Boginja z zamudo

Pesniško zbirko je pripravila vsestranska umetnica: igralka, pesnica in pisateljica, prevajalka, gledališka pedagoginja in profesorica retorike, Maja Gal Štromar. Umetnica je tako včeraj ob glasbeni spremljavi predstavila svojo deveto knjižno izdajo, ki jo je naslovila Boginja z zamudo. Dvojezični slovensko-italijanski izdaji je svoje avtorstvo z glasbeno opremo dodala še Tinkara Kovač, ki je uglasbila pesničine verze in standardni pesniški zbirki dodala novo kreativno dimenzijo.

Idejo in vzpodbudo za nastanek pesniške zbirke je Maja Gal Štromar dobila ob filmu, ki ga je delala z Martinom Turkom. Ljubezenska vsebina filma je pesnico nagovorila k osebno izpovednemu delu, v katerem se ne referira na film; ta je bil je vzgib za nastanek pesniškega dela.

V poeziji avtorica z ženskim glasom pripoveduje in združuje sanje, igro, življenje, v njih združuje preteklost, sedanjost in prihodnost. Maja Gal Štromar je v tem delu očitno igralka v prvi osebi, scenaristka in režiserka, ki si dovoli, da prepiše svoje življenje v besede. Življenje je torej poslušano in prepisano ter zabeleženo v njeni poeziji.

V valu navdiha Brez vnaprej danega koncepta se je poezija Boginje z zamudo nizala v zelo kratkem času. Naslov zbirke je avtorica našla v gledališču in dodaja, da se vsi želimo približati božanskemu, približati predvsem temu, kar smo, in smo marsikaj. Del zbirke je nastajal v Londonu in del v Ljubljani. A poglaviten ni geografski prostor njenega nastanka ampak intimni prostor same avtorice.

Krog, kvadrat, ciklus in življenje Njena poezija je svobodna, kar se očitno kaže tudi v oblikovanju verzov in kitic. Avtorica v pesmih ohranja samosvoj ritem, ki je lahkoten, gibek in igriv s poudarki, kot bi pesnica pela svojo poezijo in jo z zvočnim zapisom na hitro zapisovala na papirju. Pesmi stojijo za ritmom in izbrane besede se nizajo v svojevrstno "simfonijo", kjer je sama oblika pesmi prilagojena predvsem fonetičnosti besede.

Peto besedilo Tinkare Kovač Pesniška zbirka Boginja z zamudo bralcu ponuja tudi njeno glasbeno verzijo interpretiranja življenja. Tinkara Kovač je Majinim besedam dodala svojo interpretacijo poezije in nastale so tako imenovane zvočne pokrajine. Rezultat tako združuje avtorsko delo dveh umetnic, pesnice in glasbenice, ki je svobodno in neobremenjeno uglasbila verze. V poezijo je Tinkara Kovač vnesla novo dimenzijo, nov ritem, ki je drugačen od ritma interpretacije tako avtorice kot vsakogar, ki bo bral to delo. Rezultat je po besedah pesnice nov svet, ki ga ne moremo obvladovati.

Delo je prav zaradi mešanja različnih umetnostnih zvrsti raznoliko, samosvoje, kakovostno in prehaja iz ene zvočne pokrajine v drugo. Za bralca pa je vsekakor zanimivo in priporočljivo tako potovanje po pesniški zbirki kot tudi potovanje po zvočnem zapisu.