Kako je nastalo znamenito Srce med vinogradi? #intervju

Srce med vinogradi je trenutno ena najbolj znanih slovenskih znamenitosti – tudi zato, ker si jo lasti marsikdo. Obiskali smo turistično kmetijo Dreisiebner, od koder je cesto v obliki srca mogoče videti, in izvedeli, kako je sploh nastala.

Kako je nastalo znamenito Srce med vinogradi? #intervju
Foto: Matjaž Vertuš

Srce med vinogradi na Špičniku je v zadnjem času poželo ogromno pozornosti iz več razlogov – recimo zato, ker se je tam poročil član zvezdniškega dueta 2Cellos, pa zato ker so Francozi z njim oglaševali svoje vinograde.

Turistična kmetija Dreisiebner, Srce med vinogradi, Špičnik Foto: Matjaž Vertuš O njem smo tudi na naših straneh že večkrat pisali, nazadnje smo ga uvrstili med najlepše razglede v Sloveniji, tokrat pa smo se na Špičnik odpravili, da bi izvedeli več o tem, kako je ta znameniti razgled oziroma cesta sploh nastala. Kdaj in kako so jo zgradili, pa tudi o tem, kako je bilo živeti ob meji, ki nekoč ni bila tako prosto prehodna kot danes, nam je razlagal Janko Dreisiebner s turistične kmetije Dreisiebner. Prav tam, praktično na njihovem dvorišču, je namreč edina točka, s katere je mogoče videti Srce med vinogradi.


Kako dolgo vaša družina že živi na tem kraju?

Žal so se stare listine izgubile in natančnih podatkov nimamo, smo pa na tem kraju že kakšnih pet generacij. Prej je bila naša domačija v dolini, hiša, v kateri stanujemo zdaj, pa je na tem mestu že kakšnih 400 let. Seveda se je skozi čas spreminjala, vsaka generacija je dozidala kakšno sobo, a osnova je ostala.

Fotografija iz leta 1935, ko je bil pri Dreisiebnerjevih vinotoč. Fotografija iz leta 1935, ko je bil pri Dreisiebnerjevih vinotoč. Foto: Matjaž Vertuš

Kdaj je nastala cesta v obliki srca? Kaj je bilo tukaj pred njo?

Dokler ni bila zgrajena ta cesta, je edini dostop do naše hiše vodil čez Avstrijo. Tu, kjer je zdaj Srce, ni bilo niti kolovoza. Potem pa se je pred kakšnimi 35, 40 leti vendarle premaknilo, gradnje makadamske ceste smo se lotili kar sami, prav udarniško, potem pa so nam na pomoč priskočili še v GG Maribor, takratni direktor Emilijan Trafela se je potegnil za nas in cesta je dobila asfalt.

Sam sem bil zraven pri planiranju hriba, ta trasa, zaradi katere ima cesta obliko srca, je nastala skorajda spontano – moj oče je rekel, naredimo tu ovinek v desno, da cesta ne bo tako strma.

Preden so pred okoli 40 leti tukaj speljali cesto, je edini dostop do kmetije vodil prek Avstrije. Preden so pred okoli 40 leti tukaj speljali cesto, je edini dostop do kmetije vodil prek Avstrije. Foto: Matjaž Vertuš

Kdo pa je prvi opazil to obliko srca, ki se vidi z vaše kmetije?

Vidite, tukaj se je spletla ena pravljica. Govori se o nekem fotografu, ki je tu fotografiral pokrajino, tudi to srce, in potem izjavil, da se domačini sploh nismo zavedali tega razgleda. To ni res, ne nazadnje imamo stare fotografije, ko je bila cesta še makadamska, in se srce dobro vidi. Temu preprosto nismo posvečali toliko pozornosti.

Od kod izvira priimek Dreisiebner?

Tega ne vem, zagotovo pa je iz časov, ko so ti kraji spadali pod Avstrijo. Pri tem pa je zanimivo, da je bil moj dedek zelo zaveden Jugoslovan, po prvi svetovni vojni se je prav on zavzel in je imel k sreči tudi dovolj vpliva, da so ti naši kraji pripadli Jugoslaviji, ne Avstriji. So pa tudi tik za mejo Dreisiebnerji, naši sorodniki.

Na kmetiji so danes kar štiri generacije družine Dreisiebner, Jankova mati je še vedno aktivna v kuhinji, njegov sin in snaha pa sta prevzela vodenje kmetije in turizma. Na kmetiji so danes kar štiri generacije družine Dreisiebner, Jankova mati je še vedno aktivna v kuhinji, njegov sin in snaha pa sta prevzela vodenje kmetije in turizma. Foto: Matjaž Vertuš

Državna meja je le lučaj stran od vaše domačije. Kako je bilo živeti tukaj tik ob meji v časih, ko ta ni bila tako prehodna, kot je zdaj?

Kruto je bilo, sploh zato, ker smo do domačije dolgo lahko dostopali le prek Avstrije. Lažje je bilo le zato, ker smo bili dvolastniki, nekaj zemlje smo imeli na avstrijski strani, in smo lahko zato z ustreznimi dokumenti prečkali mejo. A življenje tik ob zastraženi meji vsekakor ni bilo prijetno.

Predvsem pa tukaj v obmejnem pasu nismo bili na istem kot tisti "globlje" v državi. Vsakdo, ki je prišel v ta stometrski obmejni pas, torej tudi k nam, se je moral najprej zglasiti na policiji, prav tako je moral to storiti ob odhodu. In kako naj človeku ponudim pijačo, če mora nato na policijo?

S turizmom smo zato začeli dokaj pozno – kako boš delal, ko pa nihče ne sme k tebi?

Turistična kmetija Dreisiebner, Srce med vinogradi, Špičnik Foto: Matjaž Vertuš

Danes je turistična kmetija Dreisiebner ena najbolj obleganih v teh krajih, letos so sprejeli veliko obiskovalcev tudi iz zelo oddaljenih krajev, iz Avstralije, Nove Zelandije, Kanade, Iraka in Irana ... Obiskovalcev ne manjka niti sredi delovnega tedna - ko smo jih obiskali, so neprestano prihajali novi gostje, ki so si zaželeli okrepčila in, seveda, ogleda znamenitega srčka.

Jankova snaha Andreja Dreisiebner, aktualna svečinska vinska kraljica, vodi turizem na kmetiji. Jankova snaha Andreja Dreisiebner, aktualna svečinska vinska kraljica, vodi turizem na kmetiji. Foto: Matjaž Vertuš
Ob koncih tedna je še veliko večja gneča, nam je pojasnila Andreja Dreisiebner, ki sprejema in goste in skrbi zanje. "Doma se šalimo, da bi že skorajda potrebovali kakšnega varnostnika na dovozu, predvsem ob koncih tedna je ogromna gneča, ki je skorajda ne obvladamo več," je dodala Andreja, aktualna svečinska vinska kraljica, že 17. zapovrstjo. "In potem se pojavljajo kritike nas, gostiteljev, medtem ko se nič ne govori o vedenju nekaterih obiskovalcev. Plezajo po spomeniku, hodijo po mizah, na katerih strežemo hrano … V zadnjem času smo imeli več takšnih primerov."

Fotografiranje Srca med vinogradi zdaj dovolijo le v zasebne, ne pa komercialne namene. Tudi zato, ker se profesionalni posnetki nato uporabljajo za promocijo nekih povsem drugih krajev. "Vsak sicer reče, da ima te fotografije le zase, potem pa so kmalu kje objavljene, enako je s posnetki z droni. Konec koncev pa tudi to ne bi bila težava, če bi bila fotografija vsaj pravilno podpisana, če bi bilo navedeno, kje je bil ta prizor posnet. A tega ni, uporabijo fotografijo, nikjer pa ne piše, kje je to srce."

Turistična kmetija Dreisiebner, Srce med vinogradi, Špičnik Foto: Matjaž Vertuš

Vinska cesta na avstrijski strani meje je izjemno turistično razvita in tudi odlično obiskana. Na slovenski strani je medtem precej drugače. Zakaj je tako?

V Avstriji je bil kmet od nekdaj veliko bolj spoštovan. Pri nas so rekli, da če ne znaš ničesar drugega, boš pa kmet. S tem se seveda ne strinjam, če hočeš imeti uspešno kmetijo, moraš marsikaj vedeti in znati. Avstrijcem je ob strani stala tudi država, lahko bi rekli, da jim denarja za razvoj turizma ni bilo treba dati iz svojega žepa, ampak jim je hiše postavila država.

Po drugi strani pa je razlog tudi v tem, da gre razvoj na naši strani meje preprosto prepočasi, da bi lahko konkurirali Avstrijcem. Poglejte recimo vinograde – v Avstriji so ti tako urejeni, da so videti kot vrtovi, pri nas pa jih je ogromno povsem zapuščenih. Tam je tudi vsaka hiša urejena do potankosti, prav tako pokrajina, travniki so počiščeni … To je seveda odvisno od posameznika, koliko je pripravljen delati, pri tem ti ne more pomagati država. Če se odločiš, da boš živel in delal na kmetiji, se moraš zavedati, da boš delal od jutra do večera.

Turistična kmetija Dreisiebner, Srce med vinogradi, Špičnik Foto: Matjaž Vertuš

Pa še nekaj je – ko pride turist v Svečino in išče Srce med vinogradi na Špičniku, mu tega nihče ne pove. To je slovenska bolezen, eden drugemu zavidamo.

In tukaj se lahko spet navežem na Avstrijo – pri nas so kmetije majhne, a delajo vsaka zase, medtem ko so avstrijske občutno večje, pa se povezujejo. Pri nas recimo svoje vino vsak sam odpelje kupcem v Ljubljano, na Bled ... in gre ti ves dan za tistih 200 ali 300 litrov. Avstrijci pa se dogovorijo za skupen prevoz, čeprav jim tega pri količinah, ki jih prodajajo, skoraj ne bi bilo treba. V takšnem povezovanju imamo pri nas še ogromno rezerve.

Sorodne vsebine

Komentarji

4
  • TREU / 10.09.2017. ob 09:35

    Kmetijo Dreisibner poznam že desetletja in spremljam njen razvoj: Janku čestitam za vse, kar je ustvaril, seveda s pomočj družine. Škoda, da je oče tako mlad umrl. Zdaj je prava turistična kmetija spodedovano mamino gostoljubnostjo in ljubeznjivostjo. Zdaj verjetno ni več časa, da ob nedeljah in praznikih moški, prepasani z zlikanimi plavimi firtuhi vržejo dureka, kot nekoč; bilo je lepo in veselo!

  • TREU / 10.09.2017. ob 09:48

    Reportaža je zajela bistveno, Srce. Škoda, da ni prikazan še spomenik, postavljen ob zemljiški odvezi par korakov od hiše. Nudi čudovit razgled na svečinske gorice z nekdanjimi viničarijami. Vino pa,svečinska zakladnica dobrih okusov, svežih bukejev in obilice svežega sadja, ki prihaja in prihaja

  • icsn / 10.09.2017. ob 11:39

    Nevoščljivost je prisotna povsod po svetu. Na žalost pa tudi tako v zelo mali Sloveniji, okoli dva milijona nas je in mi smo si nevoščljivi drug drugemu. Žalostno! Mogoče ravno zato da nas je tako malo in je ravno zato to bolj prisotno. Potrebno bo spremeniti navade in presojanje drugih in samega sebe.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano