Iztok Kovač: Pogoj za kakovost ne sme biti količina

Z Iztokom Kovačem, eno gonilnih sil sodobnega plesa v Sloveniji, ki se že dlje časa tudi zavzeto trudi, da bi dobili zaključen krog plesnega ustvarjanja z ustrezno infrastrukturo, zaključeno linijo izobraževanja in profesionalnim ansamblom, sva se srečala pred vrati Španskih borcev, centrom kulture, ki ga poldrugo leto upravlja njegov zavod EN-KNAP. Sprehod skozi prostore (kjer smem pokukati tudi v sobo, v kateri se kalijo aktualni sodobni plesalci) naju je pripeljal v prenovljeno podzemlje, kjer bije srce zavoda, ki se te dni viharno pripravlja na prvi mednarodni festival sodobne plesne umetnosti Plesna Vesna, ki bo od 25. do 27. marca potekal v Ljubljani. Med pogovorom marsikdaj ne najde nadomestka za angleške izraze, kar je posledica dolgoletnih gibanj po svetovnih plesnih odrih, kjer je lingua franca seveda angleščina, sicer pa besede izbira počasi in premišljeno … Kot bi snoval novo predstavo. Kot direktor Španskih borcev se trenutno ukvarja tudi s kopico administrativnih nalog in pravi, da ga kot umetniškega vodjo mednarodne stalne plesne skupine EnKnapGroup ustvarjalni trenutki v plesnem studiu zato še toliko bolj napolnijo. Sodobni ples ni razvedrilna predstava Iztokova pot se je začela v Trbovljah, kjer v času njegove mladosti razen pevskih zborov in godbe na pihala ni bilo veliko druge kulture. Ples mu je prekrižal pot konec osnovne šole, ko je začel trenirati družabne plese, s katerimi je takrat zaradi izjemne popularnosti doživel ogromno tekmovanj po vsej Jugoslaviji. A ko je prek Ksenje Hribar odkril sodobni ples, se mu je odprla popolnoma nova dimenzija, zaradi katere se je začel kaliti njegov avtorski gibalni izraz. Zakaj prav sodobni ples? Odgovor je poiskal v osnovni motivaciji, v vzgibu za delovanje v plesu, v svobodi izraza, ki ga skozi izobraževanje oplemeniti celotna zgodovina odrske umetnosti: "Sodobne predstave niso razvedrilni nastopi ali tekmovanja, ampak kompleksna odrska pojavnost. S plesom se ukvarjam zato, ker mi je, čeprav imam štiri različne poklice, v življenju ponudil največ možnosti, da izpolnim svoje potenciale, z njim tudi osebnostno rastem in že od samih začetkov delujem v širokem mednarodnem kontekstu."

Odločilen pomen identitete Za Iztoka je trboveljsko izvorno okolje odločilnega pomena: "Ravno v zadnji predstavi Pozor hud ples! govorim o pomenu identitete. Ples ne nastane iz nič – gibalni jezik je pogojen s tem, kje si se rodil in kako si odraščal. Vse to je pomembno za gradnjo lastnega izraza. Pri meni je bil ta pogojen s tem, da v delavskem okolju Trbovelj vzvodov za stimulacijo umetniškega plesa ni bilo, zato sem ga v vsej svoji omejenosti gradil kot prvi. Glede tega je bil čas komunizma zame dober – bilo je dovolj časa, da smo veliko preizkusili, naredil tudi veliko napak, pa zato ni bilo nobene večje škode." Sredi osemdesetih ga je pot zanesla po svetu, kjer je kot plesalec, koreograf ali pedagog deloval skoraj po vsej Evropi, v Rusiji, Izraelu, Severni in Južni Ameriki ter Južni Koreji.

Mešanica Trbovlje-klasika Iztokov prvi samostojni projekt Kako sem ujel Sokola iz leta 1991, s katerim je veliko nastopal doma in v tujini in za katerega je prejel tudi nagrado londonske revije Time Out za najboljšo gostujočo predstavo v Veliki Britaniji, je postal manifest njegovega gibalnega izraza, ki ga je nato prenesel na svojo plesno skupino En-Knap . In kakšen ta pravzaprav je? Priznal je, da bi ga bistveno lažje opisal plesni teoretik kot on sam, vsekakor pa specifika ostajajo Trbovlje: "Iz tam sem potegnil kombinacijo moškega principa, ki je mešanica fizičnega dela, športa in subtilnega zaznavanja sveta okoli sebe. To ni izraz, ki stremi k zraku, da bi poletel, kot na primer v klasičnem baletu, ampak se spušča k tlom. Je mešanica racionalnih gibov brez odvečnih okraskov, kljub temu pa obdrži mehkobo in eleganco z izrazito formo linij."

Slovenija nima inštitucije za sodobni ples Iztok s svojo več kot dvajsetletno prisotnostjo na slovenski sodobno plesni sceni sedanje stanje ocenjuje kot pomanjkljivo – meni, da je Slovenija sicer v 90. letih intenzivno sledila razvoju sodobnega plesa v Evropi in svetu, ko je ples prebil tradicije z neoklasicizmom in modernističnimi oblikami plesa in postal avtorski izraz, žal pa je končala le v nevladnem sektorju: "V vseh teh letih država ni zgradila inštitucije, ki bi lahko zaposlila sodobnega plesalca, kar je v tem trenutku največja težava. Formalnih izobrazb naših plesalcev, ki so se šolali v tujini, je dovolj, a zanje tu ni perspektive – zaposlitve. Na tem v zadnjih letih pospešeno delamo, nenazadnje razvoj in institucionalizacijo sodobnega plesa predpisuje tudi aktualni nacionalni program za kulturo. Brez ustrezne infrastrukture, zaključene in usklajene vertikale izobraževanja, profesionalnega nacionalnega ansambla in njegove ustrezne umestitve v kulturni prostor, tako kot jo imata oba slovenska baleta, bo sodobni ples še vedno marginaliziran," je odločen Iztok.

Pogoj za kakovostno ne sme biti količina V 90. letih je sodobni ples kot novost in nekakšen kulturni bum v Sloveniji naletel na izjemen odziv, ko je bila stičišče mednarodnega in domačega sodobnega plesnega ustvarjanja vedno polna Linhartova dvorana Cankarjevega doma. To je bila po Iztokovem mnenju tudi posledica družbenih sprememb, v zadnjih desetih letih pa je po njegovem ples zašel v slepo ulico. Danes zaznava zanimiv pojav: hkraten upad interesa in obiska v sodobni uprizoritveni umetnosti in vedno več produkcije na vse manjših prizoriščih, kar vidi kot namig za kulturno politiko: "Mora ukrepati in ne prepustiti subtilnega izraza sodobne umetnosti, ki je izjemno pomemben za identiteto neke države, tržnemu razmišljanju. Pogoj za kakovost ne sme biti količina! Tej umetnosti ne smemo pustiti, da se bo preživljala od prodaje kart."