel, da je vse narejeno v Slovenji. In kar je najpomembneje, je to, da del prodaje namenjamo v dobrodelne namene oziroma v fundacijo, katere del sta tudi Jaka Bijol in Robert Kristan.
Verjetno je povpraševanje po Lukovih izdelkih glede na njegovo priljubljenost veliko, sploh v Sloveniji.
Pravzaprav je zanimivo, da dobivamo naročila z vsega sveta. Celo s tistih koncev, za katere ne bi pomislil, da poznajo Luko. Na primer s Filipinov, iz Avstralije in tako naprej. Šele takrat se zaveš te širine njegove zgodbe, njegovega uspeha.
Sezone je konec. Kaj bo zdaj počel Luka?
Zdaj se bo najprej malo odpočil in podružil s prijatelji, ki jih v Ameriki res zelo pogreša. Nekajkrat bo seveda moral odpotovati tudi nazaj čez lužo, ampak tja se zares vračava šele avgusta. Vmes pa bo seveda čas tudi za kak dopust, pobeg na morje.
Preberite tudi:
