Marko Juhant: Otroka ne pripravljajte na šolo

Marko Juhant je specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti. Svoje izkušnje in spoznanja iz dolgoletnega dela z otroki v obliki predavanj s konkretnimi primeri iz vsakodnevnega življenja prenaša na učitelje, vzgojitelje, starše in otroke. Je konkreten in praktičen. Tako v življenju kot pogovoru. V šoli sta mu bila najljubša odmor in telovadba, danes pa čas najraje preživlja v naravi. In štirinožni prijatelj Dante je vedno z njim.

Otroci v nižjih razredih običajno precej nestrpno pričakujejo začetek novega šolskega leta, medtem ko je v višjih razredih to prej izjema kot pravilo. Zakaj?
Mislim, da tukaj glavno vlogo igrajo izkušnje. Starejši otroci se že zavedajo, da se z začetkom novega šolskega leta zanje začenjajo obveznosti, okrepijo se pritiski staršev, zahteve in razlike med višjimi razredi so precej večje kot v nižjih.

Poleg tega mlajši otroci dokaj nekritično sprejemajo nova znanja. Večina stvari se jim zdi zanimivih, simpatičnih, jih okupirajo, učitelji jim pri teh letih lahko povedo še marsikaj novega, oni pa kot spužve vpijajo nova spoznanja in se učijo dobesedno spotoma, medtem ko imajo otroci, ki se približujejo puberteti, že jasno vizijo o tem, kakšen program bi želeli uvesti, želijo si več druženja in več debate o stvareh, ki so jim jasne.

Kako naj starši že doma vzpostavijo ugodno klimo, zaradi katere bo prvi prestop šolskega praga lažji? Najpomembneje je, da ne pospravimo igrač. Barbike, "winksice", legokocke naj ostanejo do 4. razreda. Eden največjih grehov je, da otroku rečemo, igre je konec, zdaj te čaka šola. Ko so pred leti promovirali devetletko, smo kar naprej poslušali, da bo v 1. razredu eno samo igranje. Če se danes ozremo nazaj, lahko vidimo, da je šlo ali za veliko sprenevedanje ali pa laž, saj v 1. razredu otroci že kar pošteno delajo.

Druga stvar, ki jo lahko storite pred začetkom novega šolskega leta, je, da otroka ne pripravljate na šolo. Ne zganjajte panike. Poskrbite le, da jim bo prvi šolski dan ostal v lepem spominu. To v praksi pomeni, da po koncu uvodnega dne otroka peljite tja, kjer se rad zadržuje. Ali je to igrišče, slaščičarna, skratka nekaj lepega, kar otroku ostane v prijetnem spominu.

Naj kot primer navedem enega od vzhodnjaških narodov, ki je imel navado, da so otroci na prvi šolski dan dobili tablice. Te so bile sicer temne barve, a prvi dan so bile povsem bele, saj so bile premazane s sladkim premazom. Otroci so morali polizati premaz, pod njim pa se je skrival neki napis. Prvi signal, ki ga je otrok na ta način deležen, je, da sta učenje in branje nekaj sladkega. In nekaj podobnega bi se v prenesenem pomenu moralo zgoditi tudi našim otrokom. Pa s tem ne mislim nekaj v formalnem smislu, ampak nekaj, kar bi jih ob spominu na prvi šolski dan vedno pogrelo od znotraj.

Kaj pa v višjih razredih?
Že prvi šolski dan naj se začne ritual priprave na šolo. Namesto tega, da mama že cel avgust zavija zvezke in knjige, naj to otroci skupaj z mamo storijo po prvem šolskem dnevu. Učbenike naj pregledajo doma, ne pa da prvo šolsko uro občudujejo knjige, namesto da bi sledili razlagi učitelja ali učiteljice. Pametno je tudi, da otroci ponovijo poštevanko. Ogromno otrok jo med počitnicami pozabi. Učitelje večkrat spodbujam, naj učencem kdaj naročijo, naj se kaj naučijo na pamet. V mojih šolskih letih smo se morali na pamet naučiti cel Krst pri Savici, česar današnja mladina danes nikakor ne more razumeti. Morali smo in ne škoduje.

Foto: Ana Kovač

Razumem vašo opazko glede učenja poštevanke na pamet, kje pa vidite prednost pomnjenja sonetov in podobno?
Že v tem, da se zavedaš, da si se tega sposoben naučiti. Večkrat se name obračajo starši, češ da si njihov otrok ničesar ne zapomni. Običajno se izkaže, da bi otroci morali le trenirati svoj kratkoročni spomin (Za primer demonstrira vajo: pedagog našteje 20 elementov, ki naj jih vsebuje slika, učenec nariše tisto, kar si zapomni. Rezultati so običajno presenetljivo pozitivni. – op. a.). S takšnim treningom, ki bi ga v enem tednu ponovili dvakrat dnevno, bi takšno vajo obvladali brez težav. Tako se začne in za otroka je dobro, da se zave, da je tega sposoben.

Pred leti so učitelji v očeh učencev veljali za absolutne avtoritete. Otroci so vedeli, da se bodo starši postavili na stran učiteljice, medtem ko je danes to vse prej kot pravilo. Starši se avtomatično postavijo na stran otroka. Zakaj?
Otroci, ki spoštujejo starše, spoštujejo tudi učitelje in to je dejstvo. Če so starši dosledni, če vedo, kdaj naj otroku ponudijo izbiro in kdaj naj od otroka tudi nekaj zahtevajo, so stvari dokaj preproste. Starši se morajo zavedati, da pred otrokom ne smejo blatiti policista, župnika, učitelja, sicer otroci dobijo občutek, da ti ljudje niso v redu in da jih ni treba spoštovati. Potem pa se vmes zgodi še klasična situacija, ko dve mamici v trgovini tožita o enormnih količinah naloge. "Mi smo popolnoma izmučeni, toliko naloge imamo," in podobne izjave.

Otrok to sliši in normalno je, da bo ob prihodu iz šole izjavil, da je utrujen. Ker ve, da je mama na njegovi strani, da je tudi mama prepričana, da je naloge preveč, in da se učiteljici tudi upre, saj ve, da bo mama avtomatično stopila na njegovo stran. Čeprav bi bilo bolj logično, da stopi na nasprotno stran, sicer lahko dolgoročno pridemo do zgodbe o najstniku, ki se je prevrnil s kanujem. Zakaj? Ker so bil vsi na njegovi strani. Skratka, treba je ohranjati ravnotežje in zato imamo starše.

Zagotovo pa so tudi situacije, ko se starši morajo postaviti na otrokovo stran.
Seveda, kadar se začnejo ponavljati hude stvari. Takrat ga je treba zaščititi pred resnimi nevarnostmi, ne pa takrat, ko ga nekdo užali ali kaj podobnega.