Žena vrhunskega športnika, ki ni čisto običajna mama

Devetindvajsetletna Tjaša Perko je avtorica priljubljenega bloga Tjaša Perko – moj svet, mama 11-mesečnega Izaka Svaruna in štiriletnega Oskarja in žena slovenskega smučarja Roka Perka. Izvira iz kaskaderske družine Cvetkov. Je tista mama, ki v reklami, ki ozavešča o nevarnosti telefoniranja med vožnjo, z okrvavljenim obrazom obleži na cestišču, tista temnolaska, ki v filmu Slovenka visi z balkona stolpnice, in tista divja voznica, ki v filmu o princesi Diani v vlogi paparaca zasleduje kraljico ljudskih src. Kot sogovornica je neposredna in temperamentna, tiste vrste človek, s katerim je zlahka splesti stik. Tema pogovora? Krmarjenje med materinstvom in kaskaderstvom, poslanstvo bloga in še kaj.

Tjaša Perko, ste ena tistih mam, za katere se zdi, da ima njihov dan več kot 48 ur. Ste mama dveh majhnih otrok, brez varstva dedkov in babic v neposredni bližini, žena vrhunskega športnika, ki je več odsoten kot doma, blogerka, športnica … Se vam kdaj zdi, da vam obveznosti zrastejo čez glavo? Kako rešujete trenutke, ko se zdi, da je vsega preveč? K sreči spadam med tiste vrste ljudi, ki ne tarnajo. Če bi stokala, kako sem utrujena, kako ne zmorem več in podobno, bi se počutila še slabše, tako pa se trudim ravno obratno: skušam se prepričati, da sem okej. Se tudi urediti, če je treba. Ne želim biti razcapana mama, takrat gre življenje samo še navzdol.

In ja, včasih se res vprašam, ali mi je vsega tega sploh treba. K sreči imam ogromno zaloge energije in to je tisto, kar me rešuje. Mami mi v šali vedno pravi, da zdaj plačujem davek za nazaj. Kot otrok sem bila namreč na las podobna svojim otrokom. Nisem ne spala ne jedla, neprestano sem tekala naokrog in mami je menda samo zato kar sedem let odlašala z naraščajem. Še sreča, da je moj brat po značaju popolno nasprotje.

Vaš blog z naslovom Tjaša Perko – moj svet spremlja skoraj štiri tisoč uporabnic in uporabnikov, kar je zagotovo svojevrstna odgovornost. Kdaj se vam je porodila ideja, da začnete zapisovati najpomembnejše trenutke, ki se vam zgodijo? Že kot otrok sem rada pisala dnevnik. Izdelala sem si ga iz starih zvezkov, s spenjačem skupaj spela liste in pisala. In to res pogosto. K pisanju bloga pa me je spodbudil mož. Predlagal je, da bi ga začela pisati zase, za svoje prijatelje in za otroka, ki bosta o vsem, kar se je dogajalo v njunem otroštvu, lahko prebirala, ko bosta starejša …

Rokov prijatelj mi je izdelal povsem osnovno obliko strani in blog sem začela pisati iz šale. Kmalu so se začeli vrstiti odzivi, češ da je tisto, kar pišem, zanimivo, in da prijateljice s svojimi, na primer športnimi aktivnostmi, spodbujam, da se lotijo česa podobnega, in to me je pri pisanju dodatno motiviralo.

V njem ne pišem intimnih stvari, pišem pa o svojih doživljajih, o svojem pogledu na različne dogodke. No, in iz te šale je nastalo to, kar vidite danes in kar je zame še vedno zabava. Pred kratkim sem si izdelala tudi logotip, skratka, napredujem.

Ampak res veliko pišete. Ja, si kar vzamem čas. Čeprav imam z dvema majhnima otrokoma ogromno dela, pa moram priznati, da mi je občasno dolgčas in da se s pisanjem bloga lepo zaposlim.

Ni mi do tega, da bi se gibala zgolj na relaciji kuhinja – otroci, no, čeprav v resnici počnem prav to (smeh, op. a.), ampak rada delam tudi kaj drugega. Rada si vzamem čas zase in večere, ki jih že tako ali tako večinoma preživljam sama - otroka spita, Roka ni - izkoristim za pisanje. Če bi bil Rok doma, verjetno tega časa ne bi imela, niti si ga ne bi vzela. Tako pa si navijem glasbo in besede kar tečejo … To je čas, ki si ga vzamem zase.

Ali pišete načrtno, ne vem, danes je sreda, čas je za nov zapis, ali po navdihu? Samo po navdihu. Kadar me nekaj spodbudi ali razjezi. Če to postane obveznost, potem to ni več to, kar me veseli. Pisanje bloga je zame zabava in ne služba. Opombe si sproti beležim v telefonu in si jih zapišem, ko najdem čas.

Vsa besedila so seveda nelektorirana, zato so vmes tudi napake. Pišem namreč tako, kot razmišljam, nikoli ne berem starih zapisov in ne popravljam besedil. Pišem pogovorno, tako kot bi pisala SMS-e. Rok občasno katero od besedil prebere za menoj in kar pretrese me, ko mi kdaj pa kdaj čustveno reče: "Poglej, kar solze imam v očeh." (smeh, op. a.)

Je pa res, da sem zdaj, ko se je vest o mojem blogu razširila med ljudmi, bolj pozorna na to, kako pišem. Pazim, da se besede ne ponavljajo, ne vem, morda to prinese praksa. Rada bi uporabljala več pogovornih besed, pa se vedno ustavim, češ kaj pa če tega izraza kdo ne bo razumel.

Kaj vse vas navdihne za pisanje? Različne stvari. Dogodek doma, ali dogajanje na igrišču, kjer se vedno znova čudim nad tekmovalnostjo nekaterih mam. Saj poznate tisto, moj otrok že hodi, pa govori, pa si mislim, okej, pa saj bo tudi moj. Enkrat že. Vsak otrok je drugačen in to je super.

Zanimivo je, da čeprav na blogu in družbenih omrežjih pogosto objavljate fotografije svojih dveh sinov, pa nikoli ne objavite njunih portretov. Zakaj? Čeprav izredno rada in veliko fotografiram, njuni fotografiji vedno objavim tako, da imata zakrit obraz ali sta slikana od zadaj. Ko bosta dovolj stara, bosta že sama presodila, ali želita biti izpostavljena.

Kako sta otroka sprejela vašo vlogo v dokaj pretresljivi reklami Javne agencije za varnost prometa, - posneli ste jo skupaj z bratom Alexom in očetom, znanim kaskaderjem Rokom Cvetkom -, ki opozarja na nevarnost uporabe telefona med vožnjo. Ali razumeta, da je to, kar vidita po televiziji, samo fikcija in da njuna mama z okrvavljenim obrazom na tleh leži samo zaradi reklame? Mlajši Izak, ki bo marca dopolnil eno leto, tega še ne razume, štiriletni Oskar pa že. Morala sem mu sicer večkrat pojasniti, kako in kaj in mislim, da so mu zdaj stvari jasne.

Vedno, kadar na televiziji vrtijo to reklamo, mi namigne, češ da fantek v njej joka za "mojo mami". In potem vedno doda: Mami, pa saj to je samo reklama in to, kar imaš na obrazu, je samo barva. Ga je pa vse skupaj očitno kar vznemirilo, saj mi ne dovoli, da bi v avtu govorila po telefonu, niti takrat, kadar sedim na sovoznikovem sedežu. Češ mami odloži, da se ne bomo zaleteli!

Bodite iskreni: ali med vožnjo uporabljate mobilni telefon? Včasih sem ga, priznam. Kdor pravi, da v avtu nikoli ne telefonari, laže. No, odkar smo posneli to reklamo, se bolj zavedam vsega, kar se lahko zgodi, zato pred vožnjo vedno izklopim zvok telefona.

Sem pa ravno pred dnevi na prehodu za pešce, tukaj v okolici Zelene jame opazovala voznike avtov in ugotovila, da skoraj vsak tretji voznik v avtu klepeta po telefonu. Še vedno se premalo zavedamo, kaj vse se lahko zgodi. In to v trenutku in tudi nam. Tega si sploh ne znamo predstavljati.

Snemanje reklame je potekalo v sodelovanju s produkcijsko hišo vašega očeta Roka Cvetkova, ki se že vse življenje ukvarja s kaskaderskimi podvigi, zadnja leta deluje predvsem kot koordinator kaskaderskih akcij. Kakšne so vaše ambicije na tem področju? Zanima me vse mogoče, od snemanja reklam do filmov. Me pa kljub temu, da sem rada pred kamero, zanima tudi delo v ozadju.

Moj brat Alex (Guinnessov rekorder v skoku z motorjem in uspešen DJ, op. a.) v Los Angelesu študira režijo in tudi sama si želim česa podobnega. Rada bi delala v ozadju, kot vodja. Mislim, da bi se v tem kar dobro znašla.

Čutite, da imate vodstvene sposobnosti? Drugi pravijo, da jih imam.

Odraščali ste v kaskaderski družini. Je to pri vašem delu prednost? Mislim, da je, z bratom sva s temi podvigi odraščala. Se pa tudi sama česa bojim.

Na primer? Na primer poleta z letalom. Groza. Strah me je stvari, nad katerimi nimam nadzora. Ni me na primer strah drveti z avtom, ne dovolim pa, da me vozijo drugi. Edino Rok, oče, mami in brat imajo to dovoljenje.

Se je z rojstvom otrok za vas glede tega kaj spremenilo? Je teh strahov več kot prej? Da, z rojstvom otrok sem pridelala strah pred vožnjo z letali. Sicer izredno rada potujem, a ko se približuje dan odhoda, bi s tem najraje še naprej odlašala.

Strah vas je poleta z letalom, ne bojite pa se z glavo navzdol viseti z balkona stolpnice, tako kot ste to že dokazali v filmu Slovenka, kjer ste igrali dvojnico glavne junakinje filma Nine Ivanišin? Ne. Pa saj si privezan (smeh, op. a.). Sicer pa naju (z bratom) oče nikoli ne bi pošiljal nekam, kjer ni varno. Izvajamo samo tiste stvari, pri katerih dobro vemo, kaj delamo. Oče mi na primer pusti dirkati z avtom, ne dovoli pa mi avtov razbijati.

Vi in oba Roka, vaš mož in vaš oče, ste kot kaskaderji sodelovali tudi pri snemanju filma Diana, posnetem po življenjski zgodbi valižanske princese, kjer v vlogi nadležnih paparacev sodelujete v drznih prizorih avtomobilskega zasledovanja, v katerem je Diana v resničnem življenju izgubila življenje. Kako ste sploh prišli do vloge v tem filmu? Po očetovi zaslugi. Mislim, da si je oče v vseh teh letih ustvaril že tak ugled (igral je že v več kot 70 filmih), da ga producenti kar sami povabijo k sodelovanju.

Rok je bil prav v tistem obdobju doma, hitra vožnja pa mu je kot smukaču tako ali tako pisana na kožo, tako da smo se odločili, da nastopiva oba. Prizore smo snemali v Opatiji.

Je občutek za kaskaderske podvige prirojen ali se ga je mogoče naučiti? Mislim, da je to stvar vzgoje. Jaz sem na primer že pri 12 letih vozila avto, v družbi očeta, seveda. Ne vem, sploh ne vem, kako je, če odraščaš drugače.

Ali pri kaskaderskih trikih najraje sodeluje z vama z bratom? Da, verjetno tudi zato, ker naju lažje nadere. Drugih ne more (smeh). Ne, šalim se, seveda. Super je delati z družino. Naša je tako ali tako zelo povezana.

Del vaše družine je že sedem let tudi Rok Perko. Kako je biti žena vrhunskega športnika? Verjetno si po eni strani želite, da bi bil čim več doma, po drugi pa, da bi bil čim boljši, kar pa posledično pomeni še več odsotnosti. Tudi če se poškoduje, tako kot se je Rok pred kratkim, pa to še vedno ne pomeni, da ostaja doma. Da, to je v bistvu še slabše. To je tako, kot bi imela tri otroke (smeh, op. a.) Sicer pa so vrhunski športniki drugačni kot mi. Res je, ko pravijo, da živijo v potovalkah. Pridejo domov, spakirajo in grejo naprej. Stalno se nekaj dogaja …

Ko sva se spoznala, nisem vedela, kaj me čaka. Šele z leti sem se naučila. Na začetku ti vse te odsotnosti še kar ustrezajo, čez leta, ko vse rojstne dneve v zimskem obdobju preživljaš sam, tako kot si sam v trenutkih, ko otroka zbolita, pa ne več tako. Se pa tega seveda navadiš.

To je dejstvo in takšno je njegovo življenje. In na kraj pameti mi ne pade, da bi mu kdaj zabičala, naj preneha smučati. Ravno obratno, pri tem, kar dela, ga spodbujam. Vem, da za to trdo dela že vse do svojega sedmega leta in da mora nadaljevati. Če se s tem ukvarja, potem mora iz tega potegniti kar največ.

Vas od njegovih zadnjih padcev ob ogledu smuka navdajajo nelagodni občutki? Sicer ga lahko gledam, a sem že vse od njegovih zadnjih dveh hudih padcev v zelo kratkem času malo bolj zaskrbljena, a se trudim, da o tem ne razmišljam. To je enako kot tisto, kar sem povedala na začetku: če ne tarnam, ne bom utrujena in če me ne skrbi, ne bom zaskrbljena. Danes sem na primer spala samo tri ure, pa se kar dobro počutim. Tako pač je. Sprejmeš v zakup.