Nedelja, 7. 10. 2018, 4.04
5 let, 6 mesecev
"Pri Don Juanu je spregledano dejstvo, da je tudi posiljevalec" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,93
Včeraj je bila v Slovenskem mladinskem gledališču premiera predstave režiserja Tomija Janežiča, ki je nastala po motivih mita Don Juana. Traja kar deset ur, govori pa o fantazijah, strahovih, pričakovanjih, predsodkih, radostih, koncih, upanjih, travmatičnem in se globoko usede v psihološki prostor. Na ogled bo ob vikendih in ko človek vanjo vstopi, ni več vprašanja, da ne bi tam tudi ostal, ob tem pa kopal po čustvenem in družbenem svetu.
Gre za intimno in hkrati politično predstavo, ki je nastajala leto in pol, njeno izhodišče pa je mit o Don Juanu, literarnem liku, ki je doživel že številne obdelave. Vzporedno z ustvarjalnim procesom režiserja in igralcev je nastajalo tudi novo dramsko besedilo z naslovom še ni naslova avtorice Simone Semenič, v katerem je Don Juan postal Janez.
Nastalo gradivo in dramsko besedilo je Tomi Janežič spletel v deseturno intenzivno gledališko predstavo, v kateri gledalec zdrsne v različna čustvena polja, "trešči na trda tla", ob vsem tem pa je soočen tudi z duhovitostjo.
Režiser in profesor na AGRFT v Sloveniji ni režiral že deset let, kar je bilo splet okoliščin, pravi. Je pa veliko predaval in režiral v tujini, med drugim na Hrvaškem, Srbiji, Makedoniji, na Norveškem, v Rusiji in drugod. Njegove predstave so gostovale na festivalih po vsej Evropi, Rusiji in ZDA. Kritiki mu priznavajo, da je eden od ustvarjalcev, ki premika meje gledališča.
"Ko se gledališče zgodi, se ne more dogajati samo za nekoga, temveč za vse ljudi, ki so v tistem času v prostoru. Naenkrat smo vsi v odnosu do nekega dogodka, problema, nečesa, kar je bilo izjavljeno ali pa je v zaodrju treščilo na tla."
V predstavi, ki traja več kot deset ur in ki intenzivno odpira različne miselne in čustvene vsebine, se med igralci in občinstvom ustvari zavezništvo. Gledalci postanejo priče razpiranju različnih psiholoških prostorov, od frustracij, fantazij do travm …
Pred leti, v času mojega premora (leta 2009, op. p.), ko sem za štiri leta opustil režijo, sem temeljito spremenil svoj pogled na gledališče. Začel sem ga dojemati kot skupinski proces, vendar ne samo skupine igralcev, temveč vseh prisotnih. Zame je to pomenil preskok v pristopu do gledališča.
Ko se gledališče zgodi, se ne more dogajati samo za nekoga, temveč za vse ljudi, ki so v tistem času v prostoru. Naenkrat smo vsi v odnosu do nekega dogodka, problema, nečesa, kar je bilo izjavljeno ali pa je v zaodrju treščilo na tla. Vsi smo v nekem trenutku povezani v tem, da vsak od nas vzpostavlja odnos do dogajanja. Zato, če se ustvari vtis zavezništva, je to dobro. Najhuje se mi zdi, če se v gledališču zgodi ločenost. Torej, ko imaš vtis, da tisti na odru nimajo resnično v zavesti, kaj se dogaja z nami, ki smo na drugi strani, torej gledalci. Ustvarita se dve strani, za kateri imaš vtis, da med seboj ne komunicirata.
Zanima vas gledališče, v katerem se zgodi nekaj izjemnega, nenavadnega.
Dogodek je ključna beseda, ko gre za gledališče. Z različnimi strategijami tako pripravljamo teren, da bi se nekaj sploh lahko zgodilo.
"Kamorkoli se ozreš, bi namreč lahko spraševal kot majhen otrok, zakaj. Potrebuješ odgovor, da bi se lahko premaknil naprej. S tem pa se rodijo zgodbe, ki si jih nenehno izmišljujemo. Zato gledališče, kot to velja za psihoterapijo, omogoča, da smo v njem na nerealen način iskreni, ranljivi ..."
Ko človek preživi deset ur v gledališču, ob predstavi, ki močno zasede njegov psihološki prostor, in močno vstopi v vzporedni svet, se zdi, kot da se takrat bolj udomači z gledališko resničnostjo, zunanji svet se na določen način odmakne.
Umetnost je povezana z nerealnim. Umetnost ni stvar posnemanja realnosti. Umetnost je po definiciji in svojem izvoru povezana z nemogočim in to tudi, ko govori o življenjskih in vsakodnevnih zgodbah.
Umetnost se je začela z negacijo smrti. Ena od osrednjih tem začetkov umetnosti je bila povezana z minljivostjo. Začela je nadomeščati tistega, ki je odšel, in to, kar so za njim postavili, ni bila njegova imitacija. Te skulpture, kamniti bloki ali karkoli so že bili, niso želeli posnemati umrlega, temveč ga nadomestiti. S tem pa so se rodil tudi mit, zgodba in verovanje. Umetnost je tesno povezana s fikcijo, fantazijo in religijo.
Vsemu temu je skupno iskanje utehe zaradi naše tesnobe, da smo v tem svetu kot homo sapiensi razcepljeni. Na eni strani živimo v psihološkem svetu, svetu poimenovanj, ki se je začel rojevati z jezikom. Na drugi strani pa smo potopljeni v konkretni, otipljivi svet. V tem se zgodi vprašanje zakaj, na katerega ni odgovora oziroma na katerega je najkrajši odgovor, da ustvariš zgodbo.
Kamorkoli se ozreš, bi namreč lahko spraševal kot majhen otrok, zakaj. Potrebuješ odgovor, da bi se lahko premaknil naprej. S tem pa se rodijo zgodbe, ki si jih nenehno izmišljujemo. Zato gledališče, kot to velja za psihoterapijo, omogoča, da smo v njem na nerealen način iskreni, ranljivi … V gledališču se tako lahko zgodi nekaj izrednega, kar ni primerljivo oziroma je težko vzpostaviti v realnem življenju, saj gre tu za prostor igre z določenimi pravili.
Predstava "še ni naslova" v nastajanju.
V varnem zavetju gledališča se tako lahko ukvarjamo z nemogočim, psihološko in družbeno problematičnim. Tako kot ste postavili vzporednice s psihoterapijo, kjer se lahko na manj boleč način ukvarjamo z bolečimi temami? Tudi v gledališču gre za srečanje s seboj, kot poudarjate.
V gledališču se izrazito srečuješ s seboj. V predstavah uporabimo različne strategije, ki te navedejo na prepoznavanja lastnih pričakovanj, projekcij, predvidevanj in predsodkov. Te nato začneš spreminjati, se jim smejati …
Čeprav se smejiš nekomu tam, se na neki način zavedaš, da se smejiš samemu sebi. Podobno je tudi, ko se z nečim identificiraš in so ti jasne povezave z lastnim življenjem. Torej, zakaj te je določen stavek presekal, zadel, ganil … Predstava pa začne resnično delovati, ko to počnemo vsi prisotni, tako gledalci kot igralci. Ko začnemo reflektirati svoje življenje. Znova in znova si postavljamo vprašanja, na katera nimamo odgovora. Vzpostavljamo problemske točke, do katerih ne želimo biti ravnodušni.
Ob spremljanju osebnih zgodb se v nekem trenutku nehamo spraševati o njihovem izvoru, to niti ni pomembno, enostavno delujejo.
Tako je s tem v umetnosti. Je pa stvar v tistem trenutku, ko je izgovorjena, že nerealna in tako je popolnoma vseeno, kaj je avtobiografsko in kaj ni. Bistvena je umetniška artikulacija in tako tudi zgodba, ko je najbolj osebna, intimna, postane univerzalna.
Pri deset- in večurni predstavi gre tudi za nekakšen poskus, kako se bo občinstvo odzvalo na njeno dolžino?
To je izziv in gre za svojevrsten podvig. Med tistimi, ki so jo do zdaj videli, ni nihče izrazil, da bi bil problem biti en dan skupaj. Ljudje pogosto pravijo, da čas v določenem trenutku postane popolnoma relativen in da ure bežijo. Eden od gledalcev, ki sicer v gledališču zlahka zaspi, je dejal, da v desetih urah med našo predstavo ni izgubil pozornosti.
Se pa zavedamo, da prisotnost ljudi ni samoumevna in da nam namenjajo svoj čas in pripravljenost. Veliko tudi investirajo, pa ne samo v smislu svoje pozornosti, temveč prek vseh miselnih in čustvenih procesov, ki se odvijajo.
Predstava "še ni naslova" v nastajanju.
Na drugi strani pa to seveda ne bi bilo mogoče brez velikega angažmaja ustvarjalcev predstave.
Če bi prišli do tega, da bi bili drug drugemu hvaležni za izkušnjo, bi to prineslo smisel obojim.
Del predstave ste tudi sami.
V predstave sem začel intervenirati že pred leti, saj gre za živo tkivo. V gledališču se pogosto pozablja na dejstvo, da se to dogaja v zdajšnjem trenutku in da je to njegov draž ter čar. Predstava ni samo neko izvajanje in ponavljanje, temveč gre za ustvarjalen proces, ki se resnično začne odvijati z vstopom občinstva.
Predstava s svojo dolžino pred posameznika postavi vprašanje: Čemu želimo posvetiti del svojega časa, čemu nameniti del svojega življenja?
S predstavo želimo vsekakor odpirati tudi temo časa, čeprav gre po drugi strani pri tem samo za konvencijo, ki se med obdobji zelo razlikuje. Če bi živeli v času antičnih Grkov, ne bi bilo nič nenavadnega, če ves dan preživiš v gledališču. Tako kot ni nič nenavadnega, če nekdo preživi ves dan ali popoldne na nekem organiziranem družabnem dogodku. Gre za družbene konvencije, ki jih je dobro vedno znova preizpraševati.
"Ni drugega mita (kot Don Juana, op. p.), ki bi sprovociral toliko umetniških del. V njem je očitno nekaj tako temeljnega, kar provocira umetnike, da se o njem izrečejo. Vendar pa morda niti ni tako povezano s promiskuiteto, ki se izrazito povezuje z Don Juanom, temveč bolj z odnosom do smrti, metafizike in onstranstva."
Ko ste pred letom in pol začeli ustvarjalni proces za predstavo, ste vedeli, da je pred vami nekaj takšnega?
Nismo začeli z idejo o tako dolgi predstavi. A ko sem izbral mit Don Juana, mi je bilo jasno, da tega ne bom strpal v enourno predstavo. Na ta način si polomiš zobe, saj gre za preveč vznemirljivih in kompleksnih vprašanj, ki jih tema odpira.
Še preden je Simona Semenič napisala svoje besedilo, je tudi že nastalo preveč zanimivih materialov, ki so kar klicali po uprizoritvi. Preveč je bilo tudi različnih svetov, tako da je hitro postalo jasno, da bomo delali nekaj, kar bo v več delih in bo odpiralo različne poglede. Nisem pričakoval, da bo ta proces tako ustvarjalen. Bila je prava eksplozija igralske ustvarjalnosti, njihovega umetniškega in osebnega angažmaja. Škoda se mi je zdelo zanemariti igralce kot avtorje.
Gledališki material, ki je nastajal v ustvarjalnem procesu, ste na neki točki prepletli z dramskim besedilom Simone Semenič, ki je nastajal vzporedno, vendar neodvisno.
Ko je nastalo Simonino besedilo, sem predlagal montažo obojega. Naši materiali so dali meso njenemu besedilu, med tem ko je Simonin tekst dal hrbtenico temu, kar se je odpiralo skozi proces.
Predstava "še ni naslova" v nastajanju.
V predstavi pa tako tudi ni več Don Juana, ampak nastopi Janez.
Simona Semenič obrne zgodbo. Pojavlja se Janez, ki pa ni več protagonist. Pravzaprav niti ne vemo, kdo je ta Janez in ali je celo več Janezov. V resnici postaja nepomemben, vse skupaj celo najbolj deluje, ko ga ni. V večini teh zgodb ga tudi ni, ker je moral nekam iti, če pa že je, je bolje, da reče čim manj, da ne zmoti procesov, ki se odvijajo.
Pravzaprav reče neke splošne stvari. To, kar je treba reči, kot na primer: zdrži, lepa si, sem te moral videti … V tem je resda nekaj duhovitega, vendar pa je Janez, podobno kot igralec, pravzaprav projekcijsko platno. V vse to je tako skoraj vpisana izjava ženske: "Potrebujem te samo za to, da so moje potrebe in fantazije legitimne. Da sem lahko z njimi v stiku." V naši predstavi tako ni več protagonist Janez, tudi ne ženske same, temveč njihove potrebe in fantazije.
Kar pa je pri tem grenko, je, da gre za svet, v katerem ženske poskušajo preživeti. Pa naj bo to dobesedno, v fizičnem smislu, ali pa čustveno v nekem nasilnem odnosu ali pa da popolnoma ne usahnejo v rutinskem odnosu, oropanem kakršnekoli strasti. Gre torej za vprašanje, kako se na različnih ravneh ohranjati pri življenju.
Zakaj ste izbrali mit Don Juana, ki je imel že veliko umetniških obdelav? Vas je to že dolgo vznemirjalo?
Še iz časov, ko sem bil študent in sem se k temu vračal. Nekajkrat je bilo tudi v igri, da bil se lotil Molierjevega Don Juana, in ko sem delal na Reki predstavo o Mozartu, ki mi je bil vedno fascinanten, sem vanjo vključil tudi del iz njegove izjemne opere Don Giovanni (Don Juan). Del, ki mi je bil vedno strašno vznemirljiv.
Ko sem bil zelo mlad, sem gledal tudi neki film o mitu Don Juana, katerega naslova se sicer ne spomnim več, me je pa zelo prevzel. Ustvarjal je namreč posebno vzdušje, magično-poetičen svet. Kasneje sem naletel tudi na Otta Ranka, enega od prvih psihoanalitikov, ki je bil blizu Freudu, čeprav se mu je ta kasneje odpovedal. Napisal je izjemno študijo o legendi Don Juana. Sam se je veliko ukvarjal tudi z umetniškim procesom. Iz ne čisto jasnega razloga obstaja zanimiva povezava med Don Juanom in ustvarjalnostjo. Tudi ni drugega mita, ki bi sprovociral toliko umetniških del. V njem je očitno nekaj tako temeljnega, kar provocira umetnike, da se o njem izrečejo. Vendar pa morda niti ni tako povezano s promiskuiteto, ki se izrazito povezuje z Don Juanom, temveč bolj z odnosom do smrti, metafizike in onstranstva.
Predstava "še ni naslova" v nastajanju.
Gre za kompleksno temo.
Izjemno bogato in kompleksno, s katero se je vredno ukvarjati leto in pol. Ob čemer sem želel naš umetniški laboratorij odpreti različnim možnostim. Dramaturško gledano je bil mit Don Juana obdelan že na tako različne načine, da ponuja zelo veliko iztočnic in vstopov. Prav tako se mi je zdelo, da vsakdo od nas lahko najde povezavo s temami, ki jih odpira. Vse skupaj pa lahko postane zelo osebno, avtobiografsko, hkrati pa je to tudi politična tema, ki se nas zelo tiče.
Zame je bilo aktualno vprašanje, kaj je s tem mitom v 21. stoletju. Je še aktualen ali ne? Je to mit moškega ali ženskega sveta? Povezal sem ga tudi z vprašanjem kulture narcizma. Torej, zakaj se mitu o Don Juanu v 21. stoletju nismo zares smejali, kar je bržkone povezano z družbo potrošništva.
To je slepa pega, pravite.
Smejemo se lahko vsemu drugemu, ne pa tudi narcizmu. Moja teza je tudi, da je Don Juan komičen lik. Menim, da sta v Molierjevem času njegovo kaznovanje in pekel na koncu izzvala krohot. Kar pa je bilo drzno in za Cerkev tistega časa, da se smejimo božji kazni, popolnoma nesprejemljivo in nevarno. Vendar če bi kaznovanje Don Juana jemali smrtno resno, potem ne vem, zakaj bi bil problematičen.
Menim pa, da je bil problematičen, ker je konec o njegovem kaznovanju in peklu skoraj na ravni nekega montypyhtonovskega vica. V smislu, nekdo provocira, na koncu pa ga udari strela. Kakorkoli je to grozljivo, se ob tem ne moreš ne smejati. Gre namreč za pomenljivo absurdnost. V življenju vedno govorimo o nekih znakih in obstajajo vraže, ki prenašajo spoštovanje do smrti. Obstaja meja, ki je glede na to, da ne vemo, kaj je tam, deležna našega spoštovanja. Prav v to pa Don Juan dreza, jo provocira in prestopa. Seveda je katarzično, ko na to vesolje odgovori na stripovski način.
Presenetljivo je, da je bil mit Don Juana v 20. stoletju obravnavan skrajno resno. Obstajala je romantična identifikacija z antijunakom, ki je tak frajer, da si vse privošči in je brez predsodkov. Vendar je bilo s tem spregledano nekaj pomembnega. Zavladala je materialistična logika, ki je pozabila na ves skrivnostni okvir, v katerem se odvija ta mit.
Predstava "še ni naslova" v nastajanju.
Na kakšen način je mit o Don Juanu aktualen v 21. stoletju?
Ko koplješ po tem vprašanju, sprevidiš, da je še kako aktualen in relevanten, sploh v zadnjem obdobju, ko resonira z družbenimi gibanji, kot so #MeToo. Seveda se percepcija Don Juana z družbeno resničnostjo spreminja.
Med študijem za predstavo se je pojavila afera Weinstein, mimo česar nismo mogli iti. Zdi se, kot da je pri Don Juanu spregledano dejstvo, da je tudi posiljevalec. Vedno se mu pripisujejo samo osvajalske veščine, čeprav niti ni nujno, da je dober ljubimec.
Vedno znova se je pri njem treba opominjati, da gre za lik, ki ni konsistenten. Je projekcija, ki je vedno drugačna in odvisna od avtorjev. Gre namreč za lik, ki je v neprestanem spreminjanju. Pravzaprav je to projekcijsko platno, kar je tudi tema Simoninega besedila.
Vanj torej projiciramo svoje psihološke in družbene vsebine.
Zaradi tega Don Juan v nekem obdobju postane nosilec svobodnjaških idej, v drugem je sinonim za svobodo ljubezni in senzualnosti … Torej, odvisno od konteksta, v katerem vznika.
Vendar, če govorimo o dejstvih v zgodbah Don Juana, v prvem planu sploh ni, da bi bil vešč ljubimec. Pogosto ga primerjajo s Casanovo, ki je strašno lepo skrbel za svoje ženske. Te so lahko sicer vedele druga za drugo, a so bile ob tem še vedno zadovoljne in zaljubljene. Pri čemer pa Don Juanu ob veščini osvajanja takoj lahko pripišemo tudi temo zapuščanja.
Don Juan ničesar ne gradi, neprestano beži. Ugrabi trenutek in takoj za tem ga že mine in tako je na neki način vedno prazen. Med tem ko je Casanova pletel svoje odnose in jih obvladoval. Don Juan je v nekaterih besedilih zelo problematična figura, kot že omenjeno, je tudi posiljevalec, pa tudi morilec.
Predstava "še ni naslova" v nastajanju.
V vsakdanjiku pa je Don Juan pogosto sinonim za velikega ljubimca, ženskarja?
V vsakdanjem besednjaku donjuanovstvo povezujemo s promiskuiteto. Vendar pa se je mit skozi zgodovino zelo spreminjal in so ga v 20. stoletju precej drugače tematizirali. Naenkrat vidiš, da je utrujen od vsega, da ne vidi smisla in spremeni se tudi odnos do žensk. Zdi se, kot da ne osvaja on, temveč da pred ženskami celo beži. Zanimivo vprašanje, kaj je z Don Juanom danes.
Z mitom je povezano tudi vprašanje svobode, svobodomiselnosti.
Mit o Don Juanu je v zahodnem svetu, kjer slavimo individualizem, samorealizacijo in je v ospredje postavljena tekmovalnost, problemska točka. Živimo v okolju, ki goji ambicioznost in pomen osebnih interesov. Neoliberalistična ideologija predstavlja idejo, da je posameznik v svojem bistvu egoističen.
Vendar pa se v tem vedno znova lomimo. Po eni strani imamo fantazije, kako bi si želeli biti vsega prosti, da nas nič ne bi vezalo in bi lahko šli kamorkoli ter počeli, karkoli bi želeli. Verjetno ni človeka, ki se ne bi srečal s fantazijami, da bi pobegnil in bi bil brez vsakršnih zadržkov. Da ga nič ne bi zaustavilo in omejevalo. Da bi si dal duška. Fascinirani smo nad ljudmi, ki si to drznejo. Takšni posamezniki so karizmatični in jim zavidamo.
Na drugi strani pa smisel naše eksistence prinaša drugi. Občutek izpolnitve lahko najdemo le, ko smo potrebni drugemu. Ko je naš obstoj pomemben za drugega. Tako kot je z našim delom, ki naj odzvanja in se zdi za družbo smiseln. To pa seveda pomeni, da pristajamo na družbene konvencije, da se želimo prilagoditi in ne kršiti dogovorov. S tem ko smo družbeno sprejemljivi, pa lahko žrtvujemo sebe. Nenehno imamo opravka z napetostjo: ali se prepustiti konformizmu in ob tem imeti občutek, da smo svoje življenje zadušili, ali pa stopiti v polje prekrškov, ki se zgodijo, če greš svojo pot in slediš impulzom.
Vprašanje je, kako v družbenih okvirih realizirati sebe?
Kako imeti občutek, da živimo svoje življenje in ob tem ne trčiti v nepremostljive konflikte s tem, kar je družbeno sprejemljivo. Kako biti neprestano v tem dialogu?
Vendar pa je iluzorno misliti, da svoboda, o kateri človek fantazira in jo projicira ob nekom drugem, resnično obstaja. Položaj Don Juana je v resnici zelo grenek. Ne samo, da je to človek, ki nenehno beži, temveč gre pri njem tudi za nekaj prisilnega. On si namreč ne more kaj, ne more se zadržati. Njegove partnerice in partnerji, s katerimi enostavno mora biti, so vsi. Stari, mladi, grdi, lepi, privlačni, neprivlačni, kar pomeni, da je Don Juan pravzaprav žrtev svojega gona. Konzumirati mora vse, kar je okoli njega, kar pa ni niti malo vabljivo in si verjetno tega nihče od nas ne bi želel. Vendar pa vsakdo od nas do neke mere to tudi pozna.
Ob tem, da ste režiser, ste tudi psihodramski psihoterapevt, kako ta del vključujete v ustvarjalni proces?
Psihodrama, kot izobraževanje in terapija, mi je spremenila življenje, ob tem pa tudi pogled na ustvarjanje in učenje. To sicer ne pomeni, da vsepovsod z njo operiram. Je pa psihodramske tehnike možno aplicirati tudi v ustvarjalni in pedagoški proces. Ob čemer me klinična praksa ni nikoli zanimala.
Psihodrama je dobra platforma, ki odpira prostor za osebno in ustvarjalno raziskovanje. V osnovi je to nekaj zelo preprostega. Gre za psihološko, notranjo dramo. V prostor postaviš abstrakten ali oseben konflikt, ki pa ga na tak način lahko bolj jasno vidiš. Ko se postaviš v vloge različnih deležnikov, lahko problem jasneje doživiš. Zato je psihodrama tako učinkovita v odpiranju problema, ki ga skozi igro vlog lahko zelo intenzivno doživiš in ob tem zelo hitro prideš do njegove srži. Ob tem pa lahko do problema zavzameš tudi nov odziv in poiščeš novo ustvarjalno rešitev.
Predstava "še ni naslova" v nastajanju.
Psihodrama temelji na igri vlog.
Posamezniki smo nenehno v vlogah. Psihodrama vzpodbuja našo sposobnost, da lahko obstajamo v zelo različnih vlogah, kar pa je povezano s spontanostjo in živostjo. Torej, da smo fleksibilni in ne ujeti le v enem pogledu, temveč da se lahko prilagajamo dani situaciji in smo sposobni spreminjati svoj položaj.
Vse to je tesno povezano tudi z igro, ki se jo gremo v gledališču. Prek psihodrame, kjer lahko na varen način raziskuješ, pa lahko spremeniš tudi kvaliteto ukvarjanja z gledališčem in pristop do ustvarjalnosti. Pa ne samo umetniške, temveč življenjske nasploh.
Kaj vam je še odstrla psihodrama?
Cilj psihodrame in tudi drugih psihoterapevtskih tehnik je razviti sposobnost srečanja z drugim. Ustanovitelj psihodrame Jacob Levy Moreno pravi približno takole: Se bova srečala drug z drugim. Ti boš vzel moje oči in jaz bom vzel tvoje. Ti boš mene gledal z mojimi očmi in jaz tebe s tvojimi.
Prav to je tisto, kar v življenju tako potrebujemo. Pravimo si, te razumem, vendar ne, mi potrebujemo, da nas nekdo vidi, kot mi vidimo sami sebe. To pa je ta trenutek srečanja onkraj projekcij in predsodkov. To je empatična sposobnost, ki jo človek ima in jo lahko razvije, torej, da je z drugim. Da razume, da njegov pogled ni edini in da lahko sprejme še pogled nekoga drugega. Če te sposobnosti ne bi bilo, ne bi bilo skupnosti in bližine. Ne bi bilo tega, kar nam ne nazadnje daje tudi upanje. Torej, da v nečem nismo sami ali pa da smo tu za nekoga drugega.
"Posamezniki smo nenehno v vlogah. Psihodrama vzpodbuja našo sposobnost, da lahko obstajamo v zelo različnih vlogah, kar pa je povezano s spontanostjo in živostjo."
Ni vedno enostavno pogledati drugega z njegovimi očmi.
Vendar pa se, ko se v gledališču zgodi pristen moment, zgodi prav to. V psihodrami, ko spremljamo neko življenjsko zgodbo, pogosto doživimo občutek, kako bi jo sami doživeli, če bi se ta zgodila nam. Dobimo vtis, da bi jaz lahko bil ti.
Na delavnicah psihodrame, ko doživimo neko zgodbo, pogosto tudi slišimo, ko nekdo iz skupine reče, da je drugi odigral njegovo zgodbo. V gledališču pa se zgodi nekaj podobnega, v nekem trenutku lahko začnemo gledati skozi oči nekoga drugega.
Fleksibilnost, zasedanje različnih vlog, aktiviranje različnih veščin v procesu materialnega preživetja danes izrazito zahteva tudi neoliberalizem.
Vendar gre pri tem za drugo izhodišče, gre namreč za izkoriščevalsko fleksibilnost. Pričakuje se, da bo človek pogoltnil karkoli mu ponudijo. Pričakuje se, da je človek kot plastelin, ki se ga da neskončno modelirati. Gre za brezosebno logiko v smislu, da če ne boš preživel, nič nisi vreden. Vračamo se na srhljive pregovore: kdor ne dela, naj ne je. Najbolj strašljivo pa je, da se to ne reflektira. Da se o tem ne sprašujemo.
"Na delavnicah psihodrame, ko doživimo neko zgodbo, pogosto tudi slišimo, ko nekdo iz skupine reče, da je drugi odigral njegovo zgodbo. V gledališču pa se zgodi nekaj podobnega, v nekem trenutku lahko začnemo gledati skozi oči nekoga drugega."
V zadnjem obdobju ste režirali le v tujini, v Sloveniji niste delali predstave že deset let, kaj je bil vzrok?
Šlo je za splet okoliščin. Vedno več sem dobil vabil v tujini, čeprav so bila tudi v Sloveniji, ki pa se zaradi različnih razlogov niso uresničila. Se pa zaradi tega nisem počutil nič zanemarjenega. Zdelo se mi je dobro, da sem do tega prostora dobil tudi drugačno perspektivo.
Sem pa, ko sem delal v tujini, dobil vtis, da v Sloveniji moje delo sploh ni poznano, za kar mi v določenem obdobju ni bilo vseeno. Ni mi bilo vseeno, da v tem prostoru moje delo ni prisotno. Vendar me je pot nato peljala naprej in danes zame to ni več aktualno.
Na Kruščah izvajate delavnice iz psihodrame, ki pa niso namenjene le igralcem.
Sploh ne, so pa k meni vedno gravitirali tako ali drugače ustvarjalni ljudje, vendar ne samo iz umetniških poklicev, temveč tudi iz področja medicine, psihologije in socialnih ved. Posamezniki, ki na različne načine delajo z ljudmi in se ukvarjajo z medčloveškimi odnosi, čeprav tudi to ni nujno.
So pa Krušče postale sinonim za ukvarjanje z ustvarjalnostjo skozi umetnost in psihiatrijo, psihoterapijo ter psihologijo, ob tem pa še prek srečevanje teh področij. Tam vodim tudi delavnice, ki pa so namenjene igralcem.
Ste si dolgo želeli prostora, kjer se na tak način ukvarjate z ustvarjalnostjo in bivanjem?
Že v mladih letih sem sanjal o svojem posestvu ustvarjalnosti. Torej, da mi ne bi bilo treba hoditi po svetu, temveč da bi ves svet prihajal k meni. Čeprav se mi je to zdelo takrat nemogoče, se je zdaj uresničilo.
Napotoval sem se in tako si želim vedno več biti na enem mestu. Svet pa je že takoj na začetku precej spontano začel prihajati na Krušče.
Preberite še:
