Ženske v arhitekturi v preteklosti in danes

Jože Plečnik, Edvard Ravnikar, Edo Mihevc, Savin Sever in še bi lahko naštevali moška arhitekturna imena slovenskega prostora iz prejšnjega stoletja. Kako pa je v enakem časovnem obdobju z arhitektkami?

Mednarodna potujoča razstava MoMoWo. 100 del v 100 letih, ki je del mednarodnega raziskovalnega projekta, se posveča ustvarjalnosti evropskih arhitektk in oblikovalk v preteklih stotih letih. Potujoča razstava, ki se iz Ljubljane seli v Torino, odpira pomembno vprašanje o zgodovinskem položaju žensk v arhitekturi in pozornost usmerja tudi k sočasnim razmeram v tem kontekstu.

Mednarodna potujoča razstava MoMoWo. 100 del v 100 letih, ki je del mednarodnega raziskovalnega projekta, se posveča ustvarjalnosti evropskih arhitektk in oblikovalk v preteklih stotih letih. Potujoča razstava, ki se iz Ljubljane seli v Torino, odpira pomembno vprašanje o zgodovinskem položaju žensk v arhitekturi in pozornost usmerja tudi k sočasnim razmeram v tem kontekstu. Foto: Vid Ponikvar

Prav to vprašanje si je po predavanju arhitektke Denise Scott Brown, avtorice eseja Sexism and the Star System in Architecture (Seksizem in zvezdniški sistem v arhitekturi), ki ga je ameriška teoretičarka imela na enem od mednarodnih srečanj arhitekturnih zgodovinarjev, zastavila umetnostna zgodovinarka Helena Seražin iz ZRC SAZU. Torej, kako je bilo z ustvarjanjem žensk na področju arhitekture in oblikovanja v prejšnjem stoletju pri nas, saj se ženska imena med moškimi skoraj ne pojavljajo oz. so njihovi dosežki največkrat spregledani.

Ker pa to ni izoliran slovenski primer, temveč gre za širši sindrom patriarhalnih evropskih družb, sicer znotraj značilnosti posameznih kontekstov, se je preučevanja ustvarjalnosti evropskih arhitektk in oblikovalk lotila mednarodna ekipa raziskovalcev in raziskovalk iz Italije, Slovenije, Francije, Portugalske, Španije in Nizozemske. Časovni okvir, ki so si ga zadali v okviru projekta MoMoWo, je od konca svetovne vojne in vse do danes. V zgodovini vloge ženske v arhitekturnem poklicu gre za problematična dejstva. V zgodovini vloge ženske v arhitekturnem poklicu gre za problematična dejstva. Foto: Vid Ponikvar

Sto del v stotih letih evropskih ustvarjalk

Kot del projekta je nastala mednarodna potujoča razstava MoMoWo. 100 del v 100 letih, ki se iz Ljubljane seli v Torino, posveča pa se ustvarjalnosti evropskih arhitektk in oblikovalk v preteklih stotih letih. Vanjo je vključena virtualna predstavitev izbora javnosti bolj ali manj znanih del. Številka sto, ki se pojavlja v naslovu, je simbolna, saj lahko sto skladno z latinsko besedo centum razumemo tudi kot nešteto, so zapisali snovalci razstave.

Vprašanje, ki ga razstava oz. projekt prinaša, je pomembno, saj naslavlja družbeni položaj žensk na področju oblikovanja in arhitekture. O tem smo se v perspektivi preteklosti in sedanjosti pogovarjali z umetnostno zgodovinarko Heleno Seražin z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU in arhitektko Petro Čeferin z ljubljanske fakultete za arhitekturo.

Arhitektka Petra Čeferin z arhitekturne fakultete navaja štiri vidike diskriminacije žensk v arhitekturnem poklicu, ki jim je skozi prejšnje stoletje in do neke mere oz. nekaterim mogoče slediti še danes. Prvi je bil do sredine prejšnjega stoletja povezan z nedostopnostjo izobraževanja žensk na področju arhitekture. Drugi je, da so v arhitekturnih studiih ženske pretežno sprejemali in obravnavali kot asistentke ali pa so zaradi sprejemanja družbeno pripisane vloge to tudi same privzele. Tretja raven je bila to, da so jim v skladu s tradicionalno vlogo žensk nalagali v prvi vrsti opremljanje domov, kuhinj, vrtov in podobnega. Četrta pa, o kateri je prav tako že bilo govora: izbris iz zgodovinskega spomina oz. postavljanje arhitektk, ki so delovale v paru z moškim, v podrejeni položaj.
Arhitektka Petra Čeferin z arhitekturne fakultete navaja štiri vidike diskriminacije žensk v arhitekturnem poklicu, ki jim je skozi prejšnje stoletje in do neke mere oz. nekaterim mogoče slediti še danes. Prvi je bil do sredine prejšnjega stoletja povezan z nedostopnostjo izobraževanja žensk na področju arhitekture. Drugi je, da so v arhitekturnih studiih ženske pretežno sprejemali in obravnavali kot asistentke ali pa so zaradi sprejemanja družbeno pripisane vloge to tudi same privzele. Tretja raven je bila to, da so jim v skladu s tradicionalno vlogo žensk nalagali v prvi vrsti opremljanje domov, kuhinj, vrtov in podobnega. Četrta pa, o kateri je prav tako že bilo govora: izbris iz zgodovinskega spomina oz. postavljanje arhitektk, ki so delovale v paru z moškim, v podrejeni položaj. Foto: Vid Ponikvar

Ženske so zaradi strukture možganov manj ustvarjalne

"Pri praksi arhitekturnega projektiranja je bistveno, da je to, kar arhitektka ali arhitekt naredi, dobro narejeno, kar pomeni, da rezultat projektiranja ni le stavba, ampak je arhitekturna stavba, da torej kot rezultat projektiranja nastane arhitektura. Ni pomembno, kdo to naredi in kaj so partikularne značilnosti tega človeka, kot so spol, barva kože, nacionalnost ipd. Pomembno je, kaj naredi. Delo, če je dobro, vselej presega partikularnost avtorice oz. avtorja. Pogoj, da sploh lahko začnemo delati, torej projektirati arhitekturo, pa je, da se lahko izšolamo kot arhitektke in arhitekti," pravi arhitekturna teoretičarka Petra Čeferin. Prav v dostopnosti študija arhitekture na Zahodu tiči eden od odgovorov na vprašanje o družbenem položaju ženske, ki se kaže tudi na tem področju.

Študij arhitekture je bil za ženske zaprt nekje celo do sredine 20. stoletja. Petra Čeferin navede dejstvo, da je to na Harvardu veljalo do leta 1942, na sploh v Evropi pa so lahko začele študirati šele v začetku 20. stoletja. Prva slovenska arhitektka Dušana Šantel je diplomirala 17. marca 1932 pri profesorju Ivanu Vurniku. Prva slovenska arhitektka Dušana Šantel je diplomirala 17. marca 1932 pri profesorju Ivanu Vurniku. Foto: Arhiv ZRC SAZU

"V zgodovini vloge ženske v arhitekturnem poklicu gre za problematična dejstva. Kanadska arhitekturna zgodovinarka Annmarie Adams piše, da se je za to, da je bil vpis na fakultete za arhitekturo zaprt za ženske, navajalo najrazličnejše absurdne razlage, od takšnih tehnične narave, kot recimo, da so univerzitetne stavbe opremljene le z moškimi stranišči, pa do raznih šovinističnih razlag, kot recimo, da ženske ne morejo biti arhitektke, ker nimajo dovolj velikih možganov. Direktor šole za arhitekturo na slavni univerzi McGill v Montrealu Ramsay Traquair je na primer odločno nasprotoval temu, da bi se ženske pri njih lahko vpisale na študij arhitekture, češ da ženske nimajo domišljije za oblikovanje. Prva ženska se je na študij arhitekture na tej univerzi lahko vpisala šele leta 1939, ko je Traquil odstopil z direktorskega položaja," problematiko tega vprašanja, povezanega z ideologijo spola, strne arhitektka.

Ženske v Avstro-Ogrski se na tehnično univerzo niso mogle vpisati do leta 1918

"V Španiji so univerze za ženske odprli v 60. letih v frankističnem režimu, do takrat so bile potisnjene za štedilnike. V Avstro-Ogrski se ženske na univerzo, še posebej na tehnično, kot redne študentke niso mogle vpisati do konca 1. svetovne vojne, ker niso mogle opravljati maturitetnega izpita, brez tega pa vpis na univerzo ni bil mogoč. Študirale so lahko v drugih evropskih državah, ki so to dopuščale. Zato so prve ženske pri nas vpisane šele po vojni, ko so končale šolanje najprej na gimnaziji, da so se lahko vpisale tudi na univerzo," pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Helena Seražin. Pri tem je treba dodati še en zgodovinski podatek, in sicer da je na ljubljanski univerzi, ki je nastala leta 1919, prva doktorirala ženska. Ana Mayer je leta 1920 postala doktorica znanosti s področja kemije.

Nekoliko drugače je bilo v Kraljevini Srbiji, poudarja Helena Seražin, kjer so ženske lahko študirale že prej. Prve arhitekte so tam delovale že pred prvo svetovno vojno. "V Avstro-Ogrski se ženske na univerzo, še posebej na tehnično, kot redne študentke niso mogle vpisati do konca 1. svetovne vojne, ker niso mogle opravljati maturitetnega izpita, brez tega pa vpis na univerzo ni bil mogoč. Zato so prve ženske pri nas vpisane šele po vojni, ko so končale šolanje najprej na gimnaziji," pravi umetnostna zgodovinarka Helena Seražin iz ZRC SAZU. "V Avstro-Ogrski se ženske na univerzo, še posebej na tehnično, kot redne študentke niso mogle vpisati do konca 1. svetovne vojne, ker niso mogle opravljati maturitetnega izpita, brez tega pa vpis na univerzo ni bil mogoč. Zato so prve ženske pri nas vpisane šele po vojni, ko so končale šolanje najprej na gimnaziji," pravi umetnostna zgodovinarka Helena Seražin iz ZRC SAZU. Foto: Vid Ponikvar

Kdo je prva slovenska arhitekta?

Prva slovenska arhitekta Dušana Šantel je diplomirala 17. marca 1932 pri profesorju Ivanu Vurniku. "Študentke arhitekture iz medvojnega obdobja so prihajale praviloma iz bolje situiranih meščanskih družin srednjega razreda, v nekaterih primerih iz umetniških družin, kot na primer Dušana Šantel, hčerka slikarja Saša Šantla," pojasnjuje Helena Seražin. V tistem času je arhitektura za ženske predstavljala alternativo oz. nadomestek za študij na likovni akademiji, ki je bila v Ljubljani ustanovljena šele leta 1945, sicer so morale iti študirat v tujino ali vsaj v Zagreb. Edina druga možnost umetniškega šolanja je bila srednja tehnična šola v Ljubljani. Na njej je na primer Dana Pajnič študirala kiparstvo pri Francetu Kralju in se nato ukvarjala z oblikovanjem v keramiki," zgodovinski vpogled podaja raziskovalka iz ZRC SAZU. Statični izračun za Plečnikovo stavbo NUK (1935) in Navinškovo stavbo Gimnazije Bežigrad (1936) je naredila Sonja Lapajne Oblak. Statični izračun za Plečnikovo stavbo NUK (1935) in Navinškovo stavbo Gimnazije Bežigrad (1936) je naredila Sonja Lapajne Oblak. Foto: Matej Leskovšek

Za ženske, ki so končale študij arhitekture, pa ni bilo nujno, da so se s to stroko v praksi tudi ukvarjale. Ne nazadnje je bilo to moško področje, družbeno medvojno ozračje predstavlja umetnostna zgodovinarka.

Na študij arhitekture se je pred drugo svetovno vojno vpisalo nič več kot deset žensk, kar je pomenilo okoli deset odstotkov vseh vpisanih. V seminarju Plečnika je med letoma 1920 in 1943 od 41 moških diplomiralo pet žensk, je navedbe Boga Zupančiča, kustosa za novejšo slovensko arhitekturo Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), mogoče zaslediti na spletni strani Dom in vrt.

Za ženske se delo gradbišču ne spodobi

Lovro Sušnik je leta 1932 napisal katalog o akademskih poklicih, v katerem je bodoče študente seznanjal s posameznimi področji. "Ženskam je arhitekturo in gradbeništvo bolj ali manj odsvetoval. Če pa se za to vseeno odločijo, potem naj vedo, da morajo računati na to, da se bodo ukvarjale predvsem z notranjo opremo in ne toliko s projektiranjem stavb," povzema Helena Seražin. Ženska je bila tako tudi na tem profesionalnem področju povezana s tradicionalno družbeno vlogo in tako še vedno potisnjena v sfero doma.

Tako je Sušnik ženskam, če bi se vseeno odločile za delo v projektivi, svetoval, da je zanje najprimernejše delo v pisarnah in ne na gradbišču, saj se zanje to ne spodobi. Ženskam so v skladu s tradicionalno vlogo žensk, potem ko so se lahko na študij arhitekture sploh vpisale, v prvi vrsti nalagali opremljanje domov, kuhinj, vrtov in podobnega. Ženskam so v skladu s tradicionalno vlogo žensk, potem ko so se lahko na študij arhitekture sploh vpisale, v prvi vrsti nalagali opremljanje domov, kuhinj, vrtov in podobnega. Foto: Arhiv ZRC SAZU

Če preskočimo desetletja, je na januarski okrogli mizi, ki je spremljala razstavo Ženske oblikujejo prihodnost, s katero so predstavljali slovenske in avstrijske arhitektke, avstrijska ustvarjalka Bettina Dreier-Fiala izjavila, da živimo v družbi, v kateri smo še vedno presenečeni, če za velikim arhitekturnim projektom stoji ženska ali ko se ta pojavi na gradbišču.

Arhitekturni pari

Pri prepoznavanju žensk na področju arhitekture in oblikovanja v 20. stoletju pa se pojavlja še en problem, in sicer, kot izpostavlja Helena Seražin, da so v primerih, ko so ženske ustvarjale s partnerji, delo pogosto priznali le moškemu. Arhitektke se tako omenja le v povezavi z moškim, čeprav tudi to ni nujno. Njihovo delo je ostalo spregledano tudi, ko so bile del večje projektne skupine.

V kontekstu arhitekturnih tandemov Petra Čeferin omeni finskega arhitekta in oblikovalca Alvara Aalta, ki je delal najprej s prvo ženo Aino Aalto, po njeni smrti leta 1949 pa z drugo ženo Elisso. Do leta 1949 se je arhitekturni par pod svoje razstave in delo vedno podpisal z Aino in Alvar Aalto, čeprav je bila vloga Aine Aalto v zgodovini arhitekture spregledana, pozornost pa tako posvečena predvsem Alvaru Aaltu, opozarjata sogovornici.

Ženske so v arhitekturni zgodovini spregledane

"Znani arhitekturni kritik Sigrfied Giedion, avtor ene od najvplivnejših knjig o zgodovini moderne arhitekture z naslovom Space, Time and Architecture, je v njej najprej napisal vse o Altovem delu, na koncu, ko se je lotil še njegove osebnosti, pa je napisal, da je imel finski arhitekt tudi ženo Aino, ki se ni želela izpostavljati. Primerjal jo je s finskimi jezeri in gozdovi, medtem ko je o njem govoril kot o dina V slovenskem prostoru je na področju stanovanjske gradnje po drugi svetovni vojni deloval arhitekturni par Marta in France Ivanšek. Čeprav je bil v njunem sodelovanju bistven prispevek Marte Ivanšek, je bil France Ivanšek v tukajšnji javnosti vedno bolj prepoznan. V slovenskem prostoru je na področju stanovanjske gradnje po drugi svetovni vojni deloval arhitekturni par Marta in France Ivanšek. Čeprav je bil v njunem sodelovanju bistven prispevek Marte Ivanšek, je bil France Ivanšek v tukajšnji javnosti vedno bolj prepoznan. Foto: Arhiv Siol mični osebi," stereotipno perspektivo zgodovinarja povzema Petra Čeferin. Čeprav je Giedion zapisal, da sta se podpisovala kot arhitekturni tandem, pa je kritik v nadaljevanju navedel, da je bilo njeno ime vedno povezano z delom Alvarja Aalta in tako prav s tem med njima namesto enakovrednega "in" postavi razmerje med moškim ter njegovo spremljevalko, podpornico. Ne nazadnje je opisoval le njene osebne lastnosti, ne pa tudi njenega dela.

V slovenskem prostoru se je ob tem mogoče spomniti na Marto in Franceta Ivanška, pionirja na področju stanovanjske gradnje po drugi svetovni vojni pri nas in avtorja ljubljanskih Murgel. Kot je ob smrti Marte Ivanšek leta 2009 zapisala umetnostna zgodovinarka Martina Malešič, je bilo v tukajšnji javnosti ime France Ivanšek vedno bolj prepoznano kot Marta Ivanšek. Tako je bil arhitektkin prispevek, čeprav je bil v njunem sodelovanju bistven, pogosto spregledan.

Razmerja med spoloma se spreminjajo

V današnjem času je mogoče spremljati, da se spolna struktura na področju arhitekture pri nas spreminja, kar kaže tudi večja prisotnost žensk v izobraževanju in praksi. Pa vendar je ob tem pomenljivo dejstvo, da je prva redna profesorica na ljubljanski arhitekturni fakulteti šele leta 2014 postala Živa Deu. Prav tako je tudi podatek, da je pri nas pred tremi leti bilo med člani Zbornice za arhitekturo in prostor (ZAPS) 56 odstotkov žensk in da njihovo število narašča, mogoče razumeti ne samo v kontekstu emancipacije, ampak do neke mere tudi v okviru krize, ki je destabilizirala tudi to profesionalno področje, na ta način pa nekoliko bolj razprla polje za ženske. "V teh konservativnih časih je na takšne boje (za enakovreden položaj žensk, op. a.) – in zmage v teh bojih – še posebej pomembno opozoriti," poudarja Petra Čeferin. "V teh konservativnih časih je na takšne boje (za enakovreden položaj žensk, op. a.) – in zmage v teh bojih – še posebej pomembno opozoriti," poudarja Petra Čeferin. Foto: Vid Ponikvar

Poklon boju za enakopravnost

Pretresanja tega vprašanja, javni pogovori, raziskave in razstave o razmerjih med spoloma v arhitekturi, kot se strinjata sogovornici, so še vedno aktualni in pomembni.

"Enakovreden položaj žensk v arhitekturi, za katerega mislim, da ga v Sloveniji danes imamo, je priborjen položaj. Zato so takšni dogodki pomembni – pomembni so kot poklon boju naših kolegic, ki je bil, kot velja za vsak boj za enakopravnost, tudi boj proti neumnosti. V teh konservativnih časih je na takšne boje – in zmage v teh bojih – še posebej pomembno opozoriti," poudarja Petra Čeferin. Ob tem dodaja, da je v svetovnem merilu in če pogledamo tisto produkcijo, ki je najbolj cenjena, arhitektura še vedno poklic belih moških, med katere vsake toliko časa spustijo še kakšnega Japonca, je geopolitično resničnost tega področja strnila arhitektka.

Sorodne vsebine

Komentarji

7
  • začuden / 04.05.2017. ob 18:11

    Čisto vsak dan vsepovsod nabijate s temi feminističnimi članki, izumljate nove izraze, okupirale ste fdv in ff s svojimi "teorijami spola" in podobnimi bizarnostmi, ob tem , da babnice danes ob vsaki priliki razgaljajo svoje nosečniške trebuhe in sei jih limajo na instagrame, fejstbuke....sesule ste cele generacije, pa vam še ni prišlo kaj ste naredile....

  • MBSQ / 04.05.2017. ob 18:44

    Ja tega feminiziranja sveta ni konca ne kraja; da so ženske zapostavljane, da soenake moškim, itd., itn. Ženske so ženske in moški so moški. Raje pišite o tem, da so ženske Evropi že preveč močne in moški preveč zapostavljeni. Raje pišite o pozitivnih naravnih razlikah med Moškim in Žensko!

  • stanly / 04.05.2017. ob 22:12

    dajte že enkrat nehati s tem pretiravanjem o neenakosti žensk, pri nas in na Zahodu tega problema sploh ni, edino v islamskem svetu so danes ženske izrazito podrejene moškemu, vendar to feminist ne zanima

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano