Poklon režiserki Chantal Akerman

22. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk - City of women (Ljubljana, 3.–16. 10. 2016) se je pred kratkim umrli velikanki filma, belgijski režiserki Chantal Akerman, poklonil s posebnim poglavjem.

Prizor iz filma Jeanne Dielman, 23, Quai du Commerce, 1080 Bruxelles z igralko in feministično aktivistko Delphine Seyrig v vlogi Jeanne Dielman.

Prizor iz filma Jeanne Dielman, 23, Quai du Commerce, 1080 Bruxelles z igralko in feministično aktivistko Delphine Seyrig v vlogi Jeanne Dielman. Foto: www cityofwomen org

Na festivalu jo je uvodoma predstavila programska voditeljica festivala Teja Reba, v Kinodvoru se je odvrtel režiserkin zadnji film No home movie (2015), sledil je pogovor z njeno dolgoletno sodelavko in montažerko filma Claire Atherton. Naslednji festivalski dan je v Muzeju sodobnih umetnosti zaživela umetniška instalacija – skrivnostna samopodoba – Chantal Akerman: Soba. Uglašena je bila s pogovorom, ki je sledil med Claire Atherton, Tino Poglajen in Regino Guimarães, poklon pa sta v soboto, 8. oktobra, v Slovenski kinoteki kot filmski dvojec zaokrožila še režiserkina filma Jeanne Dielman, 23, Quai du Commerce, 1080 Bruxelles (1975) in Poči moje mesto (1968). Na letošnjem mednarodnem festivalu Mesto žensk so se poklonili pred kratkim umrli belgijski režiserki Chantal Akerman. Na letošnjem mednarodnem festivalu Mesto žensk so se poklonili pred kratkim umrli belgijski režiserki Chantal Akerman.

Himna človeškemu gnusu

Film Jeanne Dielman, 23, Quai du Commerce, 1080 Bruxelles, za katerega je Chantal Akerman napisala tudi scenarij, je neposnemljiva himna medčloveškemu gnusu. Nesporni gnusnik je sam v svoj sekstrans zatopljeni klient, klada, ki nekaj menca prek ženskega telesa, po malem, po malem sope, hrope, cmoka, smrka, slinavo gruli itd., žensko telo pa je telo gospodinje Jeanne, ki ga ona mukoma vzdržuje pod klado, dokler se ta ne izsluzi. Jeanne zdrži, saj bo šel, vsak čas, tako kot odidejo drugi, plačajo in gredo, toda ne, ta bi še ostal, si jo ogledoval, malo bi posmrčal na njeni zakonski postelji. Ne, tega ni mogoče več prenašati, Jeanne pograbi škarje z lepotilne mizice in se vrže nad njegov vrat z ubojem na mah.

Šele ko s krvavim zapestjem čaka na aretacijo, na koncu skoraj tri ure in pol trajajočega filma, s kadri v vseh mogočih njenih skrbnih in marljivih gospodinjskih ter materinskih položajih, od jutra do večera, skozi tri dni, je videti njen obraz zares spokojen. Kot svetopisemski obraz, po katerem naj se "zgledujejo dobre ženske", ko glasniku preobrata pravi: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji volji."

Režiserka Chantal Akerman med snemanjem enega od svojih filmov. Režiserka Chantal Akerman med snemanjem enega od svojih filmov. Foto: www.lpafilmfestival.com

Mojstrski preobrat v življenju filmske junakinje

Chantal Akerman je mojstrsko pritajeno napovedala prihajajoči preobrat v življenju svoje filmske junakinje Jeanne; s potrpežljivimi prizori o njenem do potankosti urejenem vsakdanu (bujenje, zračenje, zajtrk, loščenje sinovih čevljev, postiljanje, sinu žepnino pred odhodom na faks, nakupovanje, kuhanje, kavica v lokalu, nekaj si je pač treba privoščiti, cmoki se sami skuhajo, medtem ko je v spalnici s klientom, pogrinjek za večerjo s sinom, branje časopisa, pletenje puloverja za sina, večerni sprehod, ugasniti peč, skrtačiti si lase pred spanjem, naviti budilko in naslednji dan spet: bujenje, zračenje, zajtrk …) je pokazala, da tisti gnus, ko Jeanne zabode hropca, ki se je nameraval udomačiti pri njej, jo "spraviti na pravo pot, osrečiti" – rožnato do tal segajočo spalno srajco ji je poslal že vnaprej –, ni nastal nenadoma, pač pa je bil že od vsega začetka pri njej na delu nezavedni gnus nad samo sabo (na primer prizor prvega dne, ki kaže neobičajno dolgotrajno in temeljito umivanje po odhodu klienta).

Ta se prek različnih vstavkov, kot je pojav raztresenosti Jeanne drugega dne filmske pripovedi, stopnjuje. Tretjega dne dogovorjeni klient zamuja s prihodom. V času, ko bi ga sprejela, Jeanne nima na sporedu nobenega drugega opravila. Tiha panika (še nikoli ni tolikokrat pogledala na uro). Kaj naj počne? Pri njej je vse načrtovano, utečeno, vse na svojem mestu in tako, kot mora biti. Jeanne turobno sedi in čaka. Prav klavrna je videti v gospodinjski halji, v naslanjaču, v nasprotju z eleganco in sosledjem skladnih kretenj prvega prizora prvega dne. Tako človeško postaja vse s tem zamujanjem. Beg pred lastno in klientovo človeškostjo prikliče nadnjo še več človeškosti, skrajno stopnjo besa, tiste škarje.

Samomor, nadomestek za umor drugega

Nekateri pravijo, da je samomor nadomestek za umor drugega, tistega drugega, ki se ga ne sme ali ga ni mogoče ubiti, čeprav "bi ga bilo treba". Če sledimo tej razlagi, je umor klienta v filmu Jeanne Dielman, 23, Quai du Commerce, 1080 Bruxelles nadomestek za samomor, samokaznovanje, samoukinitev, samoočiščenje Jeanne Dielman. Katarza torej. Nikoli več ji ne bo treba biti dejavna sestavina moškim služečega svetovnega sistema.

 

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano