V obsežnem kiparskem opusu Lujota Vodopivca so njegovi Konjički skoraj njegova blagovna znamka, ki kot avtorsko prepoznavni znak krasijo tudi eno od ljubljanskih fontan.
V Ljubljani je Lujo Vodopivec oblikoval kar nekaj javnih spomenikov. Med drugim portret Lily Novi na Schweigerjevi hiši na Starem trgu, delo iz železa naslovljeno Bitva pred Galerijo Equrna, spomenik vsem protestantskim piscem 16. stoletja v Parku slovenske reformacije in vodnjak s konjički pred hotelom Union.
Struktura nadgrajena s površino
Fontano, ki jo je Vodopivec oblikoval z arhitektoma Jožetom in Mihom Dobrina, so postavili leta 1997. Čeprav je kipar na svoji retrospektivni razstavi v Moderni galeriji leta 1999 razstavil med svojimi kiparskimi deli tudi bronaste prašiče v svinjaku, so med ljubitelji umetnosti in zbiralci bolj zasloveli njegovi konjički, tako v glini kot tudi v bronu. Njegovi konjički so masivni, likovno statični in težki.
Kiparjeva pozornost v delih pa ni le v strukturi celotne forme, ki spominja na konja ampak tudi pri obdelavi celotne površine, s čimer se Vodopivec precizno loteva oblikovanja vsake forme. V konjičkih gledalec išče vez z naravo, s konjem v galopu ali na paši.
Vodopivčeva umetnost nastaja v trdni povezanosti z naravo, ki ne ostaja v domeni slepega posnemanja njenih zunanjih form. Njegovo delo prehaja med mehkim in trdim med oblim in oglatim. Avtor pri delu stremi k temu, da bi sam lahko ustvarjal tako prepričljivo, kot to počne narava, čeprav z likovnim delom uspešno pri deformaciji krši njena proporcionalna pravila.
Združevanje figurativnih elementov z abstrakcijo je rezultat novega in samosvojega likovnega sožitja, ki ga je Vodopivec kreativno vpeljal v naš likovni prostor. Lujo Vodopivec ima poleg drugih akademskih kiparjev eno od odločilnih vlog v razvoju našega novega kiparstva.
Telesnost določa vsebino
Lujo Vodopivec je izrazito čuten kipar, ki ustvarja čutne površine na kipih. Pri Vodopivcu je konjska motivika prisotna že od njegovih zgodnjih del. Vrsta težkih vpreženih konj pri kmečkem delu ali jezdenih konj na parkurju so sicer le manjši segment v njegovem dolgoletnem kiparskem fundusu. Njegova dela so minimalistična in estetizirana in so v mnogih primerih označena tudi kot prostorska risba ali risba v prostoru. Risbo pa kipar vključuje tudi v konjih. S poudarkom na gmoti so mešanica v materiji odtisnjene statičnosti in naravnega gibanja.
Čutnost in plodnost
V njegovem delu je ves čas v ospredju taktilnost, materialnost, dotakljivost in neposrednost. Konji so sicer poenostavljeni, a vseeno polni čutnosti in haptičnosti. Konjički v fontani pred hotelom so del njegove ustvarjalne igre, med naravnim in umetnim, tako bronasti konji s svojo statičnostjo dopolnjujejo gibanje tekočine v fontani. Postavljeni v krogu, kot da se lovijo in opozarjajo na nenehno trajanje, izlivanje in časovno izmikanje, oponašajo ponavljanje iz naravnega okolja.
Pogled v fontani dopolnjuje večji bronasti konjič, ki z distanco opazuje igro manjših plastik ob vodi in vzbuja avtoritativno držo spremljevalca, kot da ta diktira tempo vodno konjeniškega kola.
1
