Ponedeljek, 22. 4. 2019, 12.34
5 let
"Zaščitite ovce, če jih imate, sicer pa pustite volkove pri miru" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,93
36
"Pri svojih opazovanjih sem odkrila, da je volk krasen učitelj, od katerega se lahko v življenju marsikaj naučimo," pravi Elli H. Radinger, dolgoletna nemška opazovalka teh živali v naravi in avtorica knjige Modrost volkov, ki je prevedena tudi v slovenščino.
Knjiga Elli H. Radinger z naslovom Modrost volkov, ki na poljuden in tankočuten način pripoveduje o fascinantnem in lepem svetu volkov, je prevedena v 17 jezikov. Nastala je na podlagi njenih dolgoletnih izkušenj z volkovi, opazovala jih je več kot 20 let v divjini ameriškega narodnega parka Yellowstone in srečala jih je več kot desettisočkrat. Ni bilo pomembno, ali je bilo zunaj 30 stopinj Celzija ali prav toliko pod ničlo, Elli H. Radinger jih je čakala in opazovala njihovo življenje ter vedenje.
Poudarja, kako zelo so nam podobni, pravzaprav so nam izjemno blizu po svoji socialni strukturi in empatičnem vedenju oziroma ključnih vrednotah. Pa vendar so ob volkovih zanjo pojmi, kot so morala, odgovornost in ljubezen dobili še nov smisel. Spremljala je njihovo ljubeznivo in odgovorno skrb za šibke. "Družbeni sistem volčjih tropov je osrednja točka številnih študij tako biologov kot tudi psihologov, ki menijo, da se človek z opazovanjem volkov lahko marsičesa nauči o samem sebi," pravi.
Nemška specialistka za volkove Elli H. Radinger v knjigi Modrost volkov pripoveduje zgodbe o volčjih družinah in njihovi skrbi za svoje člane, vodenju, zaupanju in ljubeznivosti ... Trdi, da bi bili bolj podobni volkovom še boljši ljudje. Volkovi namreč ne poznajo družinskega nasilja in osamljenosti, poudari.
Pomen družine
Pri volkovih se vse vrti okoli družine. Ta je njihov temelj, varnost in trdnost, smisel njihovega bivanja, trdi poznavalka volkov.
"Volkovi so malomeščani par excellence. Držijo se vrednot, po katerih ljudje hrepenimo. S številnimi skupnimi obredi drug drugemu dajejo občutek stalnosti in zanesljivosti," je Elli H. Radinger zapisala v knjigi Modrost volkov. Obredi so pomemben del volčjega življenja, ker tako kot v človeškem svetu utrjujejo njihovo povezanost in pripadnost. To so ceremonije ob bujenju, pozdravljanje vodilnih živali, ko se vrnejo z lova, in skupno tuljenje.
Kar nas dela podobne volkovom, je tudi skrb za šibkejše, mladiče in stare. Prostoživeči volkovi povprečno živijo od devet do 11 let, v nasprotju z volkovi v ogradah, ki dosežejo podobno starost kot udomačeni psi, kar je približno 15 let. V Sloveniji živi 75 volkov, populacija narašča in se tudi prostorsko širi. Če so nekoč s človekom živeli v spoštljivem sobivanju, so s pojavom živinoreje postali sovražniki.
"Prinašanje hrane skozi vse leto in skrb za druge člane družine tudi v primeru bolezni sta lastnosti, značilni le za ljudi in volkove obeh spolov.
Na prvi pogled so šimpanzi ljudem bolj podobni kot volkovi. Vendar pa samci primatov ne pomagajo hraniti mladičev, prav tako ne skrbijo za stare. Volkovi in ljudje se bolj razumejo. To je eden od razlogov, zakaj smo pred davnimi časi povabili volkove, in ne opic, naj si z nami delijo življenje. Volkovi, psi in mi - ni presenečenje, da smo se našli. Ustvarjeni smo drug za drugega."
Volkovi, kot poudarja Elli H. Radinger, razmišljajo, načrtujejo, sanjajo, inteligentno komunicirajo in so nam v socialni strukturi bolj podobni kot katerokoli drugo bitje.
Vaša poklicna pot je zanimiva: bili ste stevardesa, nato odvetnica, potem pa ste pustili službo in postali opazovalka volkov. Najlepše je prišlo na koncu?
Ne bi rekla, da je čisto tako. Praviloma je tam, kjer si v določenem trenutku, najlepše in najpomembnejše, z izjemo odvetništva v mojem primeru.
Kot stevardesa je bilo lepo videti svet in dobro je bilo študirati pravo, vendar pa mi ni bilo všeč delati kot odvetnica. Ukvarjati se moraš z veliko grdimi stvarmi in spremljati, kako se ljudje borijo drug proti drugemu. Želela sem si delati nekaj, kar me ne frustrira in je pozitivno. Tako sem se začela ukvarjati z volkovi.
Če prav razumem, ste imeli v profesionalnem življenju dovolj ljudi, ki so vas obkrožali, in ste se želeli umakniti v naravo?
Želela sem si biti na prostem, sama s sabo in volkovi, medvedi in drugim divjim življenjem.
Velik del svojega odraslega življenja ste preživeli v narodnem parku Yellowstone, kjer ste opazovali volkove.
Volkove so v Yellowstone spet naselili leta 1995, in to je bilo tudi leto, ko sem se odločila, da začnem tam delati. Ta ameriški narodni park sem imela rada že od 70. let, ko sem ga obiskala.
Pripravništvo sem naredila v rezervatu Wolf Park v ameriški zvezni državi Indiana, a ker se volkovi v ogradah ne vedejo kot divji, sem za nekaj časa odšla v Minnesoto, kjer sem stran od civilizacije v deželi volkov živela v brunarici. Nato je sledil Yellowstone.
Kako je bil videti vaš dan v Yellowstonu?
Zbudila sem se zelo zgodaj, še v mraku, in se odpeljala na območje, kamor vodi le ena cesta in leži na 2.500 metrih nadmorske višine. Moja delovna oprema so bili zmogljiv teleobjektiv, daljnogled in radijska postaja, po kateri sem sporočila, ali sem našla volka in za katerega gre (označeni so z radijskimi ovratnicami, op. a. ).
Biologi so mi nato naročili, ali naj volkove opazujem ali pa so poslali koga od njih, sama pa sem odšla naprej iskat še druge. To sem počela ves dan, tudi v snegu in pri minus 30 stopinjah Celzija. Včasih sem v teh vremenskih razmerah štiri ure le opazovala speče volkove. Čakala sem, dokler se niso zbudili, in potem zapisala, kar sem videla.
Na terenu sem bila, dokler se ni zmračilo, ko ni bilo več vidljivosti, sem se odpeljala domov. Poleti so bili dnevi zelo dolgi.
Opazovanje volkov najbrž zahteva veliko potrpežljivosti, ste na volkove dolgo čakali?
Vedno sem upala, da jih bom videla. Večino volkov v Yellowstonu sem poznala, med njimi sem imela svoje najljubše in spremljala sem, kako so odraščali. Zanimalo me je, kako je z njimi in ali so še živi. Bila sem vesela, ko sem videla cel trop in se prepričala, da so moji najljubši še tam.
In volkovi niso edino, kar doživiš. To je narodni park, kjer vidiš medvede, kojote, orle in drugo bogato divje življenje. Nikoli ni dolgčas, četudi čakaš.
"V divjini se ob srečanju z živaljo vedno zavedam, kako resnično je to, zaradi česar pa se ob tem počutim tako živo."
Kako zelo ste se jim lahko približali?
Zelo odvisno, večinoma ne prav blizu, saj se volkovi ljudem skušajo izogniti, kar je včasih pomenilo, da smo bili na razdalji 500 metrov, kdaj pa dva kilometra stran, zaradi česar je bilo pomembno, da sem imela dobro opremo za opazovanje. Kdaj pa so se približali tudi na tri metre, moje najbližje srečanje v Yellowstonu je bilo na okoli dva metra in pol. Šlo je za dva mlada volkova.
Seveda sta vas videla ...
Mladi volkovi so zelo radovedni. Včasih k ljudem pristopijo, ker želijo videti, kaj je ta nenavadna žival na dveh nogah, in tako je bilo tudi v mojem primeru. Gledala sta me, nato pa odšla.
Pri sebi sem imela fotoaparat, a ga nisem uporabila, saj sem vedela, da bi v trenutku, ko bi se premaknila, zbežala. Zato sem nepremično obstala in ju gledala. Bilo je fascinantno.
Za vas so srečanja z volkovi resnično nekaj posebnega, privilegij, trenutki, ko se počutite najbolj živo. Nič strahu ne občutite.
V divjini se ob srečanju z živaljo vedno zavedam, kako resnično je to, zaradi česar pa se ob tem počutim tako živo.
Kaj vas pri volkovih tako navdušuje?
Da so nam tako podobni. So družinska bitja, družina in njena varnost sta zanje najpomembnejši. Vse naredijo za svojo družino, in to je nekaj, kar bi si želela, da bi veljalo tudi za ljudi. Ne, da smo priče nasilju nad otroki in osamljenosti starih ljudi.
Volkovi ne poznajo družinskega nasilja, vedno poskrbijo za stare, poškodovane in bolne. Nikogar iz svojega tropa ne pustijo samega, in to je izjemno. Če bi bili podobni volkovom, bi bili boljši ljudje.
"Vodilni volkovi resnično skrbijo za dobre odnose med vsemi člani tropa. Do družine čutijo veliko odgovornost in člani mu zaupajo, ker vedo, da jih zna pripeljati skozi slabe in dobre čase."
Volkovi so vaši učitelji, ste zapisali v svoji knjigi Modrost volkov. Kaj so vas naučili?
O pomenu družine in načinih vodenja na harmoničen način. Vodilni volkovi resnično skrbijo za dobre odnose med vsemi člani tropa. Do družine čutijo veliko odgovornost in člani mu zaupajo, ker vedo, da jih zna pripeljati skozi slabe in dobre čase.
Na menedžerskih izobraževanjih o dobrih vodjih podajam primere iz socialnega vedenja volkov.
Volkovi so me tudi naučili živeti v sedanjosti. Sami se namreč natančno zavedajo, kje so v določenem trenutku, ne delajo načrtov za prihodnost in ne spominjajo se preteklosti. So tukaj in zdaj, kar je zelo pomembno, in ne glede na to, kaj se zgodi, sprejmejo. Ne pritožujejo se, kako hladno je in kako jih boli noga …
Omenili ste pomen bivanja tukaj in zdaj. Govorite o čuječnosti.
Če opazujete volkove, ne potrebujete nobenih dragih predavanj o čuječnosti.
Verjetno tudi opazovanje volkov zahteva čuječnost.
Drži, in ob tem pozabiš na probleme, na to, kako vas je nekdo razjezil in podobno. Zavedaš se, da obstajajo pomembnejše stvari.
Govorite tudi o moralnosti volkov.
Menim, da imajo vse živali določeno obliko morale. Kar sem neverjetnega spoznala pri volkovih, je to, da so v imenu zaščite družine pripravljeni žrtvovati svoje življenje, in to velja tudi za mlade volkove. Opazovala sem, kako so ubili mladega volka, ko je pred napadom drugega tropa branil svojo mater.
Ena od navdušujočih zgodb, ki jo popisujete v svoji knjigi in s katero pokažete primer načrtovanja teh živali, je tudi lov karizmatične volkulje 06 - Angeline Jolie, kot jo je imenoval eden od biologov.
Volkulja 06 je bila ena najboljših lovk, kar jih je kdaj poznal Yellowstone. Enkrat je ubila košuto v reki, in ker je iz globoke vode ni mogla prinesti, jo je zvlekla še v globljo vodo, jo pustila, da jo je neslo navzdol po toku do peščenega brega, kjer jo je nato lahko zvlekla na kopno.
To je morala načrtovali, točno je vedela, kakšna sta teren in tok reke.
Volkovi so dobri opazovalci?
Morajo biti, kot naši psi. Natančno morajo opazovati govorico telesa živali, ki jo napadajo. Prepoznajo, kako diha ali se vede, na tak način pa vedo, katera žival je ranljiva in jo lahko ubijejo.
Saj veste, kako rečemo za pse, da razume vsako našo besedo, tako pozorno nas opazujejo. Spremljajo vsako našo mimiko, enako velja tudi za volkove v njihovem svetu.
V več kot 20 letih opazovanja volkov se je v vas zapisalo veliko zgodb, povezanih z njimi. Bi lahko rekli, da je katera za vas še posebej nepozabna?
Ena od teh je zagotovo o volkulji 06, ki je bila izjemno močna voditeljica in ki so jo lovci ubili, ko je prvič v življenju zapustila meje narodnega parka Yellowstona.
Zagotovo nepozaben je tudi lep in pameten Casanova, ki je očaral samice Yellowstona in med njimi distribuiral svoje gene.
To sta moji najljubši zgodbi, ob tistih čarobnih trenutkih, ko sem med opazovanjem za seboj začutila prisotnost, se počasi obrnila in si za hip pogledala z volkom v oči. To je magično in želim si, da bi ljudje to doživeli.
Iz knjige Modrost volkov avtorice Elli H. Radinger: "(...) ostaja dejstvo, da nobena živalska vrsta človeku v socialnem smislu ni tako blizu kot volk. Zaradi poznavanja te sorodnosti številna domorodna ljudstva volka štejejo za prednika in totem lastnega porekla. Nekatera severnoameriška (...) plemena volka kot praočeta/pramater njihovega plemena postavljajo na začetek sveta." Medtem ko v zahodnem kontekstu volk velikokrat pooseblja strah in nevarnost, pri tem imajo svojo vlogo tudi pravljice, pri katerih gre za kulturne projekcije v naravo.
V Yellowstonu srečanje z volkom ni taka redkost?
V Yellowstonu najdeš vodnika, ki ve, kje se zadržujejo. Medtem pa v Nemčiji že od leta 2000 čakam, da bi videla divjega volka, pa jih pri nas živi 700. Enkrat sem enega opazila skozi okno med vožnjo z vlakom, najdem sledi, a to je vse.
Naš odnos do volkov je pogosto prežet s strahom, predstavljajo nevarnost. Gre za projekcije kulture v naravo?
Odnos do volkov je polariziran. Ali so negativci, strašljivi in krvoločni, ali pa so bogovi, ki ničesar ne morejo narediti narobe. Težko zavzamejo kakršnokoli drugo vlogo med tema dvema skrajnostma.
Ljudje, ki se bojijo volkov, so to nekje slišali ali prebrali. O volkovih krožijo lažne novice in neresnice, zato je tako pomembno brati knjige in govoriti o tem, kakšni so v resnici. Volkovi ne jedo, ne ubijajo ljudi, to se ni zgodilo v zadnjih 50 letih. Veliko nevarnejše je stopiti v krdelo krav s telički.
Pri mitih in splošnem dojemanju volkov imajo svojo vlogo tudi pravljice, v katerih so projekcije kulture, domišljija, in ne resnična dejstva narave. Spomnimo se lahko Rdeče kapice.
Vsekakor, a so te pravljice zelo drugačne od severnoameriških staroselskih ali severnjaških zgodb. Volk je v teh kontekstih v drugačni vlogi, je vodnik, učitelj, duh …
A ne želim si, da bi ljudje volkove dojemali kot bogove, totemske živali ali hudiče, temveč da jih vidijo takšne, kot so, in jih pustili pri miru. To, kar si volkovi želijo. V Nemčiji 80 odstotkov divjih volkov živi v vojaških območjih, saj so tam sami. Tam ni ljudi, ki bi jih motili, in dovolj imajo hrane.
Ne razumem, zakaj morajo ljudje vedno nekaj početi z naravo. Zaščitite ovce, če jih imate, sicer pa pustite volkove pri miru in veselite se, ko jih vidite.
"Navsezdanje se volk v vseh mitih in pripovedih vedno dotika dveh sorodnih fenomenov človekovega obstoja: strahu in vladanja. Strahu moškega pred tistim, česar ne more v celoti nadzorovati in določiti, pred še neukročeno naravo, pred samostojno žensko in divjim volkom v gozdu. In strahu ženske pred temnim gozdom, nasilnim možem in zlobnim volkom."
V kako velikih tropih živijo volkovi?
Odvisno kje, moj največji trop je obsegal 37 volkov, a to le za kratek čas, nato so se razdelili. V ameriških tropih jih je običajno od osem do 20, v Nemčiji od štiri do sedem volkov.
Kaj pa osamljeni volkovi?
V divjini ni osamljenih volkov, če vidite volka samega, običajno išče novega partnerja in nov teritorij. Ko so stari dve leti, praviloma zapustijo svoj trop in si ustvarijo svojo družino.
"Iz psihološkega vidika je Rdeča kapica deklica, ki jo zapelje starejši moški, ki najprej požre babico in nato še otroka. To simbolno lahko pomeni spolno združitev. S tako pravljico se je želelo deklice naučiti, naj ne govorijo s tujci. V pravljici je Rdečo kapico denimo zapeljal poželjivi volk, rešil pa jo je lovec. Njen strah - strah vseh žensk in deklic - moškemu služi za utemeljitev njegovih privilegijev. Kdor se boji volka v gozdu, se ne bo spraševal o upravičenosti lovca in njegovih dejanj, moškega in njegove moškosti. Tako se uniči konkurenca in vzpostavi vladavina."
Objavili ste tudi knjigo o modrosti starih psov.
Obožujem jo in prav tako je uspešnica, ki bo prevedena v slovenščino. Svoje raziskave volkov sem prenehala, ker imam staro psico. Ima 14 let in želim biti doma, ko bo poginila. Je zdrava in še vedno v dobri formi, a želim biti ob njej, in to so me naučili volkovi – družina je najpomembnejša.
Kaj pa so vas naučili stari psi?
Podobno kot volkovi - pozornosti in čuječnosti, ki jo imajo. In kar je še zelo pomembno, kako je naš čas omejen. Pasje življenje je v primerjavi z našim zelo kratko, in če imam srečo, bom imela s svojim psom še nekaj let. Zato je tako pomembno, da živimo v trenutku in uživamo vsako sekundo s svojimi ljubljenimi, pa ni pomembno, ali so to dvonožci ali štirinožci.
Preberite še:
36