Intervju: Ana Dolinar

Lansko leto vam je prineslo veliko medijsko prepoznavnost, nastopili ste v oddaji Zvezde pojejo, igrate v kar treh muzikalih, videli smo vas v nanizanki Svingerji, videospotu Marka Vozlja ... Kako bi sami opisali leto 2008? Poleg vsega tega bo zame to leto ostalo najbolj zaznamovano z zaključkom Akademije. To je zame ena večjih prelomnic, ki sem jo tudi najbolj čustveno doživljala. Dejansko se je zgodilo veliko sprememb in seveda sem zelo zadovoljna s preteklim letom. S kakšnimi občutki in željami ste vstopili v novo leto? Zaželela sem si predvsem to, kar si želi vsak igralec, in sicer čim več dobrih vlog. Trenutno si želim predvsem veliko delati v gledališču, imela sem veliko željo, da bi me zaposlili v Mestnem gledališču in to se je 5. januarja zgodilo, tako da se je leto res zelo lepo začelo in upam, da se bo tako nadaljevalo. Predvsem si želim veliko dela.

Kako težko je dobiti dobro gledališko vlogo v Sloveniji?

Je težko. Glede na to, da pri nas ni veliko možnosti za delo in zaposlitev, je zelo veliko igralcev. Zdi se mi, da se je treba nenehno dokazovati in razvijati svoj talent. Čisto vsaka stvar, ki jo narediš, je postavljena pod drobnogled. Najpomembnejši je talent in koliko si priden in vztrajen.

Kaj je za vas dobra vloga? Ali mora biti glavna?

Ne, ne, sploh ni nujno, da je to glavna vloga. Marca imam premiero z Barbaro Hieng Samobor – Ples na vodi. Trije fantje imajo glavno vlogo, moja vloga je sicer nekoliko manjša, ampak je to absolutno dobra vloga, ker lahko z njo ogromno naredim in pokažem.

Kdaj je težje igrati: na premieri ali npr. na 100. ponovitvi?

Mislim, da je kasneje težje, ker na premieri vseeno prevladuje evforija, zelo veliko se dogaja in smo vsi nekako skupaj. Po premieri dobi predstava neko drugo energijo. Pri Kabaretu, ko imamo že 90. predstavo, je včasih že tečno. Po drugi strani pa se, glede na to, da imamo predstave bolj poredko, veseliš srečanja z ljudmi, ki sodelujejo pri njej.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste pozabili tekst?

Da, v Mestnem gledališču imamo šepetalko, ki me je rešila. Je pa to šok, ker imaš kar naenkrat temo v glavi – ne moreš se spomniti teksta, ki si ga povedal že stokrat. To je ena največjih mor za igralca.

Slišala sem, da ste zelo kritični do slovenskih televizijskih nanizank. Kaj pa slovenski filmi?

Enako. Prav tako se mi zdi, da je velik primanjkljaj v scenarijih, dobrih zgodbah. Čeprav mi je bil, recimo, film Petelinji zajtrk zelo všeč. Naveličana sem slovenskih filmov, v katerih se nič ne zgodi, kjer ljudje »zrejo v daljavo« (smeh). Sem precej kritična do teh stvari.

Nekoč sem brala, da čutite, da boste nekoč potrebovali premor od igralstva. Kaj boste počeli v tistem času?

Absolutno. Zelo rada bi kam šla. Ne predstavljam si, da bi bila vse življenje na enem mestu. Trenutno me najbolj vleče v Afriko in upam, da bom letos poleti spet lahko šla za nekaj mesecev.

En mesec ste preživeli v Angoli in preučevali tamkajšnje otroke. Kako bi opisali to izkušnjo? Kaj je bilo najtežje?

Najtežje se je bilo vrniti domov. Ne vem, če ni bila to najlepša izkušnja v mojem življenju. Odprl se mi je nov svet. Nekaj novega sem videla in spoznala, tudi o sebi. Res je bilo lepo – ljudje, otroci – kako so me tam sprejeli.

Vas je bilo česa strah?

Ne. Strah me je bilo tega, ko so se začele v moji glavi podirate določene stvari. Tiste, za katere sem prej mislila, da jih imam zelo dobro postavljene – kaj si želim, kaj hočem, kdo sem ... se mi je kar naenkrat začelo podirati. To je bil največji šok.

V Svingerjih ste se poljubljali z Nino Osenar in pri tem vam je zavidal marsikateri moški. Imate sicer meje v svojem poklicu? Kakšen scenarij bi zavrnili?

Mislim, da ne bi sprejela scenarija, ki bi bil moralno sporen; da se ne bi strinjala z njegovim sporočilom.

Kakšen je vaš odnos do golote?

Če je golota v scenariju utemeljena, potem nimam predsodkov. To se mi danes ne zdi več nič posebnega.

Bi se slikali za Playboy?

Ravnokar sem se slikala za FHM, ampak nisem bila gola. Poskusili smo posneti seksi fotografije in pri tem so kar precej upoštevali moje želje. Fotografij še nisem videla in moram priznati, da sem bila na dan snemanja zelo nerazpoložena, tako da sem zdaj zelo živčna, ker res ne vem, kaj bo iz tega. Nič dobrega si ne predstavljam. Tako da bom naslednjič še petnajstkrat bolje premislila.

Kdaj se sicer najbolje počutite v svoji koži?

Zelo dobro se počutim, ko igram, ko sem z otroki in ko sem zaljubljena.

Kakšna je Ana Dolinar, ko ugasnejo žarometi v gledališču?

Čisto navadno dekle, ampak bi kdo rekel: »No, Ana ... (smeh).« Ampak res, zdi se mi, da je čar gledališča ravno v tem, da ko pade zavesa, smo vsi res povsem navadni ljudje – sem sitna, tečna, žalostna, vesela, utrujena. Tudi nasmeh izgine, ni vklopljen 24 ur.

Vas moti, da vas ljudje na cesti prepoznajo in vas ustavljajo?

Ne, ne gre mi na živce, ker imam zaenkrat s tem same dobre izkušnje in me to ne moti.

Kako gledate na rumeni tisk?

To me malo bolj moti. Veliko je dela s tem. Včasih me novinarji malo jezijo, ker jim je logično, da imaš čas in da si ga moraš vzeti. To, kar se piše, pa me nekako niti ne moti. Mogoče me je na začetku, ko sem bila šokirana in sem se s tem obremenjevala, zdaj pa resnično vidim, da to nima smisla.

Svoj glas ste posodili Slavki v risanki Madagaskar. Kako težko se je vživeti v risani lik?

Meni je bilo zelo prijetno delati. To je bila moja prva taka izkušnja. Režiral je Jernej Kuntner in mislim, da on res obvlada risanke in to dela z nekim takim veseljem – tega se potem prav nalezeš. Se pa sinhronizacija dela zelo hitro. V bistvu imaš svoj tekst v slovenščini, hkrati gledaš na televiziji risanko, in še to črno-belo, potem poskušaš govoriti čim točneje, »usta na usta«. Zelo hitro se dela, je bilo pa zelo luštno.

Dejansko igralci snemate vsak posebej ...

Sam posnameš svoj del. Šele v kinu sem videla končni rezultat. Ko smo delali, sem bila spet zelo kritična in sem mislila, da sem grozno naredila. Zdaj, ko sem risanko videla v kinu, sem bila kar prijetno presenečena. Zdi se mi, da je risanka dobro izpadla.

Zdi se mi, da ste precej samokritični ...

Res je ... (smeh) Ne vem, vendar se mi zdi, da je večina igralcev kar zelo kritičnih do sebe. Ne vem, mogoče nam tudi na Akademiji nekoliko uničijo samozavest (smeh).

Ali to pomeni, da težko pohvalite sami sebe?

Zelo težko. Če bi me vprašali, na kaj sem najponosnejša, mislim, da nisem na čisto nič. Da bi rekla: »Uau, to sem pa res dobro naredila!« Ne, to se mi še ni zgodilo.

Mislite, da boste lahko kdaj ponosni na svoje delo?

Da, sem prepričana, da bom.

Ples, petje, igra ... v kakšnem vrstnem redu so te stvari v vašem življenju?

Igra je prva – absolutno in vedno. Potem pa odvisno – pojem in plešem zelo rada. Mogoče raje plešem. Če bi želela kdaj več peti, bi se morala temu resneje posvetiti, za to pa zdaj ni časa.