Petek, 7. 10. 2016, 4.14
6 let, 6 mesecev
Zakaj s(m)o tako navezani na družbena omrežja?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,03
2
S spletom, mobilnimi telefoni, nato pa še z družbenimi omrežji smo se znašli v okoliščinah, ki so za nas vendarle še vedno dokaj nove, vsaj v tem smislu, da zanje še nismo oblikovali ali sprejeli širših dogovorov o oblikah ravnanja. S potopitvijo v digitalni svet se je razširilo in tudi spremenilo dojemanje komunikacije in zasebnosti.
Nekonflikten odnos med tehnologijo in človekom danes zaznamuje številna področja, vsakdana in tudi dela. V tehnologijo in znanost potopljeni družbi smo kot posamezniki usodno povezani z omrežji in stroji. Pod svojo kožo in onkraj nje smo vse bolj odvisni od tehnologij, tudi na ravni odnosov z drugimi, ne nazadnje tudi s sabo.
Na spletu sem, torej sem!
Za okoliščine, v katerih smo se znašli, tako ni več značilna odtujenost od strojev, temveč je postala, kot je že pred slabima dvema desetletjema zapisal raziskovalec novih medijev Janez Strehovec, bistvena priključenost.
Povezujem se, torej sem, je še njegova premisa, ki ubeseduje, kako temeljno nas opredeljuje digitalni svet.
Za okoliščine, v katerih smo se znašli v digitalnem svetu, je bistvena priključenost, povezanost s tehnologijo.
Svetova nikoli nista bila dva!
Prepletenost z omrežji nam je prinesla tudi nove zapletenosti bivanja. Digitalna in fizična resničnost pa tudi naša identiteta se danes spajajo v eno. Svetova tako nista dva, temveč eden, v tem pogledu pretekli Siolov slogan za splet parafrazira antropolog Dan Podjed, ki se ukvarja z razmerjem med tehnologijo in človekom.
Pravzaprav svetova nikoli nista bila dva, le potrebovali smo nekaj časa in izkušenj, da smo to spoznali.
"Pri medosebni komunikaciji v živo imamo na stotine, tisoče let izkušenj, zelo malo pa imamo izkušenj s komuniciranjem prek novih tehnologij, ki so nam na voljo. Nismo oblikovali bontona sporočanja in vedenja za uporabo mobilnih telefonov in omrežij," poudarja antropolog Dan Podjed.
Zasuti z informacijami, tudi o tem, kdo je zaspan
Sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije nam omogočajo, da je danes praktično vsak v najširšem pomenu besede lahko ustvarjalec, avtor, pisec, fotograf.
Tehnično to seveda drži, a se ravno zaradi tega pojavlja paradoks: pred pojavom spleta smo lahko bili srečni, če in ko smo neko informacijo uspeli najti (te so večinoma bile dokaj relevantne, saj so prihajale iz kredibilnih virov), pri čemer je danes ravno nasprotno.
Ker je ob tehnično in cenovno dostopni tehnologiji lahko vsak vir in posrednik informacij, je pred nami izziv, kako v poplavi informacij najti tisto, ki jo potrebujemo in je obenem zanesljiva. V informacijski družbi je treba informacije presejati.
Zamahi tehnologije
Kot posamezniki smo aktivno vključeni v dnevno ustvarjanje in poustvarjanje, produkcijo in reprodukcijo sveta, v katerem živimo. Pri tem uporabljamo tudi različne tehnološke možnosti, ki povratno vplivajo tudi na naša zamišljanja, dojemanja, predstave, želje in širše življenje.
Ravno tehnološke inovacije pa so med prevladujočimi gonilnimi nitmi, ki (so)oblikujejo tudi odnose. Razmerje med družbo in tehnologijo je kompleksno, dinamično, interaktivno in zgodovinsko opredeljeno. Tehnologija pa je tako na en mah politična, ekonomska in družbena sila.
Kot posamezniki smo aktivno vključeni v dnevno ustvarjanje in poustvarjanje, produkcijo in reprodukcijo sveta, v katerem živimo. Pri tem uporabljamo tudi različne tehnološke možnosti, ki povratno vplivajo tudi na nas in naša življenja.
Kaj je zares vredno objave?
Če se vrnemo k informacijam, s katerimi smo danes prek tehnoloških orodij preplavljeni, lahko opazujemo, kako številne so na družbenih omrežjih objave skoraj vsake podrobnosti iz posameznikovega življenja.
V širši družbeni prostor prek digitalnega z manj selekcije in zadržkov prepustimo prakse, ki so v preddigitalnem svetu bolj ali manj ostajale za vrati naših domov in v krogu najbližjih.
Razširil se je koncept zasebnosti, spoprijemamo se z novo in razširjeno identiteto, v kateri se spajata fizična in digitalna. Ali lahko s tem morda rahljamo kakšne tabuje ali pa jih, prav nasprotno, še utrjujemo in oblikujemo celo nove?
Javni zid, ki je oseben
Prepleteni z družbeni omrežji se srečujemo z več vprašanji. Ali je res pomembno, da marsikdo danes fotografira in z vsem svetom deli prav vsako jed, ki jo dobi na krožnik? Ali je to vedno tudi zabavno?
Marsikdaj se ne moremo zadržati, da bi z digitalnimi prijatelji podelili to, kako zelo smo to popoldne zaspani – ne moti nas, da marsikoga iz kroga izbrancev, povezanega z našim profilom družbenega omrežja, poznamo le bežno, da mnogih še nismo videli v živo ali da celo pozabimo, da so v naboru naših spletnih prijateljev.
Družbena omrežja so postala še ena od oblik (samo)potrjevanja in prepoznavnosti, všečki pa potrditev, da smo še vedno v središču omrežja.
Podjed: "Omrežja so egocentrična, saj vedno izhajajo iz vsakega posameznika!"
Dan Podjed povzema ugotovitve antropologa Robina Dunbara, ki je pojasnil, da je 150 ljudi kognitivna meja za število ljudi, s katerimi še lahko komuniciramo, se družimo in jih štejemo za svoj krog prijateljev in znancev. Resničnost spletnih omrežij je drugačna, saj t. i. Dunbarjevo število z digitalnimi prijatelji večkrat presežemo.
"Na omrežjih imamo na tisoče prijateljev, s katerimi komuniciramo. Ko nekaj objavimo po Facebooku, pa nimamo v mislih vseh teh ljudi, temveč le ožjo skupino. Tako niti ne vemo več, komu kaj sporočamo, vemo le še to, da smo sami v središču lastnega omrežja. Zato je povsem primerno, da se ta pri analizi omrežij imenujejo tudi kot egocentrična, saj vedno v razmišljanju o njihovi podobi izhajamo iz sebe," pravi Podjed.
Največ se na družbenih omrežjih ukvarjamo s sabo
Prav tako bi se pred leti čudili tistim, ki so fotografirali sami sebe, prva takratna misel je bila, da niti ne znajo prav obrniti fotoaparata. Danes se selfiji snemajo vzdolž in počez – ali si res vsaka malenkost zasebnega življenja posameznika zasluži biti javna objava?
Družbena omrežja so postala še ena od oblik (samo)potrjevanja in prepoznavnosti, všečki pa potrditev, da smo še vedno v središču omrežja. Tako nenehno utrjujemo svojo egocentrično pozicijo, izpostavi antropolog Dan Podjed.
Družbena omrežja: neznosna lahkost družbene selekcije
Prav tako pa nam družbeni krog na omrežjih, ki ga, čeprav seveda veliko širše, vseeno izbiramo, daje tudi privid, da imamo reprezentativni vpogled v širše dogajanje v svetu in možnost sledenja družbeni atmosferi. Pa vendar je ta zamejena s klikom potrditve in izbrisa določenih posameznikov iz lastnega digitalnega kroga. Z neznosno lahkostjo klikanja lahko kadarkoli izvedemo selekcijo in po potrebi zredčimo omrežje, pojasni Podjed.
Družbena omrežja nas tako povezujejo, vendar hkrati tudi izolirajo. Zapiranje v virtualne skupnosti tako pretok drugačnih informacij in novih idej omejuje.
Nelagodja iz virtualnega sveta pridejo tudi v resnični svet
Družbena omrežja nas tako povezujejo, vendar hkrati tudi izolirajo. Zapiranje v virtualne skupnosti tako pretok drugačnih informacij in novih idej omejuje. Uporabniki praviloma sledijo tistim, ki jim ugajajo, ne nujno tudi tistim, ki jih izzivajo ali jim nasprotujejo.
Nevarno pa postaja, ko začnejo posamezniki trpeti zaradi nedoseganja pričakovanega števila všečkov, sledilcev ali drugih meril. Nelagodja iz virtualnega sveta lahko prizadenejo delovanje tudi v resničnem svetu.
Kaj se dogaja s "staro" dobro družabnostjo?
Družbena omrežja s sledilci in všečki tako odgovarjajo na potrebo po lastni vidnosti, želji po potrditvi dajejo še dodatno dimenzijo. Na neki način morda povsem legitimno, saj smo ljudje družabna bitja, odvisni od družbe in želimo biti njen dejavni del, pa vendar je tehnologija ob tem občutno predrugačila naša socialna življenja. Ta so vedno bolj izzvana z napravami in medmrežji, s čimer pa se nam prav zaradi teh velikokrat izmika fizičnost.
Z drugimi besedami, vedno pogosteje se všečkamo prek družbenih omrežij, manj pa se lahko srečujemo z ljudmi in ustvarjamo skupna doživetja. Z željo po socialnem stiku in komunikaciji, ko iščemo socialno situacijo na spletu, se tako velikokrat oddaljimo od te, ki poteka iz oči v oči.
Z željo po socialnem stiku in komunikaciji, ko iščemo socialno situacijo na spletu, se tako velikokrat oddaljimo od te, ki poteka iz oči v oči.
Tudi v družbi še vedno hitro posežemo po mobilnem telefonu
Neredko zalotimo sebe ali drugega, kako med pogovorom ob kavi ali kosilu s prstom drsi(mo) po pametnem telefonu. Tudi med udeleženci kakšnega javnega pogovora se to lahko zgodi in še bi lahko naštevali situacije.
Vse bolj smo navajeni na hkratnost, na vzdrževanje tisočih razmerij, ki jih vzpostavljamo. Vpeti smo v široko mrežo interakcij, pri tem pa smo velikokrat lahko oddaljeni od poglabljanja v posamezna (resnična) razmerja.
Neizkušeni v družbenih omrežjih
Soočeni z vpletenostjo v digitalno resničnost še "nismo oblikovali bontona sporočanja, pa tudi vedenja za uporabo mobilnih telefonov in omrežij v družbi znotraj kategorij vljudnega in nevljudnega. Pri medosebni komunikaciji v živo imamo na stotine, tisoče let izkušenj, zelo malo pa imamo izkušenj s komuniciranjem prek novih tehnologij, ki so nam na voljo, pa tudi z jezikom, ki je na Facebooku in drugih omrežjih nekje vmes med pisano in govorjeno besedo," poudari Podjed.
Navajeni in priučeni različni vzorci obnašanja se tako z digitalnim svetom razširjajo. Svoje vedenje moramo tako uravnavati tudi v teh neštetih (novih) situacijah, ki jih lahko poganjata tudi nevednost in lahkomiselnost.
Pri oblikovanju spletnih identitet in puščanju sledi v medmrežju se postavlja vprašanje o naši spletni zgodovini in tem, kaj se z našimi podatki dogaja.
Digitalna zgodovina je neizbrisljiva
Pri oblikovanju svojih spletnih identitet in puščanju sledi v medmrežju se vzpostavlja tudi vprašanje, kaj se z našimi spletnimi podatki dogaja, kaj se bo v prihodnje in kako nas bo tovrstna resničnost opredeljevala. Spoprijemamo s svojevrstno transparentnostjo, pa tudi z opazovanjem in nadzorom. Vsak telefon je namreč hkrati tudi sledilna naprava, z vključenim fotoaparatom pa tudi orodje nenehnega beleženja. Ob morebitnem brisanju spletnih zgodovin, pa ne moremo slediti niti vsem digitalnim sledem, ki nastajajo sproti in jih puščamo za sabo.
Dnevno si uporabniki družbenih omrežij izmenjamo več bilijonov podatkov; nekaj objavljenih fotografij, kakšen komentar, video, ki se nam tisti dan zdi nepogrešljiv, citat, ki bo zaznamoval dan ali družbeno angažirano vsebino.
Nalaganje in shranjevanje podatkov na spletu je preprosto dejanje, drugače pa je lahko z brisanjem naših spletnih odtisov, elektronsko pozabo torej. Informacije na spletu so kot voda, težko jih je zamejiti in izbrisati. Za razliko od drugih arhivov pa so spletni vidni prav vsakomur. Da to lahko povzroča tudi velike tragedije, nas spominja predlanski primer mariborskega srednješolskega ravnatelja ali pa nedavni primer Italijanke Tiziane Cantone, ki je svoje video posnetke, med njimi tudi seksa, poslala šestim "prijateljem". Posnetki so nato pristali na spletu, vse skupaj pa se je končalo s samomorom 31-letnice.
Vedenja na spletu se učimo sproti, v digitalni resničnosti pa se spoprijemamo tudi s potrebami po novih navadah in običajih.
Bolje nas spoznajo, lažje nam prodajo
Seveda podjetja nimajo nič proti, da se ljudje prek družbenih omrežij prostovoljno razkrivajo – tako jih lažje spoznajo in jim nato lažje predstavijo in prodajo svoj izdelek. V ozadju osebnih zgodb vseh "digitalnih avtorjev" nastaja omrežje ekonomsko izrazito pomembnih podatkov, ki jih odkriti in skriti naročniki dobijo skorajda na pladnju.
Igra med družbenimi vzorci in kulturnimi vrednotami
Digitalna resničnost tako zahteva tudi učenje novih navad in običajev. Teh se učimo sproti, kot pravi Podjed, in ker ta krojijo naša življenja, bi v njihov razvoj morali biti še bolj tesno vključeni humanisti in družboslovci.
Nekatera (tuja) napredna tehnološka podjetja so to že prepoznala in so v svoje razvojne ekipe za strojno in programsko opremo, predvsem pa za uporabniške vmesnike, vključila antropologe. Tehnologija namreč mora ostati pripomoček za lajšanje vsakdana, ne smemo ji pa pustiti, da nas obremenjuje in omejuje.
2