Sreda, 13. 4. 2016, 12.19
8 mesecev, 3 tedne
"Svet se pogreza v globalno neumnost"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,08
Zadnja premiera na velikem odru SNG Drame Ljubljana v letošnji sezoni bo predstava Valentiniada, ki sta jo Žanina Mirčevska in Eduard Miler pripravila na predlogi skečev bavarskega komedijanta Karla Valentina.
Dramaturginja Žanina Mirčevska meni, da so kabarejski prizori najmočnejši takrat, ko so odigrani smrtno resno.
Po besedah ravnatelja SNG Drame Igorja Samoborja gre za praizvedbo kateregakoli dela Karla Valentina, bavarskega komedijanta, ki ga nekateri označujejo za bavarskega Charlieja Chaplina, medtem ko ga je režiser Eduard Miler na današnji novinarski konferenci primerjal s Franom Milčinskim Ježkom.
"Ker sem odraščal v nemškem prostoru, je bil zame Karl Valentin tisto, kar je bil v slovenskem prostoru za starejše generacije Fran Milčinski Ježek. Pogosto sem se spraševal, zakaj mi je na primer Buster Keaton bolj smešen od Charlieja Chaplina in se posledično večkrat počutil kot avtsajder, saj so mi bile smešne druge stvari," se spominja Miler.
Režiser Eduard Miler je z Valentiniado bavarskega komedijanta Karla Valentina v celoti spustil v meščansko gledališče. Nekaj, kar si je želel že 20 let, a je za to potreboval prave igralce in igralke.
Svet se pogreza v neumnost, mi pa se imamo za vsevedne
Po besedah dramaturginje Žanine Mirčevske je bil Valentin sodobni klovn, ki je v skečih in kratkih kabarejskih točkah, ki imajo vse prepoznavne matrice, ustvarjal preproste dramske situacije, v katerih so subjekti padali v absurdne konflikte, ki so nato eskalirali v paradokse. "Valentin opozarja, da se svet pogreza v globalno neumnost, medtem ko se imamo sami za vsevedne. Ta zaciklanost uma, v kateri se znajdemo, iz nepomembnih podrobnosti vodi v katastrofe," meni Mirčevska.
Kabarejski prizori so najmočnejši, ko so odigrani smrtno resno
Predstava Valentiniada je tako lepljenka kratkih prizorov, iz katerih so z ekipo skušali narediti več, večjo celoto, s katero bi prebili kabarejski diskurz in ustvarili dramski material. "Izluščila se nam je osrednja misel, da če je oder ogledalo sveta, je v naši predstavi to ogledalo zlomljeno in da skuša zrcaliti svet skozi različne segmente. Pri tem so raziskovali polje komičnega in skušali najti pristno komičnost – kabarejski prizori so namreč najmočnejši takrat, ko so odigrani smrtno resno.
Po besedah lektorja Arka so izvirni bavarščini v prevodu našli ekvivalent - ljubljanščino.
Prizori narejeni z mislimi na točno določene igralke in igralce
Po Milerjevih besedah je imel Valentin močan vpliv na nemško gledališče, pa tudi na Becketta in Ionesca, ki sta pri njem med drugim skušala ugotoviti, kaj je smešno pri šali, ki nima poante. Zdaj so Valentina spustili v meščansko gledališče v celoti, nekaj, kar si je Miler že 20 let želel, a je vedel, da zato potrebuje prave igralce in igralke. V Valentiniadi so bili prizori od samega začetka prevedeni in prirejeni za določene igralce: Janeza Škofa, Majo Končar, Jurija Zrneca, Sašo Pavček, Alojza Sveteta in Silvo Čušin. Premiera bo v soboto.
Robert Korošec bo v monodrami Hamlet, režijo predstave, ki bo premiero doživela na Levem odru, pa je prevzel Daniel Day Škufca.
Na Levem odru izčiščeni Hamlet
V okviru festivala Živel Shakespeare pa bo na Levem odru Drame v torek premiero doživela monodrama Hamlet, ki so se je lotili režiser Daniel Day Škifca, dramaturginja Nina Šorak in igralec Robert Korošec. Predpremiero je predstava sicer doživela v Pocket Theatre Studiu. Kot je na novinarski konferenci povedal Škufca, so se Hamleta morda lotili nekoliko naivno, a z zavedanjem, da so morda premladi, da bi ga razumeli v vseh njegovih niansah.
Pri tem jih je vodilo vprašanje samega dejanja, kaj je s tem človekom, ki ima pred seboj jasen cilj in vsa sredstva, a samega dejanja nikakor ne more narediti. Med ustvarjanjem predstave je to po režiserjevih besedah postalo tudi generacijsko vprašanje. V monodrami so ga precej izčistili in po režiserjevih besedah je morda brez konteksta ostalih kompleksnih likov predstava res izgubila neko dimenzijo, je pa Hamlet sam precej bolj jasen.
