Polona Vetrih: Almo Karlin nosim povsod s seboj

Koliko Alme Karlin, ki jo tako doživeto interpretirate na odru, v vas prebudijo potovanja?

Kjerkoli sem, vedno pomislim na Almo. Po vseh teh letih, čeprav predstavo izvajam v drugačni obliki, kot sem jo pred 10, 15 leti, Almo Karlin res nosim povsod s seboj, kjerkoli, tudi na vseh potovanjih. Alma je nekje v meni, kot še morda katera druga vloga. Nekatere se te namreč držijo vse življenje in so preprosto v tebi, kot je v meni Alma, ne glede na potovanja.

So vas Almini popotniški zapisi kdaj nagovorili, da ste obiskali iste kraje kot ona?

To ravno ne, sva se pa "srečevali" na istih krajih – v Afriki, na Kitajskem, v Avstraliji –, saj sem nehote obiskovala iste kraje kot ona. Seveda je Alma videla veliko več in veliko več tudi prepotovala, in to v mnogo skromnejših razmerah, a moram reči, da je v veliko krajih, ki jih je obiskala Alma Karlin popotnica, bila tudi Polona popotnica.

Menda prav tako kot Karlinova s potovanj prinašate različne predmete …

Kakšnih vazic ali prtičkov na primer ne kupujem, morda sem jih kdaj, ko sem bila še začetnica v popotovanjih. Z veliko strastjo pa zbiram kamne. Kamor grem, pobiram kamne. Sploh ni nujno, da so dragi ali poldragi, ampak kamni, ki jih vidim na obali, na cesti, kjerkoli, saj vedno najdem kakšne izredno zanimive primerke, kot da bi me čakali. Z Mrtvega morja vedno prinesem krasne kamne, polne soli, prinesem si tudi puščavski pesek, ki mi daje energijo. Verjamem, da me to, kar najdem, varuje.

Nekoč sem na Cipru, tam, kjer se je rodila boginja Afrodita, našla kamen v obliki srca. Spravila sem ga v ročno prtljago, kar se baje ne sme, zato so me na carini ustavili. Uslužbenka mi je povedala, da kamna ne smem imeti na letalu, ker lahko poškodujem pilota, pa sem ji razložila, da zbiram kamne, in ji pokazala tega v obliki srca, pa me je – prav tako zbirateljica kamnov – spustila na letalo.

S katero gledališko predstavo ste prepotovali največ sveta?

Z dvema, prva je Blagi pokojniki, dragi možje Alda Nicolaja, druga pa je seveda Alma. Morda sem z Almo prepotovala še več, saj sem gostovala tudi na drugih celinah, kjer sem vedno igrala v angleščini.

Kje v tujini vas je občinstvo najtopleje sprejelo in katero občinstvo je bilo za vas najtrši oreh?

Najtežje mi je bilo nastopati v ICA v Londonu, ker so me prišli gledat moji nekdanji profesorji in kolegi z akademije, ki so zelo strogi do svojega jezika. Tam sem se mogla pošteno potruditi, a mi ni nihče očital, da sem kaj narobe povedala. To je bil trd oreh, a sem odigrala dve ali tri uspešne predstave, hkrati pa bila tudi edina slovenska igralka, ki je kadarkoli nastopila v tem gledališču v angleščini. Zelo lepo se spominjam tudi mednarodnega festivala v Baslu, kjer sem igrala Almo in so me prišli gledat njeni sorodniki. Spominjam se tudi iste predstave, ki sem jo igrala v Kranju za vzgojiteljice in učiteljice … tako hladnega odziva še nisem doživela nikoli prej in potem. Tudi v Tel Avivu sem imela dve ali tri izjemno lepe predstave v gledališču Givatayim, kjer je – kot mi je povedala prijateljica Telavivčanka – že več kot deset let na ogled moja velika fotografija, kar mi je v veliko veselje.

Katero mesto bi okronali za gledališko meko?

Berlin, London in New York.

Se strinjate, da je povsod lepo, a doma najlepše?

S tem se pa ne strinjam, saj mi doma ni bilo vedno najlepše, morda zato, ker sem živela in predvsem delala v velikokrat zelo krivičnem in krutem okolju. Najlepše mi je tam, kje živijo plemeniti in ustvarjalni ljudje, s katerimi lahko delim tovarištvo, pa ni nujno, da je to doma.

Kam bi se odpravili na sanjsko kulinarično potovanje?

Na kulinariko me pa ne boste dobili! Odpravila bi se na kulturno potovanje po kulturnih spomenikih in na obiskovanje muzejev, predstav, oper, razstav, ampak kulinarika pa v mojem življenju ni tako pomembna. Sicer rada jem, dobro, a malo, sem prva sladokuska, a da bi samo zaradi kulinarike šla kam dlje kot pol ure vožnje z avtomobilom, to pa ne. Hkrati pa nobene dežele ne gledam sanjsko, ampak zelo globalno – gledam ljudi, njihove značaje, seznanjam se z njihovo kulturo, jezikom, zgodovino – in ne vidim, da bi katera dežela na svetu lahko bila sanjska.

Katere države bi obiskali, če vam danes ponudim letalsko vozovnico za okrog sveta s poljubnimi šestimi postanki?

Ne vem, če bi jih bilo ravno šest. Čeprav sem bila že dvakrat v Avstraliji, bi se še vrnila, saj je neverjetna dežela. Vsem mladim, če se ne morejo odločiti, kje bi živeli ali jim je Slovenija morda pretesna, bi svetovala, naj gredo v Avstralijo. Ali pa v Kanado, kjer se ne bi posebej ustavljala, ampak je prav tako fina država. Rada bi šla na Islandijo, kjer še nisem bila, še enkrat bi obiskala Latinsko Ameriko, morda Rio de Janeiro ali Argentino. Tudi Afrika mi je bila zelo všeč, recimo Bocvana. Obiskala bi še Zanzibar, morda še enkrat Južno Afriko. V Evropo se ne bi vračala, mogoče pa bi šla še enkrat v Singapur. Prav tako moram vsako leto v puščavo, ker mislim, da v puščavi dobiš notranji mir in da človek sebe spozna samo, kadar je sam s sabo, v samoti.

V Izrael, ki ni ravno evropska dežela, čeprav je po načinu življenja povsem evropska, Italijo, ker je moj oče iz Furlanije, in London, kjer sem živela in študirala, grem vedno kot domov. To imam v krvi, tam se počutim kot doma.

V koliko jezikih pa znate pozdraviti? Delite z nami kakšen eksotičen pozdrav!

Ker sem se pred kratkim vrnila iz Izraela, bi se želela od vas posloviti v hebrejščini z lehitraot, kar pomeni na svidenje.