Sreda, 20. 11. 2013, 10.39
7 let, 1 mesec
Vesna Vuk Godina: Otrok bo slej ko prej prosil za tepež, saj med bolečino in užitkom ni bistvene razlike
O današnji vzgoji otrok, družbi in o tem, v kakšne ljudi se bodo razvile zdajšnje generacije otrok, smo se pogovarjali z dr. Vesno Vuk Godina, socialno in kulturno antropologinjo.
Družba ima več moči od same vzgoje
Kolaž idej, misli, razmišljanj, preučevanj in znanstvenih dejstev o pretekli in današnji družbi v družbenem sistemu počasi, a premišljeno pripelje na vzgojo. Na to, kakšne so šole, kakšni so danes starši in otroci in kdo stoji za vsem tem. Družina je najpomembnejši dejavnik celotnega procesa. Vzgoja je eden od dejavnikov, ki preoblikuje otroka npr. v Slovenca. Je namenska dejavnost, usmerjena k cilju, da bi na primer ustvarila poštenega otroka.
Vendar pa antropologinja meni, da vzgoja ni najpomembnejša. Družba je tisti centralni okvir, ki določa, kaj se bo na ravni družin in potem tudi v otrokovem učlovečenju dogajalo. Ne glede na ves trud in vse dobre namene, ni nujno, da bo otrok postal takšen, kakršnega smo imeli namen vzgojiti. Pred potrošniško družbo, ki vrti družbo na vseh ravneh, je otroka težko v celoti zaščititi, da ne bi vsaj delno povzel kapitalistične logike in razmišljanja. "Družba določi pomen vzgojnih praks. To je pravzaprav cilj potrošniške družbe – otroke vzgojiti v potrošnike," nadaljuje.
"Dobra vzgoja je tista, ko so otroci srečni. Ne drži."
Od sreče še nihče ni umrl
Godina izzove s trditvijo, ki jo ovrže: "Dobra vzgoja je tista, ko so otroci srečni. Ne drži." Pravi, da je otroke treba vzgojiti in pripraviti za čas, ko bodo izjemno nesrečni, takrat morajo znati prenesti preizkušnje, preživeti. Da ne jemljejo droge, ki se jo da kupiti že za pol evra.
Učinek, kakšni bodo otroci, ne izhaja iz vzgoje, ki smo jo gojili, niti iz dobrih namenov, temveč v kakšnem širšem družbenem okolju so bili deležni vzgoje. Pravi, da si v življenju srečen približno en odstotek časa, potem je 98 odstotkov stanja odsotnosti sreče, približno en odstotek časa pa je res težko obdobje. "Staršem ni treba otrok vzgajati in jih pripravljati za tisti en odstotek sreče, od sreče nihče ne umre, vsak jo bo prenesel, ne zmore pa vsak prenesti tistega odstotka najtežjega obdobja. Če ne razumejo, da je to normalen del življenja, da niso vedno stoodstotno srečni, se jim podre svet. Potem korak v odvisnost, bodisi od alkohola, drog … ni več daleč. Preprosto se ne bodo znašli v takšni situaciji, ne bodo vedeli, kaj narediti. In potem si pomagajo k boljšim občutkom z drogo," poda sliko današnjega poteka odraščanja. "Vzgajati otroka zato, da bo srečen, je najslabše, kar starši lahko naredijo. Nič ni narobe, če so otroci srečni, ampak to stanje bo slej ko prej minilo."
"Staršem ni treba otrok vzgajati in jih pripravljati za tisti en odstotek sreče, od sreče nihče ne umre, vsak jo bo prenesel, ne zmore pa vsak prenesti tistega odstotka najtežjega obdobja. Če ne razumejo, da je to normalen del življenja, da niso vedno stoodstotno srečni, se jim podre svet."
Otroci – umetno ustvarjeni potomci znanstveno vodenega sistema
Danes vzgajamo otroke v zelo specifični in zahtevni družbi, ki se ji reče potrošniško kapitalistična družba. Težko je razumeti vzgibe te družbe, ki nas vodijo, vendar tisti, ki to kreirajo, zelo dobro razumejo, kaj želijo s širšo družbo oz. predpisanim vedenjem doseči. Kapitalizem je znanstveno voden sistem. In to je povezano z vzgojo. Vzgajamo potrošnike.
To je razlog, zakaj kapitalizem ne more propasti. Strategija, kako ekonomsko preživeti: vzgojiš potrošnika. Korporacije, ki vodijo pravzaprav korporativni kapitalizem, se tega lotijo znanstveno. Ugotovili so, kaj je treba narediti – otroka je treba vzgajati prijazno, torej brez avtoritete, kazni, po možnosti brez očeta. Če ga boste torej vzgojili le ob mami ali ob mami in očetu, ki prakticirata enotirno vzgojo, boste vzgojili tak tip človeka. Pri otroku boste vzgojili takšne psihološke lastnosti, da bo kupoval, kar ne potrebuje. "Ne kupiš, kar potrebuješ, ampak česar še nimaš. Torej si t. i. prisilni potrošnik. Ker pa to ni dovolj, saj si lahko premisliš in nehaš trošiti, družba potrebuje tudi odvisnike, takšne, ki ne morejo prenehati trošiti," nadaljuje. Kapitalizem potrebuje današnji tip vzgoje, da to uspe, pa je treba ukiniti tradicionalno socializacijo in tradicionalno družino. Ukine se nezmožnost ločitve partnerjev, očeta, avtoriteto, kaznovanje. Tako dobimo otroka, ki je središče vsega – vzgoje, družine, socializacije, družbe …
"Ko otrok razume, da nekaj sicer ni 'fino', na primer pisanje domačih nalog ali spanje v svoji postelji, je pa prav, potem je odrasel."
"Fino" ali prav?
Tu navede pogost pojav, ko se nanjo po nasvet obrnejo starši, pri katerih še vedno v skupni postelji spi enajstletni otrok. Prijetno mu je, da ga mama uspava, drugo ga ne zanima. To je na ravni otroka do tretjega leta starosti. "Ko pride otrok prvi dan v šolo, mora biti 'odrasel'. Če zamudimo čas med tretjim in šestim letom, bo vzgoja vedno bolj zahtevna, kaznovanje trše, če sploh bo delovalo. Pozneje ko začnemo, težje je in večje so možnosti, da bo do petnajstega leta razvil eno od odvisnosti.
Torej ključna razlika je med 'fino' in prav. Ko otrok razume, da nekaj sicer ni 'fino', na primer pisanje domačih nalog ali spanje v svoji postelji, je pa prav, potem je odrasel," nadaljuje antropologinja Vesna Vuk Godina. "Otrok potrebuje kaznovanje in otrok potrebuje očeta. To ne pomeni očeta, ki bo nasilen, ki ga bo z nasiljem kaznoval. Potrebuje zrelega odraslega očeta. Tak je tisti, ki ima službo. Tak je tisti, ki v osmih urah zasluži dovolj, da preživijo. In tak oče ni alkoholik. Ker alkoholiki so tisti psihološki profil, ki izbere 'fino' namesto prav. Avtoriteta je tudi tisti moški, ki imajo v glavi idejo, da otroke tudi moški vzgajajo. Takšna ideja je pri slovenskih moških odsotna, saj so celo zgodovino slovenske mame vzgajale otroke, ker so očetje morali delati. Poleg tega mora avtoriteta tudi razumeti, da se otroke kaznuje, in imeti mora ženo, ki mu to dovoli," v smehu doda.
"Tri situacije so, ko je fizična kazen dovoljena: Ko skuša otrok sebe poškodovati: ko skuša poškodovati druge (tu so mišljene tudi živali) in ko nobena druga kazen ne zaleže."
"Tepež ni kazen, tepež je nagrada!"
Ob besedni zvezi otroku prijazna vzgoja poda klasičen antropološki primer, miroljubne Arapeše, in pojasni, da medkulturni vpogled kaže, da se otroka da vzgojiti brez tepeža, ne pa brez telesne kazni. Ti imajo drugačne pedagoško-vzgojne ukrepe. "Kazen ne pomeni nasilnega dejanja, da otroka premlatimo. Ne! Tepež ni kazen, tepež je nagrada! Za tepež bo slej ko prej prosil, saj med bolečino in užitkom ni razlike. To je čustveno stanje, ki prehaja iz bolečine v užitek in iz užitka v bolečino. Saj veste, da dober orgazem vedno malo boli. Malo, ne preveč. Torej kaj ste potemtakem otroka kaznovali ali nagradili? Seveda ste ga nagradili! Dojel bo, da do užitka lahko pride prek tepeža. Tak otrok bo šel vedno čez mejo, izzival vas bo, da bi ga premlatili. Tepež je prepovedan, kakršnokoli nasilje, sploh če vodi v poškodbe."
Kaj pomeni kazen? "To je vse, kar otroku ni 'fino'. Nekako med tretjim in šestim letom naj bo tolikokrat kaznovan na način, da mu ne bo v redu, da se ga bo pri šestih letih dalo verbalno ustaviti, ko bo poskušal prestopiti mejo. Kaznujete ga lahko tudi tako, da mu na primer za nekaj časa vzamete mobilnik. Danes je že skoraj vsaka kazen kriminalizirana, meša se pojme fizična kazen in grobo telesno kaznovanje. Tri situacije so, ko je fizična kazen dovoljena: Ko skuša otrok sebe poškodovati: ko skuša poškodovati druge (tu so mišljene tudi živali) in ko nobena druga kazen ne zaleže."
"Vsak pameten otrok skuša ob besedici ne prestopiti mejo, saj je bil do tretjega leta navajen, da se ni nič zgodilo, ne želi se odreči svoji izkušnji. Potem pa ga seveda tudi zanima, kaj se bo zgodilo. To je dober znak, da je z otrokom vse v redu, da je duševno zdrav."
Godina v nadaljevanju pojasni, da se kazni delijo na fizične in nefizične. Fizične so vse tiste, ki prehajajo na otroka prek telesa, vendar ne tepež. Primeri takih kazni so, ko otrok skuša vtakniti prste v vtičnico, ga rahlo udarite po rokici, ko se v trgovini meče po tleh, ga dvignete in stresete. Arapeši jih na primer nikoli ne kaznujejo na tak način, jih pa polijejo z mrzlo vodo. Kazen sicer res povzroči pri otroku frustracijo, stres, vendar to ga dejansko ustavi in zavaruje. Otrok ne more funkcionalno odrasti, ne da bi doživel frustracijo. Pove tudi, da vsak pameten otrok skuša ob besedici ne prestopiti mejo, saj je bil do tretjega leta navajen, da se ni nič zgodilo, ne želi se odreči svoji izkušnji.
Potem pa ga seveda tudi zanima, kaj se bo zgodilo. To je dober znak, da je z otrokom vse v redu, da je duševno zdrav. Vendar takrat je treba reči ne in zmagati, vztrajati pri tem, saj se bo le tako naučil razlikovati med da in ne. Otrok se mora naučiti, da bo prek tistega, kar je prav, prišel do nagrade, ki pa mu bo vzbudila ugodje, zadovoljstvo.
2