Zapuščene tržiške stavbe, ki čakajo na novo življenje #foto

Tržič, gorenjsko mesto, stisnjeno med gore, reko in potok, ima zanimivo kulturno dediščino, zapisano tudi v prostor. Nekdanji trg z bogato rokodelsko tradicijo, kasneje pa že mesto z močno industrijsko preteklostjo ima precej posebnosti, pa tudi nekaj zapuščenih stavb, ki čakajo na svojo novo priložnost.

V tržiškem požaru je leta 1811 zgorel grad Neuhaus. Na hribu nad mestom je nov dvorec zgradil Josef Wenzel Radetzky. Prostoren objekt danes propada.

V tržiškem požaru je leta 1811 zgorel grad Neuhaus. Na hribu nad mestom je nov dvorec zgradil Josef Wenzel Radetzky. Prostoren objekt danes propada. Foto: Bojan Puhek

Pred časom so se peš po manj poznanih predelih Tržiča in njegovih zapuščenih objektih pod vodstvom Klemna Belharja iz društva ZA razvoj Tržiča sprehodili domačinke in domačini. Šlo je za dogodek globalne akcije Jane's Walk, ki vsako leto maja organizira urbane sprehode po vsej Sloveniji.

Za podobno pot z enakim spremstvom smo se odločili tudi sami, ob tem pa se osredotočili predvsem na propadajoče, pretežno prazne tržiške objekte. Na nemo mestno arhitekturo z veliko zgodovine in prostorskega potenciala za nove vsebine.

Mestno jedro Tržiča je zavarovano kot kulturni in zgodovinski spomenik. V gorenjskem mestu z bogato rokodelsko tradicijo in industrijsko preteklostjo je nekaj objektov s prostorskim potencialom, ki čakajo na revitalizacijo. Mestno jedro Tržiča je zavarovano kot kulturni in zgodovinski spomenik. V gorenjskem mestu z bogato rokodelsko tradicijo in industrijsko preteklostjo je nekaj objektov s prostorskim potencialom, ki čakajo na revitalizacijo. Foto: Bojan Puhek

Dvorec, ki v zavesti ostaja grad

Nad Osnovno šolo Tržič stopnice vodijo do propadajočega dvorca, ki nas popelje v leto 1811. To je čas, ko je takrat še trg - status mesta je ta gorenjski kraj dobil leta 1926 - zajel velik požar. Zagorelo je v kovačnici, ogenj pa se je nato močno razširil, pripoveduje etnolog iz Tržiškega muzeja Bojan Knific.

Razglednica dvorca nad Tržičem Razglednica dvorca nad Tržičem Foto: Arhiv Tržiškega muzeja

Ogenje je uničil tudi grad Neuhaus na hribu, na njegovem pogorišču pa je dal nato Josef Wenzel Radetzky (1766-1858) zgraditi dvorec. 

Nekdanji dvorec je obkrožal tudi urejen park. Nekdanji dvorec je obkrožal tudi urejen park. Foto: Arhiv Tržiškega muzeja Avstrijski feldmaršal češkega rodu se je namreč leta 1797 poročil z grofico Frančiško Romano von Strassoldo-Grafenberg in od njene matere kupil prvotno tržiško graščino. Na Gorenjskem je tako s presledki živel do leta 1819, čeprav natančnih podatkov, koliko časa je tu resnično bival, ni, navaja etnolog Bojan Knific iz Tržiškega muzeja. Dvorec je imel vojščak v lasti deset let.

Avstrijski vojak tržiški dobrotnik

Za Tržič je bil Radetzky pravi dobrotnik. "V času Ilirskih provinc je od francoske vlade dobil finančno pomoč za obnovo gradu, a je to namenil 'pogorelcem'. Tistim, ki so v požari izgubili svoje imetje, zase pa je manjši gradič zgradil z lastnimi sredstvi," tudi pojasnjuje Bojan Knific.

Tu se je še pred požarom lotil tudi gospodarskih projektov. Najprej je začel širiti število švicarske govedi, lokalnim nogavičarjem pa je želel z naselitvijo merino ovc iz Španije zagotoviti bolj kakovostno volno. A ker se ovce niso prilagodile tukajšnjim podnebnim razmeram, so rejo opustili.

Vlagal je tudi v železarstvo in tako prispeval k razvoju kraja.

Dvorec na hribu danes propada

Nekdanji dvorec Radetzkega je obkrožal urejen velik park, na hribu nad mestom pripoveduje Klemen Belhar, ki se zavzema za revitalizacijo zapuščenih lokalnih objektov.

Danes si je glede na velikost zemljišča, ki obdaja stavbo, velik park mogoče zlahka predstavljati. A zaradi propadanja poslopja in zapuščene okolice je nekdanjo živost tega prostora mogoče le slutiti.

Za feldmaršalom se je v naslednjih desetletjih zvrstilo več lastnikov dvorca, med njimi je bil tudi Gassner, ki je bil ob Glanzmannu lastnik nekdanje Bombažne predilnice Tržič (BPT).

Na občini Tržič pravijo, da sta za prenovo dvorca izdelana konservatorski načrt in idejni projekt zunanje ureditve grajskega parka, za uresničitev revitalizacije objekta pa čakajo na ugodne možnosti za pridobitev dodatnih sredstev. Na občini Tržič pravijo, da sta za prenovo dvorca izdelana konservatorski načrt in idejni projekt zunanje ureditve grajskega parka, za uresničitev revitalizacije objekta pa čakajo na ugodne možnosti za pridobitev dodatnih sredstev. Foto: Bojan Puhek

Od vrtca do prazne stavbe

Po drugi svetovni vojni je na hribu deloval vrtec, ko so ga izselili, pa je začela stavba propadati. V njej ima sicer zdaj prostore nekaj društev, a njena zunanjost in notranjost kažeta zapuščenost. V njenih obrisih je mogoče prepoznavati nekdanjo podobo dvorca in njegov pretekli vsakdanjik.

V nekaterih sobah so ostale line, kjer je nekoč stal kamin, prav tako so ostali vitraži, okrasje na stenah je na določenih mestih še vidno, čeprav na prvi pogled seveda ni jasno, za katero plast barvanja točno gre. So se pa s tem že ukvarjali restavratorji, kot je to mogoče razbirati prek sledi na stenah. Kot opozarja Klemen Belhar iz društva ZA razvoj Tržiča, ima mesto še ker nekaj neizkoriščenih in propadajočih prostorskih potencialov. Kot opozarja Klemen Belhar iz društva ZA razvoj Tržiča, ima mesto še ker nekaj neizkoriščenih in propadajočih prostorskih potencialov. Foto: Bojan Puhek

Prostori v mestu so, a propadajo

Klemen Belhar tako pred danes neizkoriščenim dvorcem pove, da je v Tržiču kar nekaj kulturnih društev, organizacij in institucij, med njimi na primer knjižnica, ljudska univerza, glasbena šola in druge, ki bi potrebovale primernejše prostore. "Prav tako je želja tudi po medgeneracijskem centru, pravem mladinskem centru in novi kulturni dvorani. In prostori v mestu so, vendar propadajo in so neizkoriščeni."

Za zapuščene stavbe je tako precej idej, kaj bi jih lahko napolnjevalo. Za dvorec Belhar na primer izpostavi zamisel, da bi bil del namenjen muzeju Radetzkega, ki je zgodovinska osebnost v evropskem merilu, v drugem pa bi organizirali poroke. A to je le ena od možnosti.

Načrti za prenovo dvorca obstajajo

Na občini Tržič pravijo, da sta za prenovo dvorca izdelana konservatorski načrt in idejni projekt zunanje ureditve grajskega parka. "V letošnjem letu bomo v spodnjem, zahodnem delu posestva (nad dostopno cesto) prenovili otroško igrišče v sodobno igrišče za ulično vadbo. V prihodnjih letih želimo prvenstveno urediti streho, fasado objekta in okolice, potem pride na vrsto rekonstrukcija notranjosti gradu," pravi tržiški župan Borut Sajovic.

Vse skupaj bi, kot tudi pojasnjujejo na občini, pospešile možnosti pridobitve državnega oz. evropskega sofinanciranja, čeprav obeti "v tej finančni perspektivi niso najboljši". Načrti prenove so torej izdelani, tudi pravijo, za njihovo uresničitev pa čakajo na ugodno priložnost za pridobitev dodatnih sredstev.

Dvorec nad Tržičem, za katerega obstajajo načrti za prenovo, sredstev pa še ni

Tržič Foto: Bojan Puhek Tržič Foto: Bojan Puhek

Tržič Foto: Bojan Puhek

Nekdanja tovarna obutve v prostor kulture

Naseljevanje nekdanjih tovarn s kulturnimi vsebinami, predvsem v tujini, v določenih primerih pa tudi pri nas, je že dobro uveljavljena praksa. To je ena od možnosti za revitalizacijo tržiške industrijske dediščine.

Te je v mestu nekaj, vsak tak objekt oz. kompleks, kot velja v primeru BPT, pa ima kljub svojemu zapuščenemu stanju še vedno svoj šarm oz. ga je kljub okoliščinam mogoče razbirati. Nekdanji tržiški tovarniški prostori so tako v sočasju postali sidrišča idej za različne programe in vsebine, ki bi te prostore oživili, s tem pa jih spet postavili na zemljevid mesta kot dejavne objekte.

Objekt novih priložnosti sredi Tržiča

Prazni prostori v Tržiču imajo različna lastništva, nekateri so občinski, drugi zasebni. Slednje velja za velik objekt v središču mesta, kjer je nekdaj delovalo lokalno obrtno podjetje, pripoveduje Belhar. Stavba je danes že dodobra načeta, s svojimi veliki prostori pa odpira razmišljanja o različnih programskih scenarijih.

Tržič Foto: Bojan Puhek
Tržič Foto: Bojan Puhek
Tržič Foto: Bojan Puhek
Tržič Foto: Bojan Puhek
Tržič Foto: Bojan Puhek

Čevlji iz jugoslovanskih omar

Še iz časov nekdanje Jugoslavije se marsikdo spominja čevljev Peko, najbrž ne samo spominja, zelo verjetno je, da je kakšnega od parov s podpisom te znamke tudi nosil.

Šestdeseta leta prejšnjega stoletja, potem ko so tovarno leta 1948 nacionalizirali, veljajo za čas razcveta tega čevljarskega industrijskega obrata. To je bila po številu zaposlenih tudi največja nekdanja tržiška tovarna. Svoj čas je imela več kot 5.000 delavcev in delavk.

V tej zlati dobi čevljarske industrije, kot navaja Bojan Knific, so izdelali štiri milijone parov obutve na leto. Prodajali je niso le na domačem trgu, temveč tudi v nekdanji Sovjetski zvezi, vzhodni in zahodni Evropi ter na ameriškem trgu.

V industrijskem obratu Peko Pur, ki je bil nekoč del čevljarske proizvodnje v Tržiču, so v 70. letih prejšnjega stoletja začeli vlivati podplate za čevlje iz umetne mase PUR (poliuretan). Nekdanji industrijski objekt stoji na zanimivi mestni lokaciji ob potoku Mošenik. V industrijskem obratu Peko Pur, ki je bil nekoč del čevljarske proizvodnje v Tržiču, so v 70. letih prejšnjega stoletja začeli vlivati podplate za čevlje iz umetne mase PUR (poliuretan). Nekdanji industrijski objekt stoji na zanimivi mestni lokaciji ob potoku Mošenik. Foto: Bojan Puhek

Od vojaške do civilne obutve

Peter Kozina je z družabnikom leta 1903 ustanovil trgovsko družbo, imenovano Hitzl & Kozina, kasneje se je osamosvojil in leta 1910 ustanovil družbo Peter Kozina & Ko, na podlagi katere je nastal njegov čevljarski posel.

V kolektivnem spominu je kot začetek Peka pogosto usidrana letnica 1903, saj je ta bila zapisana na pročelju tovarne v Tržiču. Ob njej pa še letnica 1911, ki označuje zgraditev osrednje Pekove zgradbe, in letnica 1925, ki govori o času nadgraditve tovarne.

Čevljarska industrija: Peko Tržič novembra leta 1945 Čevljarska industrija: Peko Tržič novembra leta 1945 Foto: Rudi Vavpotič, hrani: MNZS

Neuspešen povojni posel zaradi oblasti

Takrat je to bila najmodernejša tovarna v tem delu Evrope, pojasnjuje etnolog. Posebej uspešna je bila med prvo svetovno vojno, ker so izdelovali vojaško obutev. Kozina je v tem času zaslužil dovolj, da je lahko izplačal večino družabnikov in postal njen lastnik. Tovarna Peko leta 1945 Tovarna Peko leta 1945 Foto: Rudi Vavpotič, hrani: MNZS

V času Kraljevine SHS je industrialca doletel neuspešen posel. Z državo je podpisal naročilo za 600 tisoč parov vojaških čevljev, ki mu jih niso nikoli plačali, zgodovinski okvir predstavi Knific.

Nekdanja tovarna čevljev nova kulturna institucija?

Del proizvodnje tovarne Peko je v času nekdanje Jugoslavije v 70. letih postal tudi industrijski objekt Peko Pur, kjer so izdelovali podplate za čevlje. Svoje prostore je dobil v stari tovarni Runo ob potoku Mošenik.

Stavba nekdanje tovarne za podplate čevljev v središču mesta je danes že precej načeta in je tako predstavlja še en primer degradiranega prostora. Ob potrebah nove knjižnice v Tržiču, kar je bila konec maja ena od tem javne razprave na občini o lokalnem programu kulture in o načrtih razvoja kulturne infrastrukture, pa se je po poročanju Gorenjskega glasa za najustreznejšo lokacijo izkazal prav nekdanji industrijski objekt tovarne Peko Pur.

V prostorih stare tovarne Runo je v 70. letih začel delovati Peko Pur, kjer so iz umetne mase izdelovali podplate za čevlje. V prostorih stare tovarne Runo je v 70. letih začel delovati Peko Pur, kjer so iz umetne mase izdelovali podplate za čevlje. Foto: Arhiv Tržiškega muzeja

Industrijski kompleks v mestu

Tovarniški kompleks BPT, ki leži južno od središča Tržiča, je nastal leta 1885. To je bil čas, ko je Avstro-Ogrska z davčnimi olajšavami spodbujala ustanavljanje industrijskih obratov v zaledju Trsta. Na ta način je želela povečati promet pristanišča, ki je po odprtju Sueškega prekopa (1869) postal pomembna vstopna točka za srednjo in vzhodno Evropo, o ozadju nastanka v članku o BPT pišeta Saša Lavrinc in Mojca Tercelj Otorepec.

V takšnih družbenih in ekonomskih okoliščinah je v Trstu živeči Švicar, trgovec Edmund Glanzmann, po enoletnem iskanju primerne lokacije za gradnjo tovarne skupaj z družabnikom, Avstrijcem Andrewom Gassnerjem, to našel na območju ob sotočju Bistrice in Mošenika.

Nekdanji tovarniški kompleks BPT predstavlja tehnično in kulturno dediščino. Nekdanji tovarniški kompleks BPT predstavlja tehnično in kulturno dediščino. Foto: Bojan Puhek

Kupila sta takrat še nepozidano zemljišče, načrti za industrijske hale pa so nastali v švicarskem podjetju Sequin in Knobel. Ob nastanku se je tovarna, katere investitorji so bili ob Glanzmannu in Gassnerju že družabniki Komanditne družbe, imenovala Baumwol und Weberei Neumarkt.

Po požaru leta 1891 so jo obnovili, povečali in preimenovali v Bombažno predilnico Tržič. Po prvi svetovni vojni so ji dodali nove objekte. Fasade najstarejših objektov v nekdanjem BPT so obarvane v rumeno.  Fasade najstarejših objektov v nekdanjem BPT so obarvane v rumeno. Foto: Bojan Puhek

Fasade najstarejših objektov so obarvane v rumeno, kasnejše zgradbe so zasnovali kot betonske skeletne konstrukcije s pokončnimi okenskimi odprtinami.

Svet v malem

"Bombažna predilnica v Tržiču je delovala kot svet v malem," zapisujeta avtorici navedenega članka. Delavci v tovarni so namreč ob zaposlitvi dobili stanovanja, in sicer v takrat na novo zgrajenem naselju Preska na obrobju mesta.

Prav tako so odkupili nekaj stanovanj za delavce v mestnem središču, obnovili nekaj stanovanjskih zgradb, za samske delavke so leta 1923 zgradili Dekliški dom, nad tovarno pa je nastal dom za visoke uradnike. Prve stanovalce je ta dobil leta 1922.

BPT je bila tovarna velikega obsega, v večjem delu je tudi spomeniško zaščitena. BPT je bila tovarna velikega obsega, v večjem delu je tudi spomeniško zaščitena. Foto: Bojan Puhek

Tovarna velikega obsega

BPT je bila tovarna velikega obsega, skoraj tri četrtine obrata je zdaj v zasebni lasti, v večjem delu pa je tudi spomeniško zaščiten. Prav tako je velik del objektov zapuščenih in dotrajanih.

Tudi v primeru nekdanjega tovarniškega kompleksa je v kraju slišati več zamisli in želja o vsebinah, ki bi tu dobile svoje prostore.

Tovarniški kompleks BPT, ki leži južno od središča Tržiča, je nastal leta 1885. To je bil čas, ko je Avstro-Ogrska z davčnimi olajšavami spodbujala ustanavljanje industrijskih obratov v zaledju Trsta. Nekoč aktivni prostor v kraju danes čaka na revitalizacijo. Tovarniški kompleks BPT, ki leži južno od središča Tržiča, je nastal leta 1885. To je bil čas, ko je Avstro-Ogrska z davčnimi olajšavami spodbujala ustanavljanje industrijskih obratov v zaledju Trsta. Nekoč aktivni prostor v kraju danes čaka na revitalizacijo. Foto: Bojan Puhek

Na občini v zvezi z BPT pravijo, so na področju regeneracije tega območja dosegli velik napredek. Kupili so "zemljišča, po katerih poteka cestna, komunalna infrastruktura, katerih urejenost je nujna za razvoj celotnega območja. Občina Tržič je kupila tudi območje bodoče parkovne ureditve ter zemljišča, po katerih poteka obvodna kolesarska oz. pešpot." Vložili so tudi zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja za rušenje dela objektov na vhodu v nekdanji tovarniški kompleks, torej v delu, ki ni spomeniško zaščiten. 

Na občini še pojasnjujejo, da je konservatorski načrt razvoja območja BPT v sklepni fazi, do konca leta bo najverjetneje sprejet še OPPN za to območje, kar sta ključna dokumenta za bodoči razvoj. Vizualizacijo končne ureditve nekdanjega industrijskega kompleksa si je mogoče ogledati tukaj.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano