Lea Pisani: Bolj kot krzno me skrbijo majice, ki jih kupimo za tri evre

Sicer o tem, katera znana Slovenka se dobro oblači in katera bi kljub vsemu potrebovala kakšen nasvet, ostaja redkobesedna. Pravi, da je trud tisti, ki šteje in da je ogromno takšnih, ki izvrstno skrbijo za svojo podobo. Pred kratkim je izdala obširen priročnik o kulturi oblačenja z naslovom Obleka – kaj, kdaj kako. V njej naj bi izvedeli vse, kar morate vedeti o oblačenju za različne priložnosti, od tega, kako naj si moški zaveže kravato, do primerne oprave za tenis.

Rekli ste, da imamo Slovenke v omari 70 odstotkov oblačil, ki jih ne nosimo. Od kod ta številka in zakaj menite, da to velja izrazito za Slovenke?

Ne vem, če velja samo za Slovenke. Ženske imamo nasploh težavo z impulzivnim in premalo načrtovanim nakupovanjem. Vsako dobro stvar pa moramo načrtovati. Dobre nakupe praviloma opravimo na začetku sezone, ko so trgovine še dobro založene. Seveda mora obstajati tudi želja po koordinirani garderobi. Ženske na moji seminarjih praviloma povejo, da ne nosijo do 80 odstotkov oblačil. Moški so pri tem uspešnejši, svojo garderobo znajo bolje koordinirati, s tem nimajo toliko težav. Sami se najbolje odločajo, veliko bolj vedo, kaj jim pristaja in v katerih barvah so videti najbolje.

Pravite, da imamo v Sloveniji kulturo trenirk, se pravi, da se doma najraje zadržujemo v tem udobnem oblačilu. Spet vas vprašam: zakaj je to značilno samo za Slovenijo in ali ni naš dom prostor, kjer lahko uživamo v udobju svoje trenirke?

Seveda lahko uživamo, tudi če jaz desetkrat napišem ali povem, da se kultura oblačenja začne doma (smeh). Če se odločite, da ste doma v trenirki, pač ste. Trenirke v svoji knjigi, kjer predstavljam tudi 12 ravni oblačenja, sploh ne obravnavam. Na zadnji, dvanajsti ravni so oblačila za različne športne dejavnosti. Da, Slovenci smo radi v trenirki, zelo radi v njej tudi nakupujemo, se sprehajamo. Jaz sem prepričana, da so druga oblačila lahko ravno tako udobna in smo v njih videti boljše.

Zakaj je to posebej slovenski fenomen? Tudi ameriške zvezdnice na fotografijah neprestano videvamo v trenirkah, pri sosedih v Italiji so mladi prav tako radi v udobnih mehkih hlačah …

Sama tega nisem opazila. Poznam kar nekaj Italijanov in redkokdo je doma v trenirki, ponavadi nosijo kavbojke. Oni niti ne sezuvajo svojih gostov. Ne uporabljajo toliko copat kot mi. Tudi Angleže bo na primer zelo presenetilo, če jim poveste, da mi sezuvamo goste. Kulturo trenirk in copat tako malce povezujem s Slovenijo, priznam.

Pravite, da vas zelo fascinira Diorjeva drznost z razkošno kolekcijo po drugi svetovni vojni. Se nekaj podobnega dogaja tudi v sodobni modi? Zdi se, da so povsod samo bleščice, umetno krzno. Je to borba proti recesijskemu vzdušju?

Kot radi rečejo, zgodovina se ponavlja. Diorjeva prestižna kolekcija po drugi svetovni vojni je vsekakor zgodovinski fenomen. Silhueta v A-liniji je bila drugačna od preprostih krojev, ki so prevladovali prej. Še Dior sam je bil presenečen nad odzivom, a se je izkazalo, da so imele ženske dovolj sivih, dolgočasnih oblačil. To se dogaja tudi zdaj. Imamo veliko krzna, spet se ponavlja Diorjeva A-linija. Upajmo, da je tudi to znanilec konca recesije.

Ima sodobna osveščena ženska sploh še kakšen izgovor, da nosi pravo krzno? Kakšen je vaš odnos do tega?

Krzno osebno nosim kot dodatek, ne želim si krznenega plašča, ki bi bil preveč glamurozen. Morda bi si želela plašč, ki bi imel krzno v notranjosti in bi me grelo. Nisem proti krznu, vseeno pa je treba imeti neko estetsko mero in mero ekozavedanja. Če bi se vsi bolj razumno vedli, potem vse te kampanje proti krznu ne bi bile potrebne.

Kaj pa vse, kar vemo o njegovi izdelavi? Vsi posnetki mučenja živali, ki krožijo po spletu? Ogromno ljudi nasprotuje nošenju krzna, veliko zvezdnic pravi, da ga ne bi nikoli kupile …

To je bilo aktualno pred časom, zdaj ga pa tudi te nosijo.

Da, umetno, ker je pač trenutno priljubljen tak videz. Govorim o pravem …

Tudi pravega nosijo. Te močne kampanje so se dogajale pred nekaj leti, zdaj je vse skupaj malce popustilo. Osebno gledam na krzno zgolj z estetskega vidika. Krznen plašč je lahko pompozen, dlake so lahko zelo dolge in svetlikajoče in se tepejo z barvo in strukturo naših las. Tak plašč težko nosimo, saj dela konkurenco naši pričeski. Lahko deluje zelo neokusno.

Vseeno, kako lahko iz tega izstopimo moralno in na takšno stvar gledamo zgolj z estetskega vidika?

Veste, kaj me bolj skrbi? Majice, ki jih kupimo za tri evre. Gojenje bombaža je danes ekološko zelo sporno. Ko pobirajo bombaž, onesnažen s kemikalijami, ljudje dobivajo hude kožne bolezni. Sporno je kupovanje zelo poceni oblačil. Tak bombaž ni zdrav za naše telo in z njim onesnažujemo planet. Kar kupujemo v velikih količinah in zelo poceni, je zame tako bolj sporno kot nakup krznenega plašča enkrat v življenju.

Zakaj imajo znane Slovenke še vedno težave pri opravah za glamurozne večerne priložnosti, kot so denimo Viktorji? Nekatere sicer pridejo v večernih toaletah, a mnogo je takšnih, ki še vedno raje oblečejo kakšen kostim, morda celo kavbojke …

Predlagam, naj pogledajo mojo knjigo in se pozanimajo, kaj pomeni koktajl obleka in kaj smoking. Tako se bodo lažje odločile za primerno oblačilo. Trud je tisti, ki velja. Največkrat je slaba podoba zaradi pomanjkanja truda, morda tudi zato, ker ne spoštujejo gostitelja ali dogodka in to pokažejo s svojo podobo.

Sodobne slovenske stilske ikone. Jih imamo?

Mislim, da je kar nekaj takih, ki skrbijo za svojo podobo. Tudi takih, ki so zelo izpostavljene v medijih. Nekaterim to bolje uspeva kot drugim, ki imajo morda manj znanja. Trud je vseeno tisti, ki šteje, tudi če podoba na koncu ni povsem idealna.

Vas je katera znana Slovenka v zadnjem času posebej navdušila?

Trenutno se ne spomnim nobene.

Kaj pa podoba slovenske notranje ministrice Katarine Kresal? Velja za lepo urejeno, čeprav je res, da so ji očitali nošenje pregrešno dragih uhanov v času, ko je ogromno ljudi brez zaposlitve. Kako gledate na to?

Izdelala je odlično podobo, ki ustreza njeni funkciji. Je sodobna, a hkrati dovolj konservativna in klasična. Koliko denarja je namenila za svoje uhane, pa pravzaprav nihče zares ne ve.

V svoji knjigi govorite o kulturi oblačenja žensk in moških. Kaj pa otroci? V zadnjem času je tudi pri nas poplava trgovin z dizajnerskimi otroškimi oblačili. Dve leti star otrok res potrebuje majico za sto evrov?

Tudi mene zanima, zakaj je takšnih trgovin vedno več ravno v tem obdobju. Tudi sama sem spraševala prodajalce, kdo ta oblačila sploh kupuje. Kupujejo jih premožni, tudi tujci. Zanima me, kaj bo s takšnimi otroškimi oblačili v prihodnosti, ali se bodo obdržala ali so le trenutni trend.

Pomagali ste tudi pri oblikovanju oblačil za ljubljanske mestne redarje. Jim to poveste in se morda izognete plačilu kazni za parkiranje (smeh)?

(Smeh) Na žalost ne, se pa spotikam ob pločnike, ker jih opazujem, kako ta oblačila nosijo. Velikokrat jih ustavim in malce povprašam. Zadovoljna sem, da se tudi sami zavedajo, da je uniforma obleka vloge in da mora biti ugledna in kakovostna. Tudi z uniformo se dvigne ugled poklica. Da so tako oblečeni, je zaslužen vodja mestnih redarjev, ki se je zelo potrudil in zavedal moči uniforme. Na žalost malokdaj dobim tako dobre sogovorce.

Sicer o kulturi oblačenja tudi predavate na Visoki šoli za dizajn. Bo vaš priročnik postal obvezna literatura, učbenik?

Bomo še videli. Med pisanjem nisem vedela, kakšen bo odziv. V tej knjigi je vse moje znanje in vesela sem, da so odmevi dobri. Gotovo je to prva takšna knjiga v Sloveniji, osnova, na kateri lahko gradijo drugi.

Kdo jo mora nujno prebrati?

Napisana je za ljudi. Za vsakogar, ki se oblači.