Vesna Milek: … ker nihče ni Boris Cavazza

Roman Cavazza je doživel že tretji ponatis, kar kaže na odličen sprejem pri slovenskih bralcih. Ali se že razmišlja o prevodih, denimo v italijanski, morda hrvaški, srbski jezik?

Upam, da na Študentski založbi že delajo kaj v tej smeri ...

Če bi se pisanja biografskega romana lotili znova, kaj bi storili drugače?

Predvsem bi bilo lepo, če bi naju z Borisom nekdo vsaj za en mesec zaprl v hišo ob morju, recimo tako, da mi ne bi mogel pobegniti v svoje številne projekte in bi bila nekaj časa obsojena drug na drugega. Fino bi bilo, če bi se lahko z njim sprehodila po njegovem rojstnem mestu Milanu ali preživela z njim nekaj dni na ladji … Predvsem bi si želela imeti več časa, da bi predelala vse gradivo, ki sva ga posnela, da bi dobila čisto vse filme, ki jih je posnel, prebrala vse njegove filmske scenarije, ki jih sam nima več ...

Na predstavitvi romana ste dejali, da je bil Boris Cavazza enostavno najtrši oreh. Katerega bi še želeli "streti" oziroma predstaviti na podoben način?

Na podoben način nikogar, ker nihče ni Boris Cavazza. (nasmešek) Nikoli ne reci nikoli, ampak mislim, da se česa podobnega ne bi nikoli več upala lotiti.

Med pogovorom za naš portal ste omenili, da je v "Sloveniji dobro to, da moraš za to, da lahko preživiš, delati tisoč stvari hkrati, saj če bi se ves ta čas posvečala le tej knjigi, mogoče zdaj ne bi sedela tukaj". Kako bi torej opisali položaj samostojnih kulturnih delavcev v Sloveniji? Kaj bi bilo treba spremeniti, če sploh?

Hočete, da jamram? Torej porazni honorarji vseh, ki pišejo oziroma vseh s humanističnim "backgroundom" – to kliče samo po zlajnani tožbi: več denarja za kulturo, več denarja za to, da slovenska kultura pride čez mejo.

Več denarja Javni agenciji za knjigo, Slovenskemu filmskemu centru, da se sploh lahko razvije filmska industrija, da imajo filmski profesionalci sploh možnost, da delajo to, za kar so se izučili ... Sem rekla, da se bo začelo jamranje.

Če se dotakneva še vašega literarnega okusa ... Katera literarna zvrst vas najbolj pritegne in zakaj? Katero knjigo trenutno prebirate?

Imela sem obdobje, ko so me vznemirjali biografski romani, najbrž sem nekaj mitomana. Sicer pa se rada pustim zapeljati velikim zgodbam, romanom, za katere ti je žal, da se sploh končajo ... Stendhalova Parmska kartuzija recimo, Laclosova Nevarna razmerja, pa vsi ruski klasiki, sploh Bratje Karamazovi ... Od sodobnih avtorjev pa Zadie Smith, Philip Roth in Jonathan Franzen ... Trenutno se potapljam v obsežen opus Draga Jančarja, ker imava na slovenski kulturni praznik pogovor v nizu projekta Severni sij v okviru EPK 2012.

Če bi vas tujec prosili za nasvet, katero knjigo slovenskega avtorja bi mu svetovali, kateri album slovenske skupine in kateri film domačega režiserja?

Ah, pri slovenskih pisateljih bo problem, ker se mi zdi, da imamo za tako majhen narod ogromno vrhunskih avtorjev ... Če samo pomislimo na poezijo Srečka Kosovela, Tomaža Šalamuna, Daneta Zajca ... Ali na romane Vitomila Zupana, Lojzeta Kovačiča, Draga Jančarja ... Od novejših pa na Spremeni me Andreja Blatnika, Mazzinijevega Telesnega čuvaja, Vojnovićev roman Jugoslavija, moja dežela, Džehenem Dušana Čatra ...

Film: V leru in Circus Fantasticus Mikija Burgerja, Cvitkovičev Odgrobadogroba.

Kar zadeva glasbo, mislim, da ne bi zgrešila, če bi podarila Magnifica, sploh album Grande Finale.

Kateri film in katero predstavo ste si ogledali nazadnje in kakšen vtis sta naredili na vas?

Nazadnje sem si ogledala film Melanholija Larsa von Trierja. Čudovito se ujame z Malickovim Drevesom življenja, ki govori o začetku sveta, Melanholija o apokalipsi. No, zdaj se prehitevam, mislim, da sem nazadnje videla Parado Srđana Dragojevića, mojstrsko zrežiran film, ki s črnim humorjem preobraža še tako zadrte homofobe. Predstava: Razredni sovražnik Boruta Šeparovića v Mladinskem gledališču, ki nas opozarja na ključne stvari, na katere hočemo pozabiti. Ali gledališče lahko spreminja svet? Ali nam je mar za sočloveka? In zakaj je solidarnost izginila iz našega besednjaka?

Katerega umetnika najbolj cenite in zakaj?

F. M. Dostojevskega. Zakaj? Ker je filozof Boga, ker je natančen anatom človeške duše, ker je kriv za citate, kot je na primer: Človek je nesrečen zato, ker ne ve, da je srečen.