Torek, 30. 8. 2016, 20.11
6 let, 6 mesecev
Osnovnošolska učiteljica Nina Jelen
"Tudi učitelje je strah prvega šolskega dne"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,88
"Vem, da šola ni vedno prijazna, da včasih povzroča velike skrbi in tesnobo, ampak saj tudi življenje ni vedno ena sama pravljica. Otroci se tudi tako pripravljajo na odraslo življenje, ki ne bo vedno lepo," o smiselnosti težkih preizkušenj v šoli razmišlja Nina Jelen, osnovnošolska učiteljica iz podružnične šole Podkum v Zasavju. Širši javnosti je postala znana zaradi pisma, ki ga je svojim učencem napisala ob koncu šolskega leta.
"Želim si, da bi vedeli, da sem, čeprav sem učiteljica, prav takšna kot drugi ljudje. Hodim v trgovino, rada imam bombone, obožujem koncerte, dobre filme in potovanja, veselim se piknikov, navijam za smučarje in motoriste …" se je začelo pismo, ga je ob koncu šolskega leta svojim učencem napisala učiteljica Nina Jelen. Zapis si lahko v celoti preberete v spletnem časopisu za otroke Časoris, zgodbo o njem pa v prispevku: Srečna sem, ker sem vaša učiteljica.
Napetost pred začetkom novega šolskega leta brez dvoma narašča. Kaj bi svetovali staršem, ki bodo 1. septembra svoje otroke prvič pospremili v hram učenosti? Kako naj ohranijo otroško zvedavost in preprečijo, da se otrokom šola zameri?
Najpomembneje je, da imajo starši lep odnos do šole. Če bodo sami pozitivno naravnani, če bodo zaupali učiteljici in se veselili novega koraka svojega prvošolčka, bodo tudi otroci to čutili.
Tudi če se jim kdaj kaj ne zdi prav, če učiteljica naredi kaj narobe, naj ne razglabljajo o tem pred otroki. Saj veste, otroci vse slišijo in vidijo, no, razen takrat, ko dejansko želimo, da bi nekaj slišali in videli, in potem samodejno prevzamejo mnenje staršev.
Takoj, ko imajo kakšne dileme, strahove ali skrbi, naj se pogovorijo z učiteljico. Prepričana sem, da bodo skupaj našli rešitev in tolažbo, tako da kar pogumno!
"Najpomembneje je, da imajo starši lep odnos do šole. Če bodo sami pozitivno naravnani, če bodo zaupali učiteljici in se veselili novega koraka svojega prvošolčka, bodo tudi otroci to čutili."
Kaj bi svetovali preostalim, torej staršem otrok, ki so že spoznali šolski sistem, ki poznajo zakonitosti šolskega kolesja in ki večinoma s tesnobo pričakujejo novo šolsko leto? In kaj učencem?
V Časorisu boste te dni našli recept za preganjanje strahu pred prvim šolskim dnem. Zagotavljam vam, da deluje, a namenjen je samo najpogumnejšim učencem in staršem. Tudi sama si ga pripravim vsako leto, saj je tudi učitelje malce strah prvega šolskega dne.
Nimam sicer občutka, da se večina otrok ne veseli šole. Mislim, da sta dva meseca kar dovolj, da jo že malo pogrešajo.
Enako velja za nas učitelje, staršem pa najbrž tudi dobro dene oddih (smeh, op. a.). Vsaj moji mali sosedje se že z rahlim nasmehom spominjajo tega, kaj vse se je zgodilo v šoli, in malce zavzdihnejo, da pogrešajo sošolce. Je pa tudi res, da potem v isti sapi zatrdijo, da je šola bedna, ampak jim ne verjamem povsem.
Khm … zdaj pa pravljice na stran! V resnici zna biti prvi šolski dan tudi malce (ali zeeeeeelo!) strašljiv! Buahahaha (predstavljaj si coprniški smeh)! ... Zapis lahko v celoti preberete TUKAJ.
"Vem, da šola ni vedno prijazna, da včasih povzroča velike skrbi in tesnobo, ampak saj tudi življenje ni vedno ena sama pravljica. Ne more nam biti ves čas samo lepo, kajne?"
Vem, da šola ni vedno prijazna, da včasih povzroča velike skrbi in tesnobo, ampak saj tudi življenje ni vedno ena sama pravljica. Ne more nam biti ves čas samo lepo, kajne?
Otroci se pripravljajo na odraslo življenje, ki tudi ne bo vedno lepo. Kadar moji punčki (ki je sicer še mlajša) ni lepo, seveda trpim tudi jaz in bi ji dala vse, da bi to spremenila, ampak takrat si rečem, da je to samo dobra naložba za naprej. Še ena izkušnja več. Kdaj pa kdaj pač mora biti težko!
Lahko si predstavljate, kako dolgčas bi bilo otrokom brez šole, sošolcev, novega znanja, izkušenj, dobrih učiteljev in – najpomembneje – brez počitnic.
Če bodo starši spoštovali šolo in učitelje pred učenci, tudi če se jim učiteljica matematika zdi res neverjetno zahtevna tečnoba, jih bodo tudi učenci. In če jim bodo že na začetku privzgojili pozitiven odnos in spoštovanje, tudi tista tečka za matematiko ne bo tako zelo velik zalogaj.
"S svojimi učenci se veliko pogovarjam in z njimi delim svoje izkušnje. Najraje imajo smešne družinske o tem, kako moj mož smrči, kako so se nam okoli hiše pokakali jeleni, kako sem se v trgovini plazila po tleh, da sem dosegla igračko, ki je hčerki padla iz vozička. Tako spoznajo, da sem tudi jaz človek, človek z napakami, z izkušnjami. Tudi mene je kdaj strah in mi je nerodno."
Kdo je po vašem mnenju najbolj odgovoren za to, da se učenci v šoli dobro počutijo? Kaj bi morali storiti tako učitelji kot učenci, da bi se oboji dobro počutili?
Za dobro počutje seveda skrbijo učitelji, učenci in tudi starši.
Učitelji s svojo sončno energijo, motiviranostjo, željo po tem, da učencem predajo čim več svojega znanja, s tem, da se trudijo, da je pouk zanimiv, razgiban, s tem, da učence poslušajo in jih poskušajo razumeti. S tem, da so učitelji s srcem!
Učenci pa seveda s tem, da v prvi vrsti spoštujejo učitelja, spoštovanje pa prinesejo od doma. Tudi učitelj si ga seveda more pridobiti oziroma zaslužiti, a mu je v veliko pomoč, če ga imajo učenci že nekaj od prej.
Kako najti pravo razmerje med avtoriteto in prijateljskim odnosom na relaciji med učiteljem in učencem?
Ne vem, najbrž moraš biti takšna oseba. Sama vzpostavljam avtoriteto s tem, da me učenci vikajo, tudi prvošolčki, s tem, da upoštevajo pravila, ki smo jih določili, da vedo, kdaj se lahko šalijo in kdaj ne, da vztrajam pri tem, kar rečem.
Prav zadnje je verjetno ena od najpomembnejših stvari, ki bi jih morala upoštevati tudi doma, a vemo, da je to doma težje. Hčerka me prej zavrti okoli prsta.
"Učenci zelo zelo radi govorijo o sebi, želijo, da jih učitelji poznamo, zato jih veliko sprašujem, oni pa pripovedujejo."
Hkrati se veliko pogovarjam z njimi in delim svoje izkušnje. Najraje imajo smešne družinske zgodbe o tem, kako moj mož smrči, kako so se nam okoli hiše pokakali jeleni, kako sem se v trgovini plazila po tleh, da sem dosegla igračko, ki je Ivi padla iz vozička. Tako spoznajo, da sem tudi jaz človek, človek z napakami, z izkušnjami. Tudi mene je kdaj strah in mi je nerodno.
Učenci zelo zelo radi govorijo o sebi, želijo, da jih učitelji poznamo, zato jih veliko sprašujem, oni pa pripovedujejo. Med poukom se včasih pošalimo, kdaj pa kdaj je treba koga potolažiti, objeti ...
In potem se kar nekako vzpostavita avtoriteta in prijateljski odnos.
Na porodniškem dopustu prav gotovo ne bo pogrešala pisanja priprav, bo pa pogrešala svoje učence in sodelavke.
Zaradi materinstva boste šolsko leto 2016/2017 izpustili. Kaj boste najbolj pogrešali in brez česa boste zlahka preživeli?
Uf, mislim, da me bosta moji hčerki Iva in Ana tako zaposlili, da ne bom imela časa ničesar pogrešati. Mislim, da bom pogrešala samo umite lase in kakšno ličilo (smeh, op. a.).
Seveda bom malce pogrešala svoje učence in sodelavke, ampak jih bomo šle vse tri skupaj obiskat, da ne bo prehudo.
Zagotovo pa, kot najbrž velja za vse učitelje, ne bom pogrešala pisanja priprav.
Koliko boste med porodniškim dopustom razmišljali o šolskem sistemu?
Tega pa še ne vem. V glavi sicer imam nekaj projektov, ki bi se jih rada lotila, ko se vrnem v šolo. Sem in tja je treba napisati kakšen članek in slediti novostim.
Nove ideje tako ali tako kar naenkrat šinejo v glavo, ampak moji ljubici bosta seveda na prvem mestu. Zdaj je čas za stiskanje in crkljanje.
