Stane Jerko - fotograf, ki je odkril Melanijo

Čez nekaj dni bo praznoval že 79. rojstni dan, a Stane Jerko ne razmišlja o upokojitvi. V modni fotografiji še vedno močno uživa, v njej pa je tudi zelo uspešen. V času Jugoslavije bil eden najbolj iskanih modnih fotografov, čigar delo so občudovale vse modne revije, ki so izhajale takrat. Fotografiral je za prav vse, zraven še za naročnike, vestno pa je iskal tudi nove modele.

Med drugim je odkril legendarno manekenko Nino Gazibara, Martino Kajfež, njegovo najbolj slavno odkritje pa je Melanija Knavs, danes Melania Trump. O njej se je dobro razgovoril in nam pokazal še njene fotografije, ki jih je posnel, ko ji je bilo komaj 16 let.

Prve modne fotografije Melanije Trump, ki jih je Jerko posnel leta 1986. Foto: Matej Leskovšek

Kako ste spoznali Melanijo?
Srečal sem jo na neki modni reviji na Gospodarskem razstavišču, ko je stala na stopnišču Pionirskega doma. Ko sem stopil ven, je tam čakala prijateljico. Bila je luštno, veliko dekle, suho in z dolgimi nogami, in rekel sem si, da bi bila dobra manekenka. Takrat sem še po ulici iskal dekleta, ki bi bila primerna za fotografiranje.

Takrat še ni bila manekenka?
Ne, takrat je bila stara komaj 16 let. Nato sem se ji predstavil, ji povedal, kaj delam in zakaj sem jo "zapecal", potem sva si izmenjala telefonski številki in čez nekaj dni me je poklicala. Rekla je, da ima čas v petek ali soboto, po koncu šole. Prinesla je nekaj svojih oblek, bundo, kavbojke, eno majico, brezrokavnik, in s tem sva naredila nekaj prvih fotografij.

In na podlagi teh se je razvila njena kariera?
Ja, te fotografije so nekako sprožile njeno manekensko kariero. Pokazal sem jih Centru za sodobno oblačenje, kjer je leto pozneje delala manekenski tečaj. Potem je delala za druge naročnike in revije, jaz osebno pa z njo nisem več delal. Hotel sem jo fotografirati za revijo Naša žena, pa ni imela časa. Takrat so naša dekleta odhajala v Milano, v manekensko agencijo Riccardo Gay, kjer so vedno hoteli imeti nove manekenke in iz Ljubljane jih je bilo zelo veliko. Vendar pa naše večinoma niso bile tako dobre, da bi tam delale. Če hočeš delati v Milanu, moraš biti zelo dober, ne moreš biti začetnik. Pri nas pa menekenstvo ni bil poklic, temveč hobi.

Leta 1992 je potekal dogodek Obraz leta revije Jana, kjer je zmagala Martina Kajfež, ki sem jo prav tako jaz odkril, Melanija pa je bila druga. Tam je videla, da lahko doseže več, zato je večkrat hodila v Milano, kjer je navezala stike s Parizom. Ker je menila, da lahko doseže še več, je odšla v New York.

Vemo, kako se je po odhodu v New York razpletla njena zgodba. Kaj si mislite o zdajšnji Melaniji, kakršna je postala v Ameriki?
Mislim, da ji je zelo uspelo in ji privoščim, da je toliko naredila iz sebe. Glede na to, da je bila tu čisto navadna deklica, je morala kar precej narediti sama s seboj. Začela je trenirati, močno si je preoblikovala postavo, za kar moraš imeti kar živce in močno voljo – očitno je imela oboje. V Ameriki pa je postala tudi ameriška. Morala se je spremeniti, ne bom čisto neposreden in trdil, da je šla pod kirurški nož, a nekaj podobnega je zagotovo bilo (smeh, op. p.). Zagotovo pa ima prsi, kakršnih prej ni imela, in tega z leti ne dobiš. Moram pa priznati, da je zelo dobro urejena in da ji to zelo pristaja. Če bi res postala prva dama Amerike, bi bil prav ponosen, glede na to, da sem jo odkril in ji pravzaprav dal možnost, da je postala manekenka in da je potem s svojo energijo prišla tako daleč, kot je.

Melanija (levo) na Modnem bazarju leta 1991. Foto: Matej Leskovšek

Je bila neka verižna reakcija, kajne?
Ja, gotovo.

Sta ostala v stikih?
Nikoli. Videla sva se samo še na kakšnih revijah, a ona se je vedno držala bolj nazaj, bila je umirjena. Ni bila kot druge manekenke, ki so rade žurale. Spomnim se, da mi je nekoč rekla, da zato ne hodi ven, ker je potem naslednje jutro utrujena in ne more delati. Takšen je njen značaj. Že takrat je pokazala, da hoče iz sebe nekaj narediti. Zelo je bila disciplinirana. Če na fotografiranju nisi stoodstotno prisoten, rečejo "hvala lepa" in najamejo nekoga drugega.

Primerjava prve Melanijine fotografije z nekoliko poznejšo. Foto: Matej Leskovšek

Kako velik je bil naval tujih medijev, ki so hoteli kupiti vaše fotografije Melanije zdaj, ko njen mož kanidira za predsednika?
Ojoj, velik. Petnajst, šestnajst, sedemnajst medijev me je kontaktiralo. A so se potem moje fotografije pojavile tudi v časniku Die Presse, ki jim fotografij nisem prodal, napisali pa so, da jih je posnel Helmut Newton. Jebela cesta. Dobili so jih od Reutersa, kjer je točno pisalo "fotograf: Stane Jerko, Reuters", oni pa napišejo Helmut Newton. Naši fotografi se šalijo in mislijo, da lahko s takšnimi fotografijami blazno zaslužiš. Nekdo mi je rekel, naj mediju iz Londona računam 25 tisoč funtov, oni pa so se samo prijeli za glavo. Neki ameriški medij pa mi je ponudil sto dolarjev na fotografijo. Odpisal sem jim, da je to absurd, ker gre le za Melanijo in prihodnjo prvo damo (smeh, op. p.). Ko sem jim rekel, naj za objavo ene fotografije plačajo 400 dolarjev, za objavo dveh 350 in več za 300, so bili tiho. Drugi pa so plačali toliko.

Od sošolcev in rož do klobukov in manekenk

V svetu modne fotografije ste že veliko desetletij. Kdaj ste začeli delati kot fotograf?
Za denar sem začel fotografirati leta 1959, s fotografijo pa sem se ukvarjal že prej. Oče je bil ljubiteljski fotograf, ko sem ga opazoval, sem se okužil. Potem sem začel še sam. Najprej sem fotografiral sošolce in rože, rad sem fotografiral na šolskih izletih Ko je bila moja sošolka Marjana Deržaj, sem začel fotografirati tudi njo, ona pa je moje delo pokazala pevskim kolegicam.

Zaradi njega se je začela tudi (uspešna) manekenska kariera Martine Kajfež. Foto: Matej Leskovšek

Kaj vas je pa povleklo v modne vode?
Veliko deklet se je hotelo fotografirati in ko smo se hodili kopat k Savi na Štern, sem jih tam fotografiral. Že takrat sta bili tam dve manekenki. Prosili sta me, naj ju fotografiram še v notranjih prostorih, v ateljeju. Na podstrehi sem si nato ustvaril neko ozadje in luči, kjer sem ju fotografiral. To je bilo leta 1957. Nekega dne sem fotografiral neko gospodično, ki je moje fotografije pokazala svoji sosedi, ki je bila modistka. Ona me je prosila, naj fotografiram njene klobuke. Ker so ji bile fotografije všeč, sem jih pokazal reviji Maneken, kjer so mi rekli: "Če tako dobro fotografirate kot amater, bi to počeli še za nas?" Tako se je začelo. Kmalu sem delal za vse revije, ki so včasih izhajale, in še za naročnike.  

Po toliko letih še vedno uživate v tem?
Moda mi še vedno predstavlja izziv, čeprav današnja moda zame ni več prava moda. Včasih je bil v modi mini in potem so vsa dekleta pol leta nosila mini, potem je bil moderen maksi in so vse nosile maksi. Zdaj je pa moderno čisto vse in vsi nosijo neke spomine ali pa retro kose. Oblikovalci uporabljajo boljše materiale, lepše so videti, a moda se samo še reciklira. To se mi ne zdi prav.

Kaj pa si mislite o modi na naših tednih mode? Kaj menite o opravi obiskovalcev?
Moram priznati, da so dame in gospodične na teh revijah kar lepo oblečene in so navdušene nad kreacijami na modni brvi. A včasih je bilo tako, da je Rašica naredila modno revijo in so se prodali skoraj vsi kosi, ki so šli v prizvodnjo, danes pa oblikovalec predstavi svoje delo, ki ga malce pofotografirajo, pokažejo na televiziji, potem pa te kose več ali manj proda svojim prijateljem. Včasih je bilo precej drugače. Vsi so drli na modne revije.

Stane je odkril tudi Nino Gazibara, za katero pravi, da je rojena manekenka. Foto: Matej Leskovšek

Nekoč so bile manekenke "bolj luštne"

Nekateri pravijo, da mora biti manekenka samo lepa, saj je fotograf tisti, ki mora narediti dober posnetek. Kako komentirate to?
Ja, nekateri tako pravijo, a to ni res. Če manekenka ne sodeluje, potem ni nič. Manekenka mora imeti neko energijo, mora nekaj izžarevati, da se vidi, da je pri stvari. Meni je bila najbolj všeč Nina Gazibara. Če je roko dala predse na povsem navaden način, je bilo videti lepo, če pa je v enakem položaju pozirala kakšna druga, je bila videti lesena. To imaš v sebi ali pa nimaš.

Kakšne se vam zdijo današnje manekenke v primerjavi s preteklimi? So danes res bolj suhe kot včasih?
Takrat res niso bile tako suhe, bile pa so po naravi bolj luštne. Takrat še ni bilo toliko vizažistov in frizerjev, zdaj pa te lahko spremenijo, kolikor želiš, ti naredijo celo masko. Nekoč so te samo lepo našminkali in ti malo uredili pričesko. Če si bil lep, si bil uspešnejši.

Stane je za nas pred kratkim komentiral tudi modo iz leta 1991, ko se je Slovenija rodila. Kaj je povedal on ter Nina Gazibara in Bernarda Marovt, si preberite TUKAJ.

Bi lahko rekli, da je takrat bolj veljala naravna lepota?
Ja, zdaj pa posnemajo Francijo, Italijo, kjer so včasih manekenke tako suhe in mlade … Je pa res, da kreacija lepo stoji na modelu brez oblin. No, malo jih lahko ima. Če je presuha in koščena, ni dobro, mora biti vitka, fit.

Kakšno je potem vaše mnenje o trendu "plus size", o manekenkah z oblinami?
To je samo trend, ki se ne bo obdržal. Vse nas privlači lepo.

Menite, da "plus size" ni lepo?
Oprostite, zame to ni lepo. Za koga morda je in tega so se lotili že večkrat, pa se ni obneslo. Močnih žensk je že veliko, a jih ni toliko, ki bi se zanimale za modo. Moda in obleke bodo po mojem mnenju vedno bolj naklonjene vitkim dekletom.

Stane danes še vedno redno obiskuje modne dogodke, kjer mu kot legendarnermu slovenskemu modnemu fotografu pripade najboljši položaj. A zdaj samo še opazuje in fotografira, novih modelov pa ne odkriva več.