Od krčme do ljubljanske kavarne

Kraj, na katerem stoji palača Evropa, ima dolgo zgodovino. Stavbo so pred skoraj stoletjem in pol postavili na območju severnega emonskega grobišča. Ob izkopu gradbene jame za palačo so leta 1868 našli več sarkofagov iz rimske nekropole, ki jih zdaj hrani Narodni muzej. To pa niso bile edine najdbe tu, saj so tudi ob rekonstrukciji tedanje Titove ceste, današnje Slovenske, leta 1960 in ob pripravah na gradnjo Metalke prav tako odkrili sarkofage.

Palačo Evropa je po načrtih dunajskega arhitekta Karla Tieza zgradil hotelir in posestnik Luka Tavčar.

Zaradi hrupa so krčmo zaprli

Na mestu današnje palače Evropa, kot zgodovino tega prostora in stavbe opisuje konservatorska svetovalka iz ljubljanske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine Marija Režek Kambič, je prvotno stala krčma. Po Valvasorjevih zapisih jo je leta 1633 tu postavil mestni magistrat. Zaradi hrupa so jo po posredovanju menihov iz sosednjega samostana nato podrli.

Pozneje je na tem mestu obratovala gostilna Zum goldenen kreuz, ki je sredi 19. stoletja zaradi gradnje večjih objektov v okolici izgubila svoj pomen.

"Tako se je v časopisu Slovenski romar leta 1857 pojavila misel, da bi bilo treba nizke hišice ob stiku nekdanje Dunajske ceste in Gosposvetske odkupiti in podreti, da bi nastal velik odprt prostor – trg," zgodovinske podatke navaja konservatorska svetovalka. Vendar se ta ideja ni uresničila.

Kavarna naj bi bila po svoji funkciji lokal, ki naj bi omogočal dvojno komunikacijo: med gosti v njej in z mestnim življenjem zunaj nje, kar je bilo v kavarni Evropa mogoče spremljati skozi velika steklena okna. V toplejših mesecih so na pločnik pred kavarno postavili stole in mize, kar je omogočalo še večjo neposredno povezavo z mestnim dogajanjem. (fotografija je bila posneta leta 1941, foto: dr. Jakob Prešern, hrani: MNZS)

Dunaj v Ljubljani

Gostilno je s parcelami leta 1867 kupil hotelir in posestnik Luka Tavčar. Stari objekt je podrl, po načrtih dunajskega arhitekta Karla Tieza pa je na Ajdovščini oziroma križišču takratne ceste Marije Terezije in Dunajske ceste začela nastajati palača Evropa, ki je bila zgrajena dve leti pozneje. Nekateri so jo poimenovali tudi Tavčarjeva palača.

Neposredni vzor stavbe, saj je Tavčar želel v Ljubljano prenesti arhitekturo Dunaja, kot je navedeno v spletnem Arhitekturnem vodniku, je dunajski Heinrichshof, delo Teophila Hansena. Namembnost prostora se je v določenem delu navezala na preteklost, saj je ob hotelu tu nekoč delovala tudi kavarna Evropa.

Hotelir in posestnik Luka Tavčar, ki je zgradil palačo Evropa po načrtih arhitekta Karla Tieza, je v Ljubljano želel prenesti dunajski arhitekturni duh. Neposredni vzor za stavbo je bila dunajska palača Heinrichshof (na fotografiji).

Prva ljubljanska kavarna je bila Kazina

A pred Evropo so v Ljubljani zrasle nekatere druge kavarne. Kot v svoji knjigi z naslovom Kava, čudežni napoj zapisuje etnolog in kulturni antropolog Božidar Jezernik, je prvo kavarniško koncesijo leta 1782 v Ljubljani dobilo društvo Kazina. Kavarniški prostori so bili v kazinskem poslopju.

Konec 18. stoletja je Ljubljana imela pet kavarn, v drugi polovici 19. stoletja pa so imele kavarne v mestu razdeljene vloge. Delile so se na tiste za gospodo in na tiste za ljudstvo, čeprav meje med njimi niso bile tako natančne, da v ene in druge ne bi smeli vstopiti pripadniki različnih družbenih slojev, še navaja Jezernik.

V kavarnah so ob druženju, izmenjavah mnenj in informacij brali tudi časopise, igrali domine, šah in biljard ter kvartali – v kavarni Evropa je mogoče zaslediti podatek, da so tam radi igrali bridž.

V drugi polovici prejšnjega stoletja je kavarna Evropa izgubila svoj meščanski blišč. (foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS)

Kavarna je kvarna

Kavarne pa niso bile čislane med vsemi, saj so nekateri menili, da so to prostori pohujšanja predvsem za mlade. "Kakorkoli že, v 19. stoletju so se tudi na Slovenskem razmahnile kavarne in postale priljubljeno zbirališče meščanov, ki niso marali za opozorila moralistov: 'Kavarna je kvarna,'" kot še zapisuje etnolog v svojem delu o kavi in njenih družbenih kontekstih.

Pomembno prizorišče družbenega in političnega življenja so bile kavarne tudi v času narodnega prebujanja, v Ljubljani pa so bile razdeljene po narodni in politični pripadnosti ter stalnih gostih.

Evropa je bila dunajska kavarna

Med znamenitimi in priljubljenimi ljubljanskimi družabnimi prostori je bila tudi kavarna Evropa.

Ne le njena zunanjost, tudi notranjost je bila v dunajskem duhu, in sicer z bogato notranjo opremo ter dobro, šolano postrežbo, poudarja Marija Režek Kambič.

V Evropo so prihajali tudi "tisti" s kolodvora

Kavarne in gostilne so imele pomembno vlogo pri oblikovanju družabnega življenja vseh slojev v mestu.

S prepletanjem družbenih razredov v teh prostorih pa se je v njih lahko spreminjala tudi zasedba stalnih gostov. "'Mešanje' različnih tipov obiskovalcev je vplivalo na obiske stalnih gostov. Tako so na primer dame po prvi vojni prenehale obiskovati Evropo, ko so tja začeli zahajati športniki in 'tisti' s kolodvora. V Evropo so sicer prihajali večinoma gospodarstveniki, trgovci, uradniki, razni intelektualci in umetniki, advokati, profesorji, študentje in politiki, dopoldne pa gospe in upokojenci. Stalni gostje so imeli svoja omizja."

V prvi polovici prejšnjega stoletja naj bi sem zahajali tudi literarni kritik Josip Vidmar ter njegov brat Ciril, inženir Stanko Bloudek, pravnik Stanko Lapajne, slikarji Gojmir Anton Kos, Miha Maleš in Stane Kregar.

Palača Evropa na fotografiji iz leta 1975. (foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS)

Ženski dnevi v kavarni

Za ljubljansko kavarno dunajskega tipa so bili značilni tudi ženski dnevi ali t. i. jour-fixi, ki so bili ponavadi ob četrtkih med peto in sedmo uro popoldan. Na programu so bila predavanja, petje in godba, pravi konservatorska svetovalka. "Kakor gostilne so bile tudi kavarne odprte za vse, brez ozira na spol, narodnost, starost ali vero, a so bile v slovenskih kavarnah vse do razpada avstrijskega cesarstva ženske bolj redke gostje," navaja Jezernik.

To se je spremenilo v povojnem obdobju, ko so ženske v vedno večji meri same služile denar in niso več vzbujale zgražanja, če so odšle v kavarno brez moškega spremstva, in to tudi ob večerih. Pa vendar so tudi jih spremljala v moralizem ovita jasna navodila za primerno vedenje.

Bela kava in žemljice

Vsak večer je v kavarni, navaja konservatorka, potekalo znanstveno ali zabavno berilo ali predavanje z različnimi vsebinami. V zimskih sezonah 1881–1883 so organizirali tudi literarno-zabavni klub.

Priljubljena kavarna Evropa je bila tudi zaradi tujih gostov skoraj vedno nabito polna, še pravi Marija Režek Kambič. Nekateri gostje so v kavarno prišli tudi trikrat na dan, vendar za kratek čas.

Tam se je pilo belo in črno kavo ali kapučin. V ponudbi so imeli tudi vročo čokolado, čaj, likerje, kakav, punč, grog, angleški in dunajski zajtrk ter žemljice, hrenovke, pecivo in sladice, znani pa so bili tudi po domačem sladoledu.  

Za kavarno je bila nekoč pomembna tudi lokacija, Evropa je stala na križišču dveh mestnih prometnic.

Povezava z mestnim vrvežem

V Ljubljani je, tako kot preostale kavarne, tudi Evropa imela pomembno poslovno in družabno vlogo ter bila ob branju časopisov in drugih dogodkov ter srečanj in izmenjav pomembna borza novic in informacij.

"Kavarna naj bi bila po svoji funkciji lokal, ki naj bi omogočal dvojno komunikacijo: med gosti v kavarni in z mestnim življenjem zunaj," pojasnjuje Marija Režek Kambič. K temu so v Evropi pripomogla velika steklena okna, pa tudi njena lokacija, kar je bilo za kavarne pomembno. Evropa je na primer stala na križišču dveh pomembnih mestnih prometnic.
 

Kavarna Evropa je že dolgo zaprta, spomin nanjo je še ostal, stavba prav tako.

Od hotela in kavarne do tiskarne

Z družbeno-zgodovinskega vidika je o palači Evropa pomemben tudi podatek, da je nekaj časa v stavbi delovala Narodna tiskarna, leta 1872 pa se je tja vselilo tudi uredništvo Slovenskega naroda.

Kavarniške naslonjače so preglasili bistrojski stoli

V drugi polovici prejšnjega stoletja je kavarna Evropa izgubila svoj meščanski blišč. "Udobne kavarniške stole in kramljanje ob skodelici kave je /…/ postopno izpodrinila množica bistrojev, kjer gostje popijejo svoj ekspresso. Ko je čas postal 'denar', ni bilo več časa, da bi ljudje ure dolgo posedali v kavarni in kramljali z znanci, brali časopise, kvartali ali igrali biljard ali samo opazovali obiskovalce," spremembe popisuje Jezernik.

Tako so se gostje občutno razredčili tudi v Evropi, kjer že nekaj časa ni več kavarne. Spomin nanjo ostaja, stavba prav tako. V njej bo svoje prostore imela letalska družba Turkish Airlines, del objekta pa bo tudi v prihodnje namenjen gostinski dejavnosti, tako kot je bilo tudi po tem, ko se je star kavarniški duh v stavbi že razkadil.