Nedelja, 22. 5. 2016, 4.12
6 let, 3 mesece
Marjeta Grošelj: Torbica je postala več kot le modni dodatek
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,63
Marjeta Grošelj, ena naših najuspešnejših oblikovalk, letos praznuje že 50. obletnico ustvarjanja, ki jo bo proslavila, kot se spodobi – z razstavo svojih del.
Zvečer se začenja tridnevni teden mode Mercedes-Benz Fashion Week Ljubljana (MBFWLJ), ki ga bodo odprli z razstavo del naše legendarne oblikovalke torbic Marjete Grošelj. Letos namreč praznuje že 50 let delovanja oziroma oblikovanja torbic, ki ji navdih predstavljajo še danes.
Nekaj dni pred razstavo smo z Marjeto govorili v njenem naravnem in intimnem okolju, v njeni trgovini v središču Ljubljane, kjer se rojevajo najslavnejše slovenske torbice. Trgovina zanjo že vrsto let ni le mesto za prodajo njenih del, temveč tudi kotiček, kjer ustvarja, predstavlja pa tudi prostor za individualno svetovanje. O strankah, naj bodo slavne ali ne, noče govoriti, saj spoštuje intimo z njimi.
Ideje za ustvarjanje dobiva še danes, po petdesetih letih oblikovanja. Vedno – ponoči in podnevi. "S tem živiš," pravi.
Danes bomo videli razstavo vaših del na MBFWLJ. Kaj nam boste pokazali?
Pustimo se presenetiti, vsekakor nekaj ustvarjalnega in drugačnega.
Bomo lahko videli tudi kakšno novo kreacijo?
Tudi, seveda.
Bodo torbice, ki bodo na ogled, tudi na prodaj?
Ne. To so razstavni, večni kosi, ki niso podvrženi modi. Obeta se tudi razstava v tujini, več podrobnosti v tem hipu še ne bi razkrivala. To so kosi, s katerimi želim pokazati na širino ustvarjalnega dela.
Na katere torbice, ki ste jih izdelali v svoji karieri, ste najbolj ponosni?
Na katerega otroka smo najbolj ponosni? (Smeh, op. p.) To vse je moje delo, ponosna sem na vsako iz svojega zornega kota.
Ste koga obdarili z zares posebno torbico, ki vam še danes ostaja v spominu?
Vsak, ki zna nositi mojo torbico, mi ostane v lepem spominu, pri čemer ni pomembno, za katero osebo gre. O svojih strankah ne govorim, gre za intimo, ki je del kulture na Tavčarjevi 4. Torbica vedno najde pravo osebo.
Za seboj imate res zavidljivo kariero, kako se spominjate teh petdesetih let?
Lepega obdobja in lepih stvari se vedno radi spominjamo, za kar sem hvaležna. To je zame kot dihanje, to je moje življenje. Če počneš nekaj, pri čemer ne uživaš, težko dočakaš petdeset let kariere. S tem živim in ob tem uživam.
Je danes kaj lažje ustvarjati kot na začetku kariere?
Vsako obdobje ima svoje izzive in priložnosti. Če smo se vse življenje pripravljeni učiti, se lahko uspešno odzovemo na ustvarjalne impulze vsakega obdobja.
Se spomnite prve torbice, ki ste jo oblikovali?
Ja, seveda (smeh, op. p.). Še danes bi jo lahko dala v izložbo, pa bi se dobro vklopila v koncept. Bila je polokrogla, kakršne so zdaj spet moderne, iz semiša in ročno sem jo poslikala. Izdelala sem jo v okviru zaključnega dela šole za oblikovanje. Nisem je prodala, a pravzaprav ne vem, kje je (smeh, op. p.). Takrat si nisem mislila, da bom praznovala 50. obletnico.
Ste imeli kdaj obdobje, ko ste želeli prenehati oblikovati?
Ko enkrat sprejmeš, da je življenje nenehno učenje, se spoprijemaš z vsemi situacijami in na vse izzive gledaš kot na priložnost za rast. Skratka, ne (smeh, op. p.). To je moje življenje, na to, da bi prenehala, nikoli nisem pomislila.
Koliko navdiha še imate po toliko letih?
Ustvarjalno se počutim odlično, o navdihu pa naj govorijo moje kreacije.
Ali spremljate dela tujih oblikovalcev torbic? Kateri vam je najbolj všeč?
Spremljam modo v celoti, saj je treba poznati širšo sliko, ne samo torbic. Ko ustvarjam, vedno gledam celostno sliko. Vse se mora namreč usklajevati na pravi način.
Vam je kakšna od slavnih kultnih torbic blizu?
Če nekaj postane masovno in komercialno, me ne prepriča. Lahko je lepo, a mi to ne pomeni veliko. Jaz sem za to, da imaš res unikaten kos, uniformiranost ni zame.
Kakšno je vaše mnenje o ponaredkih znanih znamk?
Ne gre samo za krajo identitete, ti izdelki so ponavadi površno izdelani, iz slabih materialov, poleg tega pa nastajajo v okolju sodobnega suženjstva. To pa na žalost velja tudi za bolj uveljavljene znamke.
Ali kdaj izdelate torbico po naročilu, po želji stranke?
Ne, saj to potem ne bi bila več moja kreacija. Oblikovalec mora ostati zvest sebi.
Tudi če pride stranka in pravi, da bi kupila enako torbico, kot jo je pri vas kupila njena prijateljica?
Žal ne more. Tako bi lahko prišle še tri in bi vse hotele enako. Jaz delujem na drugačen način.
Torej gre res za unikat, en in edini kos …
Unikat v tisti kombinaciji, da. Izdelek lahko morda dobi v drugi barvi. Na takšen način ne dela nihče več. To ni posel, kakršnega so ljudje danes vajeni. Dober slikar prav tako ne bo naslikal deset enakih slik, tudi če bo imel še toliko povpraševanja. To, da stranke sprašujejo po torbici, ki so jo videle na nekom drugem, se mi sicer redno dogaja, a jim pač rečem ne.
Kako se odzovejo?
Večina je že navajena, vedo, kako delam. Po drugi strani se jim pa zdi tudi fino – le kdo ne bi nosil unikata?
Ste kdaj razmišljali, da bi oblikovali še kaj drugega kot torbice? Morda denarnice?
Denarnice so premalo kreativne (smeh, op. p.). Svoje življenje sem sicer posvetila torbicam, uživam pa na različnih področjih oblikovanja – arhitektura in notranja oprema, predvsem industrijsko oblikovanje.
Kaj vam pomeni torbica kot modni dodatek?
Glede na pomen, ki ga ženske torbicam pripisujemo skozi zgodovino, prihaja čas, ko lahko začnemo govoriti o tem, da je torbica prerasla oznako modnega dodatka. Ne nazadnje se velikokrat, če je res poseben kos, okoli torbice zgradi oprava in je lahko vodilni element na dami, seveda poleg njene energije.
Koliko torbic premore vaša omara?
Omara se pridno polni (smeh, op. p.). Sploh ne štejem.
Kakšne barve so vam najljubše?
Sicer prisegam na črno, a to črnino rada razbijem s kakšno barvno torbico.
