"Biti gej v Sloveniji ni lahko"

Miho Kavčiča smo spoznali v resničnostnem šovu Kmetija: Nov začetek, kamor je prišel z jasnim ciljem: pridobiti medijsko prepoznavnost in odpreti vprašanje homofobije. Ljudje ga ustavljajo na ulici in mu čestitajo, čeprav vsi odzivi niso pozitivno naravnani. Na dom je namreč prejel nasilno pismo. Z Miho smo se pogovarjali o njegovih načrtih za nastope, nestrpnosti v družbi do homoseksualcev in dojemanju slave pri nas.

Prepoznavnost, ki je posledica vašega sodelovanja v resničnostnem šovu Kmetija: Nov začetek, ima pozitivne in negativne plati. Ko sem prišel iz resničnostnega šova, sem bil precej zadovoljen z izkupičkom, ki ga je prineslo bivanje na posestvu. Najprej sem si ogledal odzive ljudi in gledanost šova, nato sem pregledal komentarje o sebi. S temi sicer nisem bil povsem zadovoljen, pravzaprav so me nekoliko razočarali. Zdi se mi, da ljudje preveč osebno jemljejo to, kar se dogaja v šovu. Ob prihodu domov pa sem se najprej posvetil predvsem družini in prijateljem, pa tudi hranjenju, saj sem ponovno želel pridobiti svojo težo.

Kakšni so odzivi ljudi na ulici, neznancev, ali ti pristopijo do vas? To je neverjetno. Res je, da sem bil zaradi svojega sloga oblačenja opažen že prej, vendar zdaj vem, da me ljudje tudi prepoznajo. Na cesti me ljudje ustavljajo, želijo se fotografirati z mano in mi čestitajo. Tudi sporočila na Facebooku so pozitivno naravnana. Presenečen sem, koliko je starejših ljudi, celo več kot mlajših, ki pristopijo in mi čestitajo.

Poudarjate, da vam prija pozornost in to, da ste opaženi na vsakem koraku. Pa vendar, ne pridejo dnevi, ko bi bil človek rad neviden? Anonimnost si že tako ali tako v majhnem mestu težko privoščimo, čeprav bi si jo kdaj želeli. Pravijo, da to pride s slavo. Ko se začneš pojavljati v medijih, te bodo ljudje povsod prepoznali. S tem nimam težav, nasprotno, všeč mi je. Se pa zavedam, kaj to prinese. Gledajo ti pod prste, opazujejo te, kako si oblečen, kakšen si videti, kako se vedeš … Ne moreš se več skriti. Ampak zakaj bi se sploh skrival? Tudi medijsko izpostavljeni ljudje imamo svoje življenje in k temu spadajo tudi slabi dnevi. Ne želim se skrivati, ljudem bom pokazal svoje slabe in dobre lastnosti.

Z izpostavljenostjo prideta tudi večji pritisk in nadzor javnega mnenja … To, da se celotna populacija ne strinja z mano, že čutim. Kar pa je popolnoma razumljivo. Imam svoj način življenja, za katerim stojim. Bom to, kar sem že vse življenje. Ne nazadnje živim zase, in ne za druge. Z družbenimi pričakovanji se ne bom obremenjeval. Sem kulturen in imam občutek za ljudi. Seveda delam napake, se pa teh zavedam in s tem rastem.

Malo po prihodu iz šova ste na dom dobili grozilno in homofobično pismo. Na nek način je to lepa gesta. Nekdo, nekje misli nate, si vzame čas in ti napiše pismo ter ga pošlje po pošti. Sporočila ne dobiš v elektronski obliki, temveč na starodaven način. Vsebina resda ni bila rožnata, a sprejemam drugačno mnenje. Bodi kritičen, vendar ne na sovražen način, to energijo je bolje uporabljati za kaj produktivnega in pozitivnega.

Vendar v pismu ni šlo za izraženo mnenje, kot pravite, temveč za grožnjo, verbalno nasilje, homofobno dejanje. Res je, vendar imam debelo kožo. Besede in dejanja mi težko pridejo do živega. To je verjetno obrambni mehanizem, ki sem ga razvil skozi leta, vse od osnovne šole naprej. Skozi leta si ustvariš ščit. Živimo v časih, kjer je takšnih odzivov in dejanj vedno več. Zato moraš biti kot oseba dovolj trden, da te kaj takšnega ne prizadene, še manj, da me je tega strah. Konec koncev, kaj najhujšega se mi lahko zgodi v življenju? Smrt. Smrt pa je verjetno nekaj najlepšega v življenju.

Po čem to sklepate? Ko se enkrat sprijazniš s smrtjo, si lahko močnejša oseba. Takrat lahko začneš živeti življenje, kot si ga sam želiš. Stremeti lahko začneš k življenju, ki je lepa zgodba, na katero si ponosen. Smrt je zadnje dejanje, za katerega sem prepričan, da je lepo.

Če si pomirjen z življenjem, si lahko pomirjen tudi s smrtjo, menite? Tako je.

Omenili ste obrambni mehanizem, ščit, ki ste ga razvili, to pa zato, ker še vedno živimo v homofobni družbi. Biti gej v Sloveniji ni lahko. Menim, da to ni lahko tudi kje drugje. Družba je pri dojemanju in zagotavljanju pravic za homoseksualce zelo krivična. Že v sami zakonodaji so nam okrnjene temeljne pravice. Tudi sama družba v tej smeri še ni dovolj senizibilizirana. O tem se premalo govori. Če se samo spomnim na svoje šolanje, v šoli na primer nikoli nisem slišal besede homoseksualec. To je še vedno tabu. Zato sem vesel, da sem dobil glas. Z resničnostnim šovom Kmetija: Nov začetek se je tako odprla tudi ta problematika, o tem se več govori. Če sem s tem, kar sem in za kar se zavzemam, prepričal vsaj pet ljudi, sem vesel. Pomembno se mi zdi, da širši javnosti predstavljam gejevsko kulturo, ki je lepa.

Kaj pojmujete pod gejevsko kulturo? Gre namreč za precej splošno oznako in tudi ne enoznačen pojem. Sam se sicer dojemam kot umetnika, podobno lahko rečem tudi za gejevsko kulturo, ki je precej umetniško naravnana. Ne nazadnje je veliko umetnikov homoseksualcev. Že če pogledamo področje mode. Gre za posameznike, ki dajejo prednost karieri, v ospredju ni ideal družine. Pod gejevsko kulturo si predstavljam predvsem to, da gre za željo po tem, da živimo čim bolj svobodno. Svobodno v izražanju, druženju, odprtosti …

Lahko bi rekla, da se tudi sami do neke mere ujamete v stereotipe o gejih, se z njimi tudi na nek način identificirate in jih poustvarjate. Omenili ste umetniški svet, ki naj bi bil vidno povezan s homoseksualnostjo. Pa ne gre pri tem bolj za področje, kjer je homoseksualnost lahko izražena in sprejeta, če predstavlja vsaj na načelni ravni večji prostor svobode? Homoseksualnost ni povezana s področjem delovanja, temveč posameznikom, le da je mogoče v omejujočih okoljih, kot sta to na primer posel in politika, še vedno tabu? V določenih profesionalnih okoljih je homoseksualnost do neke mere še vedno tabu. V umetniškem svetu je posameznik lahko to, kar je. Tako to sam dojemam in občutim. Različnim okoljem se moramo prilagajati na način, kot to zahtevajo od posameznika. V Sloveniji je veliko homoseksualcev, ki si javno ne upajo priznati svoje spolne usmerjenosti. S tem si sami zarijejo nož v hrbet. Gre za konflikt. Si homoseksualec, ki se bojuje za enakopravnost, vendar pa za to nič osebno ne narediš. Svoje zasebno življenje tako raje živiš v varnem prostoru intime. Na način, da svojega gejevstva ne promoviraš. Tega sicer ne želim za vsako ceno, a menim, da bi ljudje, če bi bilo več odprtih homoseksualcev, to začeli veliko boj sprejemati.

Če bi homoseksualnost na družbeni ravni sprejemali enakovredno, kot del nas, naše družbe in življenj, potem tega ne bi bilo treba posebej izpostavljati. Ne nazadnje oznaka, da si gejevski umetnik, niti ne bi bila pomembna. Vendar dokler ni tako, je to treba izpostavljati, o tem govoriti in se za to bojevati. Veliko ljudi mi je očitalo, zakaj sem toliko promoviral svoje gejevstvo. To je bil moj namen. Ne želim sicer, da se ljudje opredeljujemo glede na kategorije: gej, lezbijka, Srb … Ne, vendar, ko sem v šovu govoril o homoseksualnosti, se je o tem začelo razpravljati. Zato sem mi zdi prav, da sem bil s tem tako očiten. Tudi z "gay weekom", petkami.

Na tej ravni sebe pojmujete kot gejevskega aktivista, kot se si rekli? Zame to predstavlja širjenje ljubezni in enakopravnosti. O svoji homoseksualnosti rad govorim in s tem širim prepoznavanje gejevske kulture.

Gejevskih parad se udeležujete? Večkrat. Bil se tudi na letošnji v Ljubljani, zanjo sem se tudi posebej uredil. Letošnji ljubljanski Gay Pride je bil eden lepših, ker je temeljil predvsem na tem, da se zabavamo in s tem širimo ljubezen. Ni bil toliko agresiven, kar zadeva politična sporočila. Udeležil sem se tudi že nekaj newyorških.

V čem se gejevska parada v New Yorku razlikuje od ljubljanske, razen v obsegu, seveda. Ljubljanska se mi zdi bolj čustvena. Več je empatije med udeleženci, več je podpore in povezanosti v boju za to, česar nimamo. V New Yorku je Gay Pride veliko bolj komercialen. Vse deluje kot ena reklama velikih korporacij. Prisotni so tudi politiki. Vse poteka bolj v duhu proslave tega, kar je že bilo doseženo, in ne tega, česa na ravni pravic še nimajo. Ne nazadnje se v New Yorku istospolni pari lahko poročijo. Biti gej ni nič nenavadnega. Tam sem hodil naokoli takšen, da bi me v Ljubljani, če bi se tak pojavil na ulici, najverjetneje pretepli že v 15 minutah. Homoseksualni pari so v New Yorku nekaj tako normalnega kot noseče ženske.

V kratkem se bo v ljubljanskem središču odprl nov do gejev in lezbijk prijazen lokal Pritličje. Take prostore, glede na to, kaj sva že govorila, potrebujemo. Podpiram razvijanje gejevske scene, tudi klubov. Ne nazadnje sem začel žurati na gejevski sceni v klubu K4, kar je bilo zame za tiste čase pomembno, ko sem videl sproščene in vesele posameznike ter posameznice, ki so odprto izražali svojo spolno usmerjenost. Pomembno je, da imamo Tiffanyja in bar Kolaž.

Ko sva se dogovarjala za najin pogovor, ste po telefonu omenili, da imate v službi status zvezde. Kaj ste s tem mislili? Delam v pisarni, kjer imamo osemurni delovnik, a ker imam status zvezde, nimam obvezujočega termina, kdaj moram opraviti svoje delo.

Kakšne načrte imate za nastope? Kar zadeva nastope, nič ne želim prehitevati. V življenju je vedno vse prišlo do mene, zato bom počakal, da bo tako tudi tokrat. To, da sem se pojavil na televiziji, je bil vrhunec.

Vrhunec ali začetek? V bistvu vrhunec začetka. Dva meseca in en teden si šest dni v tednu na televiziji. Pozna te vsa Slovenija, zato je to trenutek, ko je treba nekaj iz tega narediti. Ponudbe za fotografiranja že prejemam, prav tako vabila na dogodke. Kakršnakoli povabila in sodelovanja me zanimajo, če imam le čas. Tudi če se name obrne kakšen mladostnik, da bi na primer rad posnel video za YouTube. Organiziral bom tudi kakšen parti, saj sem žurer po duši in želim sem prinesti sceno Club Kids.

Zanimajo vas različna vabila in sodelovanja, pa vendar – imate kakšne kriterije izbire? Vsekakor: "Do it with Style" (Naredi s stilom). Čisto vsega seveda ne bom sprejel, čeprav potrebujem močno promocijo, dokler sem še vroča roba. V trem trenutku se učim tudi, kako komunicirati z mediji. Zavedam se, da trači bodo, ne glede na to, ali bom za te poskrbel sam ali ne. Jasno mi je, da je pomembno, kaj sporočam, kaj odgovarjam in kako se vedem.

Radi omenjate zvezdništvo in si nadevate identiteto zvezde. Kaj vam to predstavlja v kontekstu Slovenije? Še posebej v teh časih se mi zdi težko biti zvezda v Sloveniji. Težko je pri nas doseči popularnost in na podlagi tega dobiti tudi določene projekte, od katerih lahko živiš.

Kar zadeva nastopanje, ste se veliko naučili od Salome? Spoznal sem jo pri 16 letih in sva se spoprijateljila. Veliko sem jo spremljal med njenimi nastopi, snemanji fotografij in spotov. Prek nje sem vzljubil to delo, v katerem lahko ustvarjaš svoj ideal in ljudem nekaj sporočaš. Všeč mi je vse to, kar je ona, s svojo zgodbo in delom. Takrat smo veliko hodili tudi na rave partijie, kjer je bila kultura izražanja z oblačili zelo poudarjena. To sem obdržal do danes. Želim si biti "freak", fantazija in tisti, ki ljudi šokira. Obožujem pete in ličila, kar mi omogoča, da sem vsak dan lahko nekaj drugega.

Radi provocirate? Temu raje rečem, da gre pri meni za šok faktor. Kot so to na primer pete. Vedno ko se pojavim obut v pete, so vse oči uprte vame. V enih to vzbudi prijetne občutke, drugim ne.

Visoke pete so vaš zaščitni znak, lahko pričakujemo še kakšen korak oziroma kaj bi ta lahko bil? Visoke pete bodo povsod z mano. Lahko pa se zgodi kakšna sprememba glede mojega telesa. Zdi se mi dobro, da bi izoblikoval svoje telo. Seks se prodaja in mišice imajo svoj učinek. Kaj je lepšega kot gledati nekoga, ki skrbi za svoje telo?

Želite si izklesali telo. Torej želite le poustvarjati sodobno fetišizacijo telesa. Potrjevali boste podobe popolnega telesa in poudarjali pomen telesnega. Kdo drug bo potrjeval seksualnost kot jaz.

Nekaj je (svobodna) seksualnost, drugo pa telesni ideali. Mišičasto telo je zame vedno predstavljalo seksualni ideal, ki sem ga že od nekdaj želel doseči. Res je, da smo vsi lepi, a vsak ima svoj ideal.