"Trudimo se, da o hierarhijah ne le govorimo na odru, temveč da jih odplaknemo tudi na ravni našega dela"

Kakšna je bila vaša povezava s Hitchcockom pred predstavo, ki ste jo naredili v Slovenskem mladinskem gledališču?
Pred projektom, ki smo ga naredili v Ljubljani, sem bila le njegova občasna oboževalka. Nikoli prej se nisem ukvarjala z njegovim delom v gledališčem kontekstu, čeprav imam izkušnje s predstavami, ki jih je na neki način navdihnil film. Sem pa vedno občudovala Hitchcockovo formalno kakovost, a globlje zanimanje zanj je povezano s predstavo za Slovensko mladinsko gledališče, katerega letošnja programska usmeritev so filmi.

Zato smo si s sodelavci zastavili vprašanje, kaj bi bilo v razmerju med filmom in gledališčem najmočnejše področje raziskave. Sklenili smo, da je Hitchcock pravi za to, saj je ključna osebnost med režiserji.

Gledališki prostor ste v kontekstu te predstave razumeli tudi kot kirurgijo filma.
Lahko bi tako rekli. Govorimo o ustvarjalcu, ki je bil velik navdih ne samo za umetniško, temveč tudi za mainstreamovsko filmografijo. Raziskava Hitchcocka razkriva tudi temelje našega modernega imaginarija in v gledališču lahko prikažemo, kako so te podobe narejene. Mogoče jih je dekonstruirati, razpreti šive in jih narediti vidne. V tem primeru gledališče razumem kot laboratorij, v katerega vneseš film, ga narežeš, razkosaš … 

V predstavo smo vključili prizor iz filma Ptiči, kjer trije igralci uprizarjajo kratek prizor igralke Tippi Hedren, pri čemer eden na odru povzema njen obraz, drugi njene roke in tretji njen glas. Seveda gre v tem primeru za očitno komičen element, vendar ni samo to, saj razkriva tudi skrite pomene sicer nasilnega fragmenta, ki ima tudi erotični podton, s čimer je Hitchcock pogosto prepletal svoja dela.

Pri svojem delu se veliko ukvarjate z vprašanjem predstavljanja spola, kar ste vnesli tudi v to predstavo.
V obravnavi Hitchcocka je to ena od osrednjih tem. Nekateri njegovi filmi so vsakič zelo seksistični, pripadajo namreč šovinističnemu času starega Hollywooda. No, Hollywood je še vedno seksističen, ni se veliko spremenilo.

Vendar so presenetljivi tisti trenutki, ko model blondinke ali gospoda prekorači svoje okvire. Tako blondinke niso več to, kar se zanje zdi, da so, temveč so včasih težavne in kdaj ženske, ki se jih jemlje resno. Gre za sprevračanje kategorij, za parodiranje identitet. Gre za zanimivo mrežo asociacij, ki po eni strani predstavlja stereotipe, a jih po drugi hkrati tudi prelamlja.

Predstava Hitchcock v režiji Weronike Szczawińske je v Slovenskem mladinskem gledališču v tem mesecu na ogled danes ter 11., 15. in 19. maja.

Ukvarjali ste se z vprašanjem struktur moči med spoloma.
Uporabili smo tudi epizodo iz Hitchcockove kariere, povezane s Tippi Herden, ki je bila zanj ultimativna blodnika in muza, čeprav je igrala samo v dveh njegovih filmih, v Ptičih in Marnie. Kot je leta kasneje razkrila v svoji avtobiografiji A Memoir, jo je režiser spolno nadlegoval in ji uničil kariero. Sicer se nismo želeli posvetili podrobnosti škandala, a pri tem je pomembno to, da gre za tipično razmerje struktur simbolne moči v umetniškem svetu. Režiser, mojster, "vodja", ki si v razmerju do ljudi lahko privošči več, in pogosto se zgodi, da so to ženske.

Pri Hitchcocku gre za zelo kompleksno strukturo spolov, ki ni tako očitna, vendar pa kaže zelo sodobne težnje, o katerih je mogoče razpravljati. Ne gre samo za spol, kot ga je mogoče reprezentirati, temveč tudi za spol kot položaj. Ukvarjali smo se s tem vprašanjem simbolne strukture moči.

Ustvarjalna ekipa, ki je sodelovala pri predstavi (dramaturgija, scenografija, koreografija …), prihaja s Poljske. So to, vsaj nekateri, vaši stalni sodelavci?
Skupaj delamo že nekaj časa, čeprav v nekoliko drugačnih zasedbah, vendar pa smo bolj ali manj pogosti sodelavci pri projektih. S Piotrom Wawerjem jr. (dramaturgija in glasbena oprema) delam že sedem let, z Agnieszko Jakimiak (besedilo in dramaturgija) šest let, z Agato Maszkiewicz (koreografinja) pet let, s Katarzyno Leks pa sva zdaj sodelovali drugič, ona pa je s to skupino sodelovala prvič.  Režiserka Weronika Szczawińska pravi, da je v procesu nastajanja predstave v Slovenskem mladinskem gledališču uživala, saj gre "za institucijo, ki je bila odprta do naših idej in ima izvrstne igralce in igralke. Ti so bili močni ustvarjalni partnerji pri projektu."

Timsko delo je za nas resnično pomembno, ohranjamo svoje funkcije in področja specializacije, pa vendar gre za preplet. Od trenutka, ko sem predlagala, da delamo Hitchcocka, smo vsako idejo premleli skupaj. Za nas je duh sodelovanja zelo pomemben, saj poskušamo, da o hierarhijah na odru ne samo govorimo, temveč se jih trudimo odplakniti tudi na ravni našega dela. Želimo spremeniti tradicijo strukture dela, v kateri smo bili izobraženi tudi skozi ideologijo režiserja kot osrednje oz. vodilne osebnosti.

Bili ste tudi soustanoviteljica organizacije Contemporary Civic Theatre Forum, ki je združevala gledališke ustvarjalce, rojene v 70. in 80. letih. Se vam generacijsko povezovanje zdi pomembno?
Platforma, ki smo jo ustanovili konec leta 2009, je delovala zelo kratek čas. Povezali smo se, ker so obstajale generacijske potrebe po spremembah.

Zaznavali smo, da se v poljski gledališki krajini sicer dogajajo določene spremembe, vendar smo hkrati spremljali situacijo, kako se sistem in institucije na to, kar počnemo, zelo slabo prilagajajo. S ciljem, da nagovorimo ta vprašanja, smo se povezali. In določena so, čeprav v drugačnem političnem in družbenem kontekstu, aktualna še danes. Vse skupaj je bila dobra izkušnja in res je šlo za generacijski dogodek, a danes sicer menim, da bi ga bilo bolje utemeljiti na ideoloških izhodiščih.

Kako je z vašim delom v kontekstu današnje skrajno desničarske Poljske?
Osrednje teme mojega dela so reprezentacije spola in problematika kulturnega spomina, ki trenutni politični konstelaciji niso všeč. A kar v svojem delu razumem kot najbolj politično, je vprašanje nezaupanja oz. razgaljanja. Kritična umetnost mora vedno preizpraševati, četudi ni vedno očitno politična, presegati mora meje form, hierarhije, pričakovanj …

Iz predstave Hitchcock.

Kolektivni spomin je bila tudi tema vašega teoretičnega dela, doktorske disertacije.
Na začetku 21. stoletja smo imeli v poljskem gledališču val predstav, ki so se na različnih ravneh ukvarjale z našo zgodovino in kolektivnim spominom. Ta fenomen sem želela razumeti, zato sem se s tem ukvarjala tudi na teoretični ravni. Potem sem se želela od spomina premakniti k drugim temam, a nekaj let kasneje smo se ponovno znašli v tej norosti spomina, kar pa je v tem trenutku še veliko huje, saj politika želi ustvariti lastno različico zgodovine. Vse skupaj se nam včasih zdi že kot znanstvena fantastika.

So se pa vsega dobro naučili. Torej, kako uporabljati določene subverzivne in kulturne strategije za svoje ideološke cilje – na primer, kako v tem kontekstu uporabljati majice, stripe in druge stvari, ki so bile prej povezane s subverzivnimi potezami kulture. Zdaj so te v rokah konservativnih narativ.

Oktobra ste se udeležili protesta proti popolni prepovedi splava.
Seveda. Šlo je za največje demonstracije za pravice žensk v zgodovini Poljske in v tem smislu je bila izkušnja dobra, vendar pa gre pri tem za dolg in nedokončan boj. Že res, da smo sprejetje zakona o prepovedi splava za zdaj preprečili, vendar gre pri tem zgolj za bolj proti simptomom napadanja človekovih pravic. V prihodnjih letih bomo morali še veliko protestirati, še veliko je težavnih točk.

Kako se počutite v današnji Poljski?
Pred leti smo se zgražali, ko smo spremljali politično stanje na Madžarskem, spraševali smo, kako lahko ljudje tam živijo in kako lahko tam delaš kot umetnik. Zdaj se popolnoma enako dogaja nam in zdaj druge evropske države gledajo na nas na podoben način. Kako lahko živite na Poljskem?

Trenutno prevladujoči občutek pri nas je brezup. Glede na proteste še vedno ne vemo, kaj naj naredimo. Kako naj precej velika skupna ljudi ustavi to, kar se nam dogaja? Napadeno je vsako področje demokratičnih postopkov, kot na primer parlament, sodišče, umetnost … Na polju umetnosti se srečujemo s cenzuro, ki deluje prek mehanizma strahu. Nič velikega se v tem smislu namreč še ni zgodilo, vendar strah raste. Na Poljskem tudi v tem času nimamo močne levice.

"V obravnavi Hitchcocka je ena od osrednjih tem reprezentacija spola."

Pred dobrima dvema mesecema so predstavo v režiji Oliverja Frljića v varšavskem gledališču Powszechny napadli, proti njej so protestirali skrajne desničarske skupine, katoliški mediji in poljska državna televizija, ki je podžigala linč ustvarjalcev.
Še vedno je na sporedu, kar je velika zmaga. Gledališče in igralci so se na tak način uprli.

Kako pa je z avtocenzuro, ki se pojavlja v takšnem političnem in družbenem kontekstu?
Seveda je na delu, avtocenzura kdaj deluje še bolj kot v obliki neke zunanje moči. Začneš se lahko bati in spraševati, kaj če izgubiš službo in podobno. Ne nazadnje so nas za to natrenirali že pred prihodom konservativne desničarske oblasti, saj se že leta spopadamo s številnimi tabuji, ki jih je na primer neprimerno omenjati na odru. Katoliška cerkev je ena med njimi in to ni nekaj, s čimer se spoprijemamo samo v sedanjosti. 

Zastavila vam bom vprašanje, ki ste ga sami izpostavili v eni izmed javnih razprav: Kaj pomeni biti vzhodni, nekdanji vzhodni, zahodni, nekdanji zahodni umetnik? Je koncept Vzhodne in Zahodne Evrope mogoče navezati na umetniško delo?
Zame je odgovor v tem, da je pomembno, da si odprt do različnih vplivov. V tem delu Evrope gre za prepletene identitete, zato je vprašljivo prepoznavanje le ene. Nikoli se nisem počutila prav zelo tesno povezano s predstavo o nacionalni identiteti, medtem ko sem danes od tega popolnoma odmaknjena. Nikoli mi niti niso bile blizu nostalgične delitve med Vzhodom in Zahodom. Gre za določeno dediščino, ki jo lahko zaobjameš ali pa ne. Pozitivni vidik pri tem je nezaupanje do identitet, ki so ti dodeljene. Zgodovina je izjemno zapletena, zato se je ob tem seveda mogoče vprašati, kaj pomeni biti umetnik s tega dela sveta.

Pri tem gre tudi za pričakovanja, ki se jih nalaga vzhodnim umetnikom, kaj bi kot taki morali delati in česa ne. Prav tako obstajajo predstave, povezane s poljskim gledališčem, kot na primer to, da je tako poglobljen, da je tako vzhoden, tako uveljavljen, mednarodno prepoznan. Sama ne delam nič od tega, moje gledališče je na primer precej brechtovsko. Ne vem, ali izpolnjujem kakšno od pričakovanj. Čeprav pa drži, da se veliko ukvarjam z zgodovino in spolom, kar se od vzhodne umetnosti nekako tudi pričakuje. A sama prehajam okvire teh kategorij.