Kraj, kjer poslušajo le nobelovce. Mogoče.

Je osrednje zbirališče tistih, ki trgujejo z avtorskimi pravicami, kar najraje počno daleč od avtorjev samih. Slovenski mediji o sejmu v Frankfurtu radi ponavljajo, da gre za srečanje ljubitelj knjig, trditev na hudo majavih nogah. Prvič, tu ne prodajajo knjig (papirnega medija), temveč avtorske pravice za objavo. Drugič, če z nečim trgujete, še ne pomeni, da ste samodejno ljubitelj tega. Tretjič, sejem je večji del zaprt za javnost, torej lahko resnični ljubitelji, ki pa niso del industrije, le cedijo sline pred vhodom in brskajo po stojnicah, ki so jih razpostavili prodajalci rabljenih knjig. Predstava o nekakšnem ljubiteljskem srečanju je povsem daleč od resnice in celo ponižujoča za srečanje profesionalcev, vendar je skladno z njo Slovenija še ne tako dolgo nazaj na sejem pošiljala pisatelje in druge ljubitelje, ki so skladno z drugim stereotipom, vse skupaj izkoristili bolj za sindikalni izlet. Če nas TV oglasi učijo, da ženske vedno nosijo s seboj velike plastenke mehčalcev in pralnih praškov, pa v moških družbah na izletu mimogrede nekdo izza hrbta naključno potegne kitaro, hitro zadoni domača pesem, skratka, nastane zabava, ki pa sodi na naporno poslovno srečanje kot raketno izstrelišče na kamelji hrbet. Slovenske blodne predstave o svetu, ki nas obkroža, niso rodile kakih literarnih promocijskih rezultatov, kvečjemu prinesle so nam negativni sloves. Slovenska stojnica Na srečo so sindikalni časi minili in sedaj predstavitve na literarnih sejmih organizira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije (JAK). Pogovor s Katjo Stergar: Na katerih sejmih JAK predstavlja slovensko literaturo? V Leipzigu, Bologni in Frankfurtu. Kakšne so razlike med njimi? Frankfurt je poslovni sejem, Bologna pravzaprav tudi, četudi za otroške knjige in je namenjena tistim, ki delajo v industriji, torej tja ne morete peljati otroka na ogled slikanic. Sejma se udeleži za dva avtobusa slovenskih avtorjev, tisti, ki so v katalogu, nagrajeni ali nominirani, brezplačno, ostalim plača JAK. Sejem v Leipzigu pa je odprt in osredotočen na avtorja, z mnogo branj, srečanj in drugimi dogodki. Kakšne so razlike v vašem pristopu glede na sejem? Stojnica je povsod enaka, menjamo le fotografije, za Bologno dodamo ilustracije, skratka, naredimo predstavitev bolj otroško. Za Bologno tudi tiskamo barvni katalog avtorjev, saj jih tako najlažje predstavljamo, seveda tudi z vzročnimi prevodi in seznami nagrad. Avtorji gredo na ta sejem zato, da se naužijejo konkurence, vidijo trende in so v stiku s svetovnim dogajanjem. Leipzig je edini sejem, pri katerem smo soorganizatorji programa. Delamo skupaj s Tradukijem in predstavimo po 3 slovenske avtorje, ki so potem v vseh brošurah, medijih, glavni fokus sejma. Program doseže svoj cilj, saj je publika vedno prisotna. Za Frankfurt pripravimo informacijske materiale, ne pripeljemo pa avtorjev. Nekateri pridejo na lastno iniciativo, če imajo dogovorjene sestanke. Avtorjev ne vabimo, ker se je izkazalo, da razen Nobelovih nagrajencev in največjih svetovnih zvezd tu na branjih nihče nikogar ne posluša. Tu ni publike, tu prodajajo avtorske pravice, podpisovanje pogodb, morda, da bi odkrili koga novega, kar ni mogoče brez vzorčnih prevodov, letakov in materialov, ki jih JAK pripravlja. Najpogostejši obiskovalci na stojnici? Večinoma založniki, ki že poznajo slovenske avtorje. Letos se je prvič zgodilo, da so prišli založniki, ki poskušajo odkriti nekaj novega. Recimo francoska založnica, ki je iskala slovenske stripe in kriminalke. Drugi iščejo avtorje, ki pišejo serije, tretji hočejo avtorje po prvi knjigi, da jih lahki odkrijejo na novo. Nemški trg se zelo drži pravil posla, po katerih avtor pripada določeni založbi, torej ne posegajo v pravice drugih. Avtor, ki je izdal knjigo pri določeni nemški založbi, postane njen hišni avtor. Koliko materialov pa razdelite? Tanjših brošur razdelimo okoli 400, obsežnejših katalogov okoli 100, kar vse izročimo osebno ciljni publiki. Letos prvič nismo delili skoraj nič turističnih prospektov. Da, nekatere države združujejo skupaj kulturo in turizem. Pri nas sta ministrstvi ločeni, kako pa poteka sodelovanje? Slovensko turistično organizacijo smo ponavadi zaprosili za gradiva, ki smo jih razdeljevali. Letos smo jih prosili za delno sofinanciranje stojnice v Pragi, a so odklonili in ponudili samo gradivo. Tega je treba prepeljati, kar stane, zato smo se odločili, da bomo ponujali manj turizma. Praga? Vsako leto naredimo kakšen sejem še dodatno. V razpisu imamo možnost, da se slovenski organizatorji lahko prijavijo in organizirajo nastop v tujini, če gre za sodelovanje več slovenskih založb. Za Prago je bilo letos zanimanje, na pa tudi prijave. Praški podjetnik je potem organiziral sam, z lastnimi sredstvi. Kakšno pa je zanimanje slovenskih avtorjev za sodelovanje, prodor v tujino? Večinoma nimajo posebne lastne iniciative, tudi redki založniki pripravijo gradiva, za katere jih prosimo. Letos smo imeli drugič razpis za pripravo katalogov avtorjev. Lani so prišle štiri prijave, letos še manj. Od založb le tri pripravijo tujejezične kataloge svojega programa, samo ena je svoje knjige opremila z vzorčnimi prevodi oziroma povzetki, ostale pošljejo knjige na brezplačno stojnico in morebiti kakšnega od svojih predstavnikov, ki pa večinoma na naši stojnici ni prisoten. Nekaj založb predstavlja samih? Beletrina, torej Študentska založba, Mladinska knjiga in koroške založbe, recimo Drava, ostali so na naši skupni stojnici, ki je temu tudi namenjena.