Šedlbauerjev Netopir vnovič v ljubljanski Operi

Netopir je opereta, ki je od svoje prve uprizoritve leta 1874 na Dunaju doživela že na tisoče ponovitev in priredb, Straussova glasba pa je v naš prostor še toliko bolj tesno vpletena, saj nanjo vsako leto maturanti plešejo četvorko. Da med ogledom Netopirja ne bi prepoznali vsaj ene melodije, je tako praktično nemogoče.

Potem ko je Zvone Šedlbauer leta 1991 Netopirja Johanna Straussa mlajšega prvič režiral za oder ljubljanske Opere in baleta, je letos vajo ponovil. Eden od soustanoviteljev eksperimentalnega gledališča Glej, danes pa umetniški vodja Šentjakobskega gledališča Ljubljana, v tokratni različici Netopirja dokazuje, da je kljub zvestobi izvirniku njegov Netopir lahko šaljiv, in kar je morda najtežje, tudi lahkoten.

Opereta je namreč vizualno dokaj pravoverna, saj ostaja zvesta estetiki 19. stoletja, vključno z razbohotenimi kostumi, zlato scenografijo in v tretjem dejanju ogromnim portretom Franca Jožefa. Razbohotena je tudi časovno, saj traja več kot tri ure, a kljub razredni in časovni odmaknjenosti je Šedlbauerjev Netopir dostopen. Za petje ansambel uporablja prevod Otona Župančiča, za vmesno besedilo pa prevod Sonje H. Kuntner, za vsak primer pa so tu še nadnapisi.

Čeprav je zabava osrednji motiv drugega dejanja, se zdi, da jo je Šedlbauer raztegnil kar na vsa tri dejanja. Že na začetku zablesti hudomušna sopranistka Dunja Spruk kot sobarica Adela, ki s svojo pojavo skorajda spominja na Amy Poehler, enako zabavna pa je bila afektirana igra Rebeke Radovan v vlogi Rozalinde, ki je med zabavo simpatično prevzela madžarski naglas. Naiven "runkelj" Gabriel von Eisenstein je bil v naši matinejski različici Jure Kušar, spletkarski šaljivec Dr. Falke, po domače Netopir, pa Ivan Andres Arnšek.

Zapleti in potegavščine hedonističnega meščanstva iz 19. stoletja, kjer se gospodje za osem dni odpravijo v zapor, kot da gredo v toplice, in kjer mož ne prepozna svoje žene, ko ima čez oči poveznjeno masko, sicer že sami po sebi temeljijo na prismuknjenem humorju, ko pa temu dodamo še Princa Orlovskega, ki ga je upodobil Dejan Maksimilijan Vrbančič in ki je na nek čuden način spominjal na Gašparja Gašparja Mišiča, stvar postane še simpatična.

Po zabavi v drugem dejanju, kjer se poleg zbora zvrsti tudi nekaj baletnikov, pa tretje dejanje poskrbi za pravi humoristični vložek, ko se v vlogi pijanega ječarja Froscha pojavi Janez Hočevar – Rifle, ki je pri občinstvu požel največ navdušenja. Z občasnimi aktualizmi, na primer, da je slabe volje, ker je sanjal, da bo tri dni skupaj padal sneg, ter stikom z občinstvom, je v zadnjem dejanju dokončno podrl zadržanost, ki jo samodejno privzamemo ob vstopu v operno hišo.

Netopirja lahko v SNG Opera in balet Ljubljana ujamete že jutri ali v četrtek.