Ciper, raj za ljubitelje ptic

Kričali so, da je to barbarsko dejanje, ki se dogaja celo na ozemlju britanske vojaške baze na Cipru, kjer veljajo britanski zakoni, ki seveda prepovedujejo lov na male ptice. Vmešal se je celo Janez Potočnik, evropski komisar za okolje. EU načeloma prepoveduje lovljenje malih ptic, a so tudi izjeme – na Malti in na Cipru je to dovoljeno v časovno omejenem obdobju.

Od konca oktobra do prvega konca tedna po novem letu vsako nedeljo hribe Severnega Cipra preplavijo lovci. Oboroženi, kot bi lovili dinozavre, se lotijo lovljenja ptic. S sabo pripeljejo lovske pse, ki nervozno bevskajo. Moški, oblečeni po zadnji lovski modi, komaj čakajo, da preživijo popolno nedeljo v družbi prijateljev. Najprej si izberejo najboljši grm. Nato kot zajci čepijo v njem in streljajo na vse, kar leti po zraku. Psi tekajo po plen, lovci si ptice natikajo za pas. Po hribih odmeva streljanje, kot bi bili na fronti.

Bilo je res lepo sončno nedeljsko poznojesensko dopoldne. Morje se je lesketalo v temno modrem odtenku, nebo je sijalo kot svetlomoder kristal. Hribovje nad obalo je bilo še zeleno. Idealno za pohod. Idilo so res motili le nenehni streli. Lovski dan.

Po dobrih dveh urah se vrnem do avtomobila. Tik ob njem v grmovju sedi par. Lovska oprava, puški ob nogah in majhno ognjišče. "Ej, pridruži se nama!" zavpije ona. "Ja, zakaj pa ne." Da sta iz mesta, da vsako nedeljo prihajata na lov na ptice. "Na, daj spij malo čaja," ponudita. "Ali bi mogoče streljala?" "Ne, hvala." "Daj, vsaj slikaj se s puško." "Ok." "Daj, pojej kaj," ponudi mož. Olive in kruh, mehak bel sir. "Daj, Evren, zakuri še ogenj, bomo še kakšnega ptiča spekli," reče ona. Iz prtljažnika privleče vrečo ptičjih trupelc. "No, daj, oskubi ga," mi ga potisne v roke. Mehko perje leti po zraku. V moji glavi pa odzvanja: "Zmorem, zmorem, zmorem." In sem oskubila svojega prvega in edinega ptička. Na hitro ga je otrla s soljo in majhno trupelce je mož nataknil na palico. Medtem ko se je peklo meso, je bolj za hec kot z resnimi nameni občasno ustrelil v zrak, kot da bi moralo iz neba pasti še kakšno trupelce.

Ni preteklo deset minut, ko je že čistil pepel s ptice in jo dal na krožnik. "Izvoli," sta ponudila. Majhen košček mesa ptičjih prsi je bil verjetno eden najboljših kosov perutnine, kar sem jih jedla. V trenutku sem razumela, zakaj taka strast do lovljenja majhnih ptic. A slaba vest je ostala: jedla sem nekaj, kar mi evropske norme prepovedujejo. Ko so doma videli fotografije s puško in mrtvimi pticami, so me ozmerjali, da sem barbarka. Tega, da sem jih tudi jedla, sploh nisem povedala.

Ni kaj, v nedeljo dopoldan pozne jeseni in zgodnje zime je na Cipru najbolje ostati doma.