Sreda, 19. 10. 2016, 12.03
2 meseca, 2 tedna
Gradiško jezero
Prijetno presenečenje le streljaj od avtocestnega vrveža
Če štajersko avtocesto zapustite na izvozu Lukovica, boste lahko po dobrih petih minutah prispeli do jezera, ob katerem lahko naredite celoten krog po eni uri ali malo več skoraj povsem nezahtevne hoje.
Prav štajerska avtocesta je zaslužna, da je nekje ob prelomu tisočletja, ko so gradili njen odsek med Domžalami in predorom Trojane, nastalo to jezero. Takrat se je namreč pojavila potreba za gradnjo zadrževalnika potoka Drtijščica ob vznožju Gradiškega hriba, kjer naj bi zadržali hudourne vode.
Ljudstvo je želelo jezero, njihova volja je zmagala
Po material za jez jim ni bilo treba daleč: večina ga je prišla iz le nekaj kilometrov oddaljenega Krtinskega hriba, saj ga je gradnja avtoceste presekala. Čeprav so sprva graditelji načrtovali suhi zadrževalnik, so krajani bližnjih vasi vztrajali na tem, da bi bila v jezeru ves čas voda – zmagala je volja ljudstva in tako je državni upravljavec avtocest DARS po odkupu zemljišč jeseni leta 2000 začel graditi moker zadrževalnik.
Toda jezero, njegova globina ponekod sega do osem metrov, se je tako lepo prileglo okoliški pokrajini, da marsikdo spregleda, da je pravzaprav umetno. Legenda (ali celo dve) sicer pravi, da je tu nekoč sicer že stalo jezero, a današnje je nastalo s človeškim posegom.
Gradiško jezero je svoje ime prevzelo po naselju Gradišče pri Lukovici, ki je severozahodno od jezera, izbrali pa so ga učenci osnovne šole na Brdu pri Lukovici v okviru tekmovanja Turizmu pomaga lastna glava.
Eno jezero, en izvir pitne vode, dve občini, dobre štiri kilometre nezahtevne krožne poti
Gradiško jezero je svoje ime prevzelo po naselju Gradišče pri Lukovici, ki je severozahodno od jezera, izbrali pa so ga učenci osnovne šole na Brdu pri Lukovici v okviru tekmovanja Turizmu pomaga lastna glava. V bližini jezera sta še naselji Preserje pri Lukovici na jugozahodu in Prikrnica na jugu.
Jezero si delita občini Lukovica in Moravče, kar sprehajalce na razmejitveni črti občin na 4,2 kilometra dolgi makadamski poti opozorijo table.
Pravzaprav bi morali reči sprehajalni poti, saj zapornice na več mestih učinkovito preprečujejo promet (večine) vozil – dovoljenje imajo le vozila, ki služijo za dovoz lastnikom okoliških gozdov. Na tej večinoma položni sprehajalni poti je le en omembe vreden odsek z nekaj višinske razlike navzgor in potem navzdol, a je za nagrado zato v bližini urejen izvir pitne vode.
Ob samem Gradiškem jezeru niso padli v skušnjavo, da bi tam s pozidavami ali kakorkoli drugače posegali v naravno sožitje – vsaj za zdaj.
Prijetna osvežitev na Jernejevem vodnjaku
Bilo bi sicer lepo, če bi se občini le zmenili, da vsaka na svojem objezerskem ozemlju postavi še kakšno klop več, a tega, resnici na ljubo, ne moreta narediti samovoljno. Za takšen in kakršenkoli drug podoben poseg, tudi postavitev informacijske table, je namreč potrebno pridobiti dovoljenje Direkcije RS za vode, ki upravlja jezero.
S kakšno klopjo več bi si gotovo več obiskovalcev lahko po okrepčilu z vedno osvežujočo mrzlo izvirsko vodo obnovljenega Jernejevega vodnjaka utrnilo še kakšen trenutek več za uživanje v razgibani pokrajini, kjer se izmenjujejo gozdovi, travniki in, seveda, jezero z močvirnatimi deli obale.
Če so vam dobri štirje kilometri premalo …
Če pa vam je ena ura hoje komaj dovolj za ogrevanje, bodite pozorni na markacije in oznake Rokovnjaške poti, ki se približa jezeru – cela Rokovnjaška pot je dolga skoraj 60 kilometrov ali skoraj 15-krat toliko kot sprehod okrog jezera.
Na planoti nad jezerom lahko vidimo cerkev svete Marjete, jugovzhodno od jezera pa so ruševine gradu Rožek, ki je omenjen v obeh legendah, ki zatrjujeta, da je tu nekoč vendarle stalo jezero.
Sprehajalci da, ribiči da (z dovolilnico), čolnarji ne!
Jezero nudi priložnosti za zabavo tudi ribičem, seveda ob predhodnem nakupu ustrezne ribiške dovolilnice. Toda pozor – na jezeru ni dovoljena nobena vrsta plovila (čeprav boste ob sprehodu morda ugotovili, da nekateri tega ne vedo ali nočejo vedeti).
Ob samem jezeru niso padli v skušnjavo, da bi tam s pozidavami ali kakorkoli drugače posegali v naravno sožitje – vsaj za zdaj. Gradiško jezero je tako blizu Ljubljane, Domžal, Kamnika in Celja, da skoraj izključno privablja izletnike, a prebivalci okoliških naselij vendarle upajo, da bi se kdo vendarle odločil ostati kakšen dan v neki od bližnjih vasi.
Kako do tja?
Štajersko avtocesto zapustite na izvozu Lukovica, nato se usmerite po cesti proti Moravčam. Kar kmalu se pokaže odcep na levo, ki z rjavimi smerokazi po nekaj ovinkih in odcepih, vzpona in nato sestopa pripelje do parkirišča, kjer zapornice preprečujejo nadaljevanje poti z avtomobilom.
