Ljubelj: nad predorom se pristno gorsko doživetje šele dobro začne

Starejši se ga spominjajo predvsem po mejnem prehodu in zastojih, a je prav nad nekdanjim mejnim prehodom Ljubelj ob predoru opuščena cesta do istoimenskega prelaza, ki je primerna za rekreacijo v vseh letnih časih.

Pot od nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj do prelaza Ljubelj je dolga približno 2,5 kilometra in premaga skoraj 200 metrov višinske razlike, tudi s 13 serpentinami.
Pot od nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj do prelaza Ljubelj je dolga približno 2,5 kilometra in premaga skoraj 200 metrov višinske razlike, tudi s 13 serpentinami. Foto: Srdjan Cvjetović

Cesta čez Ljubelj, v nemščini mu rečejo Loibl, je bila nekoč glavna pot med slovensko in avstrijsko stranjo Karavank. Če mi ne bi v Šentilju zamerili, bi si drznili celo napisati glavna cestna povezava med Slovenijo in Avstrijo, po kateri so mejne gore v svojih velikokrat prenatrpanih avtomobilih premagovali tako številni "gastarbajterji" kot mnogi Nemci in drugi iz Zahodne Evrope, ki so se odpravljali na počitnice na našo stran Alp in naprej do morja.

Po odprtju predora je v nekdanji državi stara ljubeljska cesta večinoma samevala

Z odprtjem predora Karavanke se je, predvsem na veselje prebivalcev Tržiča in okoliških vasi, promet čez Ljubelj močno zmanjšal, a ostaja prav ta cestna povezava še vedno najhitrejša med Ljubljano in Kranjem na eni strani ter Celovcem na drugi.

Razgled s prelaza Ljubelj na slovenski strani sega čez škofjeloško pogorje, v lepem vremenu pa tudi do Nanosa in Snežnika. Razgled s prelaza Ljubelj na slovenski strani sega čez škofjeloško pogorje, v lepem vremenu pa tudi do Nanosa in Snežnika. Foto: Srdjan Cvjetović

Predor na Ljubelju, skozi katerega danes poteka 1,8 kilometra dolga cesta, so odprli leta 1964. Takrat je stara cesta, ki je peljala čez skoraj 300 metrov višji istoimenski prelaz, ostala slepo črevo za motorni promet (izjema je en dan septembra, ko so tu na gorski dirki Hrastov memorial pomerijo starodobniki), v času nekdanje skupne države pa tudi zaprta za prosto gibanje, saj je bila zaradi bližine meje dostopna le tistim s posebnim dovoljenjem za gibanje v obmejnem pasu.

Vso leto sprehajalni, pozimi pa tudi sankaški raj

Po osamosvojitvi Slovenije, ko so omejitve večinoma odpravili, je postajala stara ljubeljska cesta med pohodniki, rekreativci, gorskimi kolesarji in pozimi tudi sankači vedno bolj priljubljena. Ne brez razloga: po le nekaj minutah hoje od udobnega in velikega parkirišča na slovenski strani predora Ljubelj se odprejo čudoviti razgledi na tržiško pokrajino, bližnje karavanške vrhove in škofjeloško pogorje, ob lepem vremenu še dlje, celo do Nanosa in Snežnika, pa tudi na avstrijsko stran.

Obeliska na prelazu Ljubelj, tik ob današnji državni meji med Slovenijo in Avstrijo, so postavili leta 1728 v čast cesarju Karlu V, ki je takrat prav tu prečkal Karavanke. Obeliska na prelazu Ljubelj, tik ob današnji državni meji med Slovenijo in Avstrijo, so postavili leta 1728 v čast cesarju Karlu V, ki je takrat prav tu prečkal Karavanke. Foto: Srdjan Cvjetović

Ljubeljski prelaz leži na 1369 metrih nadmorske višine in je, kot zatrjujejo domačini, najstarejši cestni prelaz v Evropi, saj mu pripisujejo letnico 1728. Od nekdaj jim je zelo veliko pomenil, saj so prek njega že pred stoletji svoje kakovostne obrtniške izdelke nesli na Koroško in celo naprej v širni svet.

Pestra zgodovina tisočletnega tržiškega okna v svet

Sam prelaz, kjer je državna meja, stražita dva kamnita obeliska prav iz leta 1728, ki so ju postavili ob prehodu cesarja Karla VI, očeta cesarice Marije Terezije. Pogled od blizu na obeliska je nagrada za vse, ki premagajo strmino nekdanje makadamske ceste. Strmina, ki je v nasprotni smeri v snegu verjetno ena od najbolj vznemirljivih sankaških prog v Sloveniji, je dolga skoraj 2,5 kilometra in ima 13 serpentin.

Prek Ljubelja so potovali že Rimljani, pravijo pa, da je čez Ljubelj na oslu pred pregonom drugače mislečih zbežal tudi Primož Trubar. Na Ljubelju se je leta 1912 ustavil tudi (nesojeni) avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand, čez Ljubelj pa so aprila 1941 na Gorenjsko vdrli vojaki nemške okupacijske vojske. Še več o Ljubelju znajo pokazati in podrobno povedati v Tržiškem muzeju.

Ne le pot in razgledi, tudi kulturni spomenik

Na samem prelazu, še na slovenski strani, je planinski dom, ki ponuja okrepčila tako v kozarcih kot na krožnikih. Če se boste sprehajali po tej makadamski poti od nekdanjega slovenskega mejnega prehoda do prelaza, primerni tudi za najmlajše in najstarejše, ni odveč vedeti, da je ta zavarovana kot kulturni spomenik krajevnega pomena.

Do prelaza Ljubelj pridete peš po strmi cesti, ki se le nekaj deset metrov pred predorom na slovenski strani odcepi na desni strani, drugače povedano, na nasprotni strani od velikega parkirišča. Koliko bo kdo potreboval, je odvisno od kondicije, potrebne za premagovanje višinske razlike, in postankov na zelo razgledni poti.

Lahko v eni uri, a za tiste, ki želijo več, še pot prek Košutice

Pot pravzaprav ni zahtevna, a vendarle ni povsem od muh, toda dobra urica ne bi smela biti neuresničljiva za vzpon niti pri tistih, ki si bodo vzeli čas. V obratni smeri bo največkrat šlo še hitreje.

Za tiste, ki bi želeli več hoje, obstaja še daljša pot, ki se začne pri prvi cestni serpentini proti ljubeljskemu predoru ter pelje prek planine Košutica in naprej ob državni meji. Ta pot, ki ni najprimernejša, ko ni kopna, bo zahtevala približno štiri ure hoje.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano