Če kdo ve, kako se dela Evrovizija, je to Raay

Alesh Maatko je urednik spletnega portala evrovizija.com, verjetno edina oseba v Sloveniji, ki lahko nosi oznako strokovnjak za Evrovizijo. A malce z razočaranjem Alesh omeni: "Vsako leto sem član komisije v vsaj dveh državah po Evropi, tako da v tujini spoštovan, doma nezaželen. To je to na sončni strani Alp. Ne vem, če to lahko rečem, ampak naši televizijci so prevečkrat polni samih sebe in, kot kaže, ne potrebujejo mojih nasvetov. Sicer pa raje delam za svoj užitek in zadovoljstvo in to pomeni več, kot če bi bil odvisen od nekoga. In da delam dobro, sem opazil tudi nekaj tednov nazaj, ko so me ob obisku Dunaja gostitelji skoraj nosili po rokah. Ob vseh mojih referencah za nazaj so dejali le: "Uau!" Malce pred odhodom na Dunaj smo ga povprašali o zanimivih stvareh glasbenega festivala z bogato zgodovino ter se nalezli njegovega navdušenja nad šovom brez primere.

Kako je prišla ideja, da postavite spletno stran evrovizija.com? Med letoma 2002 in 2004 sem bil mednarodni koordinator evrovizijskih klubov in internet še ni bil del našega vsakdana, kot je danes. Imeli smo spletno stran prek evrovizijskega kluba, pozneje sem se odločil, da bom naredil nekaj podobnega, kot imajo tuji oboževalci. Danes smo glasbeni portal, ki daje prednost Evroviziji, ne izpuščamo pa slovenskih festivalov in preostale glasbe ter glasbenikov.

Od kod vaše navdušenje nad tem festivalom? Včasih je bil samo en program in sem, kot vsi, čakal oddajo Evrovizije, ki je bila drugačnega formata od oddaj, ki sem jih bil vajen. To mi je ostalo v spominu, nekaj glamuroznega in pompoznega. Mislim, da se je vse začelo leta 1983, ko je nastopil Danijel Popovič. Vsako leto je bilo bolj zanimivo, a tudi zelo drugače od trenutnih nastopov.

Vsak organizator vsako leto poskuša narediti nekakšen presežek, po katerem bi se ga spominjali. Evrovizija je bila zanimiva tudi s tehničnega vidika, saj je vedno ponudila tehnične novosti. Recimo prva je ponudila brezžične mikrofone. Danes pa je festival bolj zanimiv za založbe, kjer se stkejo poslovna sodelovanja. Tehnika pa je tako in tako iz leta v leto še bolj izpopolnjena.

Tudi na letošnji predstavitvi so razlagali o posebnem odru, ki bo imel obliko očesa ter bo postregel z novostjo. Oko je na nek način sporočilo letošnje Evrovizije Building Bridges, gradimo mostove – ne glede na vse, kaj kdo je, smo vsi združeni skupaj. Nekaj tednov nazaj smo bili na obisku na Dunaju in težko je opisati evforijo pri Dunajčanih. Vsi živijo za to prireditev, organizatorji, sponzorji in prebivalci.

Zanimivo je, da je festival tako zaželen, čeprav se potem zmagovalke ne pojavijo na glasbenih lestvicah. Evrovizija nikoli ni ponudila kakšnih večjih glasbenih novosti. Seveda so nekatere pesmi postale veliki hiti. Tako je bilo predvsem včasih, danes pa pesmi prehitro zbledijo, novih si ne zapomnimo, raje prepevamo stare. Sicer pa zadnja leta za številnimi glasbeniki stojijo močne založbe in tudi države pošiljajo svoje najbolj znane glasbenike, le da jih mi ne poznamo tako dobro. Predvsem iz držav s tradicijo pošiljajo ljudi, ki v glasbi nekaj veljajo.

Tudi v Sloveniji pošiljamo osebe, ki so znane na slovenskem glasbenem prostoru. Težava pri nas je, da smo v obdobju, ko ljudi nič ne zanima, ko jim je vse brez zveze. To se odraža tudi v glasbi.

Jan Plestenjak je med poznavalci Evrovizije oseba, ki bi lahko Sloveniji prinesla večji uspeh. A zakaj njega ni? Jan Plestenjak je pred leti na Emi že sodeloval. Ko je imela ta nacionalni izbor prek Miše Molk, je bil to res izbor, kot se reče. Tam so nastopila vsa večja imena slovenske glasbe.

Danes pa, roko na srce, najbolj znani slovenski glasbeniki ne upajo nastopiti na festivalu, ker je vključeno glasovanje prek telefonov in vedo, da če ne bodo prvi, je to zanje velik poraz. Zaradi sistema, ki vlada na glasovanju, si preprosto ne upajo več.

Ampak saj je poleg glasovanja tudi strokovna komisija. Je, ampak je polovična. Videli smo že, kaj so komisije v preteklosti čarale, to se načeloma v tujini ne dogaja. Odstopanja so minimalna, v tujini se fenomen Saške Lendero ne bi zgodil. Namreč Saška je pri nas od občinstva dobila 12 točk, od komisije pa nič. To ni logično. Takšna odstopanja so res posebnost slovenskega prostora.

Kakšno pa je stanje pri nas, če se primerjamo z našimi sosedi? Hrvati so bili včasih milijon svetlobnih let pred nami, potem pa so zaradi notranjih trenj na televiziji izgubili na vrednosti festivala za izbor pesmi Evrovizije Dora. Danes pa jih niti ni na Evroviziji.

Slovenci smo sicer zelo primerljivi s preostalimi, nismo v ne vem kakšnem zaostanku, le pristop pri nas je mlačen ali pa ga ni. Recimo televizije so v tujini glede oglaševanja in promocije veliko agresivnejše. Znajo uporabljati prednosti spleta in družbenih omrežij. Naša televizija pa vse prevečkrat spi.

Maraaya sta v tem zelo vešča. Brez tega zdaj ne gre. Če kdo ve, kako se dela Evrovizija, je to Raay. To je letos velika prednost. Raay je spremljal festival že nekaj let, lani je bil del Tinkarine ekipe. Spremlja vse in vsak predlog premelje v glavi. Glasbenik se mora pri nas v veliki meri znajti sam, kaj veliko podpore od televizije ne bo dobil.

Trenutno slovenskima kandidatoma na stavnicah kaže zelo dobro. Res je. Gibljemo se med četrtim in sedmim mestom, pod sedmega ne pademo. Najbolj aktualno je trenutno šesto mesto, kar je dobra popotnica. Tudi na družbenih omrežjih številni pravijo, da bomo zmagali. In tudi na ChatVote2015 je Maraaya osvojila prvo mesto.

Ali lahko Slovenija sploh kdaj zmaga? Seveda lahko. Vedno pravim, da bo Evrovizija enkrat v Sloveniji, Finska je čakala 45 let, Avstrija pa v drugo skoraj 48 let. Slovenci smo v glasbi podobni kot pri športu. Če ni prvo mesto, potem ni nič. Ni vredno ne drugo, ne tretje. Če je zmagala Latvija, potem ne vem, zakaj ne bi mi. Ne vidim razloga, da ne bi zmagali, ker dobra pesem vedno najde pot do poslušalcev.

Ali ni Evrovizija denarni zalogaj, ki bi si ga Slovenija težko privoščila? Niti ne. Televizija za ta denar dobi tri šove. Še vedno je Evrovizija med najbolj gledanimi oddajami. Organizatorji Evrovizije dobijo denar od prijavnin, nekaj dajo država in sponzorji ter nekaj sama. Letošnji proračun je precej nižji od preteklih let.

Lahko še kakšno rečeva o evrovizijski kuhinji. Zakaj si sosednje države podelijo največ točk? To bo vedno tako. Če mi nekoga poznamo, bomo seveda navijali zanj. Ta glasba nam je blizu, ti glasbeniki še nastopajo pri nas. Če Severina nastopa v Sloveniji, je bomo veseli tudi na Evroviziji. In tako je tudi drugje po svetu. To ni nek dogovor ali kaj podobnega. Jezik, kultura in običaji so poslušalcem blizu.

Zdaj tekmovalce poznamo prek YouTuba. Ni presenečenj. Kako je bilo včasih? Včasih je bil embargo, prepoved na radijskih postajah. Seveda so bili tudi drugačni čas, ni bilo vse tako dosegljivo. Sicer pa tudi danes dve tretjini ljudi ne spremljata Evrovizije do finala. Tako še vedno velja, da so pomembne tiste tri minute na odru, dobro pa je, da te opazijo, vsaj malo, tudi prej.

Razen Conchita lani. Že pred nastopom je dobila veliko pozornosti. Ampak moram reči, da se do njenega drugega nastopa v finalu ni kaj veliko govorilo, kdo bo zmagovalec. Potem pa je bilo zapeto, tako kot mora biti, in to je bilo to. Avstrija sploh ni bila med favoriti.

Ali ni zanimivo, da se je v precej konservativni Avstriji zgodila Conchita Wurst? Na nacionalni televiziji so imeli interni izbor, točno določena pesem za točno določeno osebo. Conchita je leto dni prej dosegla drugo mesto in bila zelo razočarana. Ampak verjetno se je moralo vse zgoditi z razlogom, ker s prejšnjo pesmijo ne bi zmagala. Dokaj drzno in zelo pohvalno, da so izbrali osebo, ki je drugačna. Danes je Wurstova v Avstriji najbolj zaželena, spoštovana in cenjena oseba.

Seveda se je potem pojavljalo vprašanje, ali je zmagala zaradi svojega glasu ali zaradi svoje drugačnosti. Mislim, da oboje. Ko sem pesem prvič slišal, sem rekel, to je to. Pa je sploh nisem videl. Splet posebnih okoliščin jo je naredil za zmagovalko. Dejstvo pa je, da Conchita ni bila prva. Sestre so bile 13 let pred njo.

Zakaj Sestre niso bile uspešnejše? Mislim, da so bile nekaj let prehitre. Če bi na oder stopile dve leti pozneje, bi se mogoče drugače obrnilo. Bile bi še višje. Zaradi Sester je bilo tistega leta zelo vroče. Programski svet RTV je želel odžagati Mišo Molk. No, na festivalu za izbor Pesmi Evrovizije so bile v središču pozornosti. Vedno in povsod.

Zakaj na stavnicah vedno tako dobro kaže Švedski? Ne vem, zakaj je takšna fama. Njihov nacionalni izbor je res izpopolnjen in potem pričakujejo res najboljše izdelke. Meni recimo letošnji njihov komad sicer ni nič posebnega. No ja, vse je zakuhala Abba, ki je povzročila evforijo. In ta mit še vedno živi.

Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin na Evroviziji? Škandal, spektakel? Slabih stvari ne iščem, zadnjih 15 let – tolikokrat sem bil namreč na Evrosongu – gre predvsem za druženje s prijatelji, glasbeniki, tako je res prijetno. No, glede izborov: najbolj spektakularen je bil v Moskvi, bil je največji oder, kar sem jih kdaj videl. Takrat so uporabili 30 odstotkov vseh zaslonov na svetu. Bilo je res ogromno. Nisem bil najbolj zadovoljen z lanskim izborom, ker je bil kar nekje na polju. To je bila stara hala, ki je bila na televiziji videti fantastična, a v resnici ni bilo nič glamuroznega, vse je bilo v šotorih. In krepko so prekoračil proračun.

In še vaša pesem Evrovizije? Veliko bolj so mi všeč starejše evrovizijske skladbe, saj imajo nekaj več. Če pa že moram izbrati, bi izbral Celine Dion, ki je zmagala za Švico leta 1988 s pesmijo Ne partez pas sans moi.