Gospodična, ki vam bo zlezla pod kožo. Dobesedno.

Če so tetovaže nekoč povezovali z zaporniki, mornarji ali motoristi, je današnja slika precej drugačna. Poklic tetoverja je razvit tudi pri nas, pogovarjali pa smo se z žensko predstavnico te obrti.

1 / 6

Foto: Gregor Harih in osebni arhiv

2 / 6

Foto: Gregor Harih in osebni arhiv

3 / 6

Foto: Gregor Harih in osebni arhiv

4 / 6

Foto: Gregor Harih in osebni arhiv

5 / 6

Foto: Gregor Harih in osebni arhiv

6 / 6

Foto: Gregor Harih in osebni arhiv

Špela je umetnica, ki stoji za Tetovarno. Za studiom za tatuje, ki v okolico Maribora privablja ljudi z vseh vetrov, ki jih druži ljubezen do črnila pod kožo. Profesorica likovne pedagogoke, ki bi sicer lahko v osnovnih šolah poučevala likovni pouk ali srednješolcem predstavljala umetnostno zgodovino, je svojo umetniško žilico uporabila malo drugače ...

Pojdiva na začetek. Kdaj in kako se je porodila ideja za ustvarjanje tetovaž? Želja je bila prisotna že nekaj časa, ampak malce bolj skrito oz. ni bilo jasno, da je to to. Gledala sem različne posnetke, povezane s tem, brala kakšne članke ... Potem pa je prišel eden izmed mojih rojstnih dni in kot darilo sem prejela prvo napravo za tetoviranje. Od takrat naprej ni bilo več vprašanja, ali je to to ali ni, to je bilo TO! Da najprej razdelava slovensko izrazoslovje. Kateri izraz uporabljamo pri nas? Tetover, tetoverka? S tem izrazoslovjem se v osnovi ne ukvarjam preveč, saj mi v našem jeziku ne zveni ravno pristno. V osnovi je tetover/tetoverka, ampak jaz uporabljam svoj domač izraz ... Tetovarna.

Odprtje lastnega studia za tatuje mora biti velik izziv. Kakšna je Tetovarnina zgodba? V bistvu res, zame osebno je kot eden izmed mejnikov v mojem življenju. Čeprav se s tistimi papirji nič kaj ne spremeni, je občutek drugačen. Počutiš se ... zaposlenega. Morda je pri meni tudi to prineslo ta pozitiven občutek, saj je to moje prvo pravo delo in se hkrati ob njem ne počutim, da bi bilo delo. Saj smo že vsi neštetokrat kje prebrali: "Če delaš to, kar te veseli, v življenju nisi delal niti en dan."

Kaj mora imeti dober studio? Poleg dobrega tetoverja, seveda. Eden izmed precej pomembnih dejavnikov je tisti odnos s stranko – nerada uporabljam ta izraz, saj mi je preveč hladen. Da sva oba sproščena in da ni strahu ali neprijetnega občutka, če želi na dizajnu kaj spremeniti, preden začneva ustvarjati nekaj trajnega. To so pomembni deli samega procesa, saj tudi ogromno doprinesejo h končnemu rezultatu. Rada imam, da se počutijo dobrodošle in da se potem ukvarjajo le s kreacijo, ki jo bodo imeli na sebi. Pa še en pomemben del: da se ne dela razlik med motivi, ki se jih tetovira. Ne zdi se mi pošteno, da marsikateri tetover odkloni majhen tatu. Včasih so ravno ti tisti, ki ljudem pomenijo dosti več kot pa kakšni veliki, in nismo tetoverji tisti, ki to določamo. Je pa res, da ima vsak prosto izbiro, komu in kaj bo tetoviral.

Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. Kakšni so bili občutki ob delanju čisto prve tetovaže? Res je, NIKOLI. Če bi vedela vnaprej, kaj točno bom doživljala tiste dni pred izdelavo prvega tatuja, ne bi nikoli tetovirala. Bila sem živčna razvalina, tri dni nisem spala, nisem imela apetita … Moja psiha je odpovedala kot še nikoli do takrat – noben test, matura, zagovor diplome ... Nič ni primerljivo s tem. Ampak sem vesela, da nisem tega vedela vnaprej in da sem tremo uspela premagati pri naslednjih petdesetih tetovažah.

Na čem ste se učili? Najprej sem začela z umetno kožo, ki jo kupiš prek spleta. Hitro sem ugotovila, da ta stvar ni uporabna, in tako so se začeli moji obiski bližnje mesnice. Vsak drugi dan sem se odpeljala po nov svež kos kože – ki je bila odpadni material v mesnici. Po enem tednu rednega nakupovanja me je mesar vprašal: "Gospodična, se opravičujem, ampak lahko vprašam, na kak način pripravljate to kožo? Jo imate tako radi?" Ko sem mu pojasnila, kaj s tem počnem, mi je ponudil, da lahko prinesem kakšne letake k njemu v mesnico, ko bom tako daleč, da bom že delala na ljudeh. Nisem se odločila za tovrstno oglaševanje (smeh).

Umetnik se nikoli ne neha razvijati. Kako dopolnjujete svoje znanje, tehnike in navdih? Razvijanje nastaja skozi risbe. Najprej imam v glavi vizijo, potem to spravim na papir, narišem včasih tudi večkrat in ob tem razmišljam, kako bi to lahko spravila na kožo. Ob tem prebiram novosti, ki se pojavljajo na tem področju, in spremljam dela drugih svetovnih tetoverjev in vseh, ki me prepričajo, da so vredni ogleda. Kot opažam, zagovarjate unikatne tetovaže in nasprotujete generičnemu in kataloškemu tetoviranju. Kako je videti proces risanja motiva glede na željo stranke? Ja, res sem bolj naklonjena unikatnosti, čeprav je to pri tem delu res zelo težko. Ljudje se večinoma zagrejejo za nekaj, kar so nekje videli, in bi potem radi nekaj v tem smislu, če ne celo popolnoma enako. Po eni strani jih razumem, saj imajo s fotografijo, ki so jo nekje videli, že zelo dobro predstavo, kako bi naj bila stvar videti potem na njih.

Včasih si je iz skice praktično nemogoče predstavljati, kako bo to izpadlo na koži. V veliko primerih celo boljše, kot na papirju, ampak to opazim jaz in ne nekdo, ki se s tem ne ukvarja in ni pripravljen tvegati. Najbolj srečna sem, ko prejmem sporočilo, v katerem piše, da lahko dodam nekaj svoje ustvarjalne žilice. In potem še veselje, ko preberem, da jim je moja skica všeč in je to to, kar bi radi imeli na sebi! TOP!

Tudi pri tetovažah se razvijajo trendi. Gospodične so pred leti iz studiev prihajale z metuljčki na lopaticah in tribali na spodnjem delu hrbta, trenutno pa so precej priljubljeni tatuji na zapestjih in predelu reber ... Ja, res je. Trendi se spreminjajo tako kot pri vsem. Metuljčki, delfinčki, kitajske pismenke in tribal tetovaže so praktično preteklost. Trenutno so precej priljubljeni – oziroma mislim, da že nekoliko upadajo – znaki za neskončnost, regratove lučke, peresa, silhuete ptic in še kaj.

Zelo popularni so še zmeraj napisi, verjetno zato, ker z nekim rekom, ki je na splošno veljaven za skoraj vsakega posameznika, težko zgrešiš tisto bistvo in je manjša možnost obžalovanja čez nekaj let. Malce je drugače kot pa tetovaža hudička, za katerega se marsikatero dekle pozneje vpraša "Zakaj!?" (smeh)

Ker gre za trajen okras kože, mora biti motiv tak, da se ga še dolgo ne naveličamo. Kljub temu pa se najdejo posamezniki, ki svojo odločitev obžalujejo. Laserska odstranitev je boleča in draga, ena od rešitev pa je tudi prekrivanje z drugačnim motivom. Rešujete tudi to? Ja, je precej ljudi, ki obžalujejo svoja pretekla tetoviranja. Ali jih obžalujejo na splošno ali pa le slabo izbiro tetoverja in slabo izvedbo. Rešujem tudi takšne, če se jih le da. Včasih je to težje in raje priporočam, da ostanejo pri tem, kar je, saj pri prekrivanju nastane končni izdelek, večji od tega, kar je spodaj, to pa lahko čez čas še dodatno obžalujejo.

Treba je dobro premisliti, ker ne veš, ali boš čez pet let obžaloval še tega. Najbolje pa je, da ne obžaluješ ničesar in to vzameš kot del sebe, navsezadnje si se enkrat odločil za to potezo in očitno si pač nekoč bil takšen. Zakaj bi to spreminjal?

Na katerih delih telesa delate največ in na katerih najraje? Rekla bi, da so najpogostejše mesto zapestja. Najraje pa ustvarjam na predelu reber in na stegnu, ker se mi zdi privlačno mesto za tetovažo. Na ženski, seveda. Pri moških pa bi rekla, da mi je najbolj zanimivo ustvarjanje celotnega rokava.

Raje ustvarjate napise ali rišete in kaj (če sploh kaj) upate, da bo kmalu iz mode? Najraje imam motive, napisov delam res več, ampak to zaradi povpraševanja. Sem pa res najbolj vesela, ko pride do kakšnega meni ljubega motiva, mojega dizajna ali karkoli, kar vsebuje geometrijske oblike in pikice. Ne ukvarjam se s tem, kaj naj bi bilo iz mode, ne počutim se pristojno, da določam, kaj je dobro in kaj ne. Ljudem je všeč in če jim je všeč, potem je nekaj na tem. Če meni ni, je to zgolj moja težava in nisem tukaj, da bi koga prepričevala v nasprotno.

Če so tetovaže v začetku povezovali z mornarji, motoristi in zaporniki, je to danes povsem drugače. Tetovaže na svoji koži nosijo mladi in starejši, mladina in mamice, glasbeniki in poslovneži ... Kakšne so vaše stranke? Moje stranke so res mešane, poklici, ki jih opravljajo, so raznovrstni. Od sodnic, učiteljic, profesorjev, asistentov, duhovnika, študentov, varnostnikov, prodajalcev, prevoznikov in zdravnikov ... Nemogoče je opredeliti, kakšni ljudje se danes odločajo za to. Ni več razlik.

In kdo lažje prenaša bolečino? Ona ali on? Definitvno ona! (smeh)

Kako pa je z oskrbovanjem tetovaže? Po delu, ki ga jaz opravim, je seveda pomembna še skrb za tetovažo. Pri meni je tako, da vsak posameznik dobi svojo kremo, ki je namenjena prav celjenju in z njo negujejo tetovažo. To je res pomemben del, saj lahko tetovažo z nepravilno in slabo nego pokvarijo. To vsakomur poudarjam in potem le upam, da me upoštevajo. Koliko narejenih tetovaž imate že za seboj? Nehala sem šteti pri številu sto, tako da zdaj težko rečem, koliko točno. Enkrat sem se spravila šteti po objavljenih fotografijah, ampak sem obupala.

In koliko jih imate na sebi? Trenutno imam tri. Vem ja, premalo (smeh). Nekatere ste si naredili tudi sami, kakšna izkušnja je to? Od tega sem si dve naredila sama. Izkušnja je super, če bi lahko, bi se cela potetovirala sama. Naslednjega načrtujem čez rebra, kjer je res slaba dostopnost. Sem že poskusila, če bi šlo, pa ne gre (smeh).

Pravijo, da so tetovaže neke vrste odvisnost. Bo število tetovaž, ki jih imate na sebi, čez deset let občutno večje ali ste si postavili zgornjo mejo? Ja, je. Ne vem, če kdo ostane pri enem samem, če pa je kdo tak, naj mi piše, že zato, da izvem, kako je to mogoče (smeh). Vsak, ki si naredi enega, ponavadi že isti dan razmišlja o drugem. Sama nimam meje in niti ne razmišljam o tem, sem zelo spontana in vem, da nobenega ne bom obžalovala. Ker si ga bom dala narediti z zavedanjem in takrat bo to del mojega življenja. Če bom pa čez deset let spremenila mnenje, bom pa še vedno vedela, da sem bila pred desetletjem drugačna, in tudi to je del mene.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano