Nina Rakovec: Želela sem si te magije

Nina Rakovec je 24-letna Kranjčanka, diplomantka AGRFT-ja, ki je za svojo prvo glavno filmsko vlogo prejela vesno – nagrado za najboljšo žensko vlogo v Izletu, "generacijskem" filmu režiserja Nejca Gazvode.

Že zelo zgodaj se je zavedala, česa si v življenju želi. "Želela sem si te magije," nama je s fotografom v svoji nič kaj razkošni garderobi celjskega gledališča pred dnevi strastno opisovala mlada igralka. Magija, ki jo spremlja še danes, ji je ostala v spominu še iz časov, ko je kot majhna deklica hodila v gledališče in uživala v privilegiju, ko je lahko v družbi maskerk in garderoberk uživala v zaodrju ter polna občudovanja spremljala igralce, ki so hiteli z odra. "Spomnim se, da je v zaodrju vladala prava histerija. Enkrat sem dobila priložnost, da dediju (njen dedek je legendarni gledališki in filmski igralec Polde Bibič) odnesem klobuk na oder, in to je zame imelo neki poseben čar in tega sem si želela. Da bi lahko bila vse."

"Da bi lahko bila vse" Da, da bi lahko bila vse. Takšna izjava te, ko Nino enkrat srečaš v živo, ne more presenetiti. Kot tipična predstavnica nebesnega znamenja dvojčkov nima obstanka, energija in besede dobesedno bruhajo iz nje, čeprav dopušča možnost, da je tudi to le del igre. "Vse si želim prebrati, preštudirati, raziskovati svet, srečevati ljudi in kot igralka imam za to edinstveno priložnost. Kot igralec lahko igraš vse. Od zdravnika, matematika do preprostih ali najbolj nedosegljivih ljudi …"

Prirojenega igralskega talenta, daru, ki ga vile rojenice v zibelko položijo le redkim, ne izključuje. "Očitno je potreba po ustvarjanju v meni že od nekdaj. Mnogo igralcev prihaja iz igralskih družin, kar je logično, saj te nekako potegne v ta svet," ugotavlja igralka, ki se je že navadila očitkov o sorodstvenih povezavah, tudi tistih, ki so ji očitali, da naj bi si priimek Rakovec spremenila v Bibič, kar naj bi ji olajšalo sprejem na igralsko akademijo.

Nina je nastopala že na gimnaziji – v 2. letniku kranjske gimnazije je gostovala v predstavi Blazno resno zadeti v Prešernovem gledališču – in, kot pravi, se s tremo takrat še nista zares poznali. "Pravo tremo sem začutila šele v 3. letniku akademije, prej pa je šlo bolj za neko vznemirjenje. Vsekakor pa nisem čutila tolikšne odgovornosti, kot jo čutim danes."

"Igre ne bi zamenjala za nič na svetu" Odločitev za igralsko akademijo je bila edina mogoča pot. "Pri vpisu sem sicer pod 2. in 3. možnost vpisala novinarstvo in novinarstvo izredno, kar pa bi prišlo v poštev le v skrajni sili." Na famoznih sprejemnih izpitih ni imela težav, čeprav se je, kot pravi, tresla zaradi velikega odmerka adrenalina. "Sprejeli so nas sedem, na koncu nas je ostalo šest, dve dekleti in štirje fantje, kar je super, saj so se mentorji res lahko ukvarjali z nami. Bilo nas je šest povsem različnih ljudi, zato si v lovu za vlogami nismo bili konkurenca." Akademijo ima v spominu kot zahtevno preizkušnjo. "Po eni strani je šlo za neprestano spoznavanje samega sebe, soočanje s svojimi travmami in strahovi, hkrati pa za nekaj tako lepega, da igre ne bi zamenjala za nič na svetu."

"Skozi študij ugotoviš, da nimaš pojma" Zunaj igralske akademije je igrala že v nižjih letnikih, čeprav velja nepisano pravilo, ki veleva, da naj študentje igre v prvih dveh letnikih ne bi delali zunaj AGRFT-ja. To so ji omogočili zaradi izjemne priložnosti, ki jo je dobila v filmu Osebna prtljaga Janeza Lapajneta. "Menda to ni dobro, ker se meša preveč dejavnikov, različni stili in pristopi, kar mladega igralca lahko hitro zmede in ga spet spelje s poti. Jaz sem se tukaj malo pregrešila in sem vseeno poskusila tudi zunaj akademije in osebno mi je to zelo pomagalo. Na akademiji ti nekako zbijejo samozavest. Zbrišejo te, zato da se lahko potem spet najdeš. S sprejemom na akademijo lahko hitro postaneš prepotenten, misliš, da si zvezda, a na srečo večina kaj kmalu prileti na realna tla. Tudi jaz, ki sem že prej igrala v teatru in sem že oblikovala svoje mnenje o igri. Dobiš neke predispozicije oziroma, kot rečemo 'glumataš' na svoj način. Skozi študij pa ugotoviš, da nimaš pojma." V 3. letniku je prvič začutila močno tremo, delo zunaj hiše pa ji je nekako vračalo samozavest. "Bolj si svoboden v nekaterih odločitvah, nisi pod nekim pritiskom, ki ga sicer čutiš kot študent."

"Štirje 'frendi' smo delali film, se odpovedali honorarju in garali" Širša javnost je Nino Rakovec spoznala v celovečercu Janeza Lapajneta Osebna prtljaga, v katerem je debitirala v vlogi usodne Nine – od tod tudi zgodba o klofuti, ki jo je na avdiciji dala svoji filmski mami Tjaši Železnik –, trenutno pa se v kinematografih predvaja film Izlet, kjer Nina sestavlja ljubezensko-prijateljski trio, ki se za konec tedna odpravi na izlet. Film, ki so mu kritiki že prilepili izraz "generacijski film", je prvenec režiserja Nejca Gazvode. Nad uspehom Izleta je, kot pravi, presenečena, saj se kljub zaupanju v film s samim uspehom ni nikoli ukvarjala. "Štirje 'frendi' smo delali film, se odpovedali honorarju in garali. Snemali smo dva tedna po 12 ur na dan na 40 stopinjah Celzija. A to sta bila dva prečudovita tedna. Včasih imam slab občutek, da se nikoli več ne bom imela tako lepo."

Vezi s soigralcema Juretom Henigmanom in Luko Cimpričem ter režiserjem Gazvodo so se spletle že pred leti in ta energija se v njihovi interakciji vsekakor čuti. "S fanti smo se poznali že prej. Jure, Luka in Nejc so bili sošolci na akademiji, dva letnika pred menoj," razlaga in iz žara govorjenja je opaziti, da je bilo njihovo druženje vse prej kot dolgočasno. Spoznali so se, ko je bila Nina sveža brucka na AGRFT-ju. "Nejc naju je s sošolko menda opazil že prvi mesec. Ena blond, druga rjavolaska, obe pa zelo razigrani. Ko so pripravljali eno od predstav, so si zamislili, da bi potrebovali dve smrklji, ki se bosta z dežniki sprehodili čez oder. In tako smo začeli sodelovati. Imeli smo se luštno. Nejc me je nato povabil v TV-etido – to je ena od vaj pri filmski režiji, kmalu sem bila povabljena tudi na avdicijo za Osebno prtljago, kjer je Nejc pisal scenarij, in tako dalje."

"Imela sem blazno srečo, teatri so danes zapolnjeni" Nina je od januarja lani zaposlena v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, kar ne jemlje kot nekaj samoumevnega. "Imela sem blazno srečo, teatri so danes zapolnjeni." Ko je kot Antigona zaigrala v diplomski uprizoritvi Sofoklejeve Antigone v ljubljanski Drami, je med gledalci sedela tudi direktorica SLG-ja Celje Tina Kosi in "ko se je sprostilo delovno mesto, me je poklicala".

Ne skriva, da ima v Celju srečo, da ji zaupajo in ponujajo različne priložnosti. "Lahko igram vse od Pikice v otroški predstavi Pikica in Tonček do Erinije v Sartrovih Muhah ... To je edini način, da se kot igralec izpopolnjuješ. Poskusit moraš čim več različnih stvari, najti v sebi različne obraze …" Do zdaj je že nastopila kot od Nina Zarečna v Utvi Čehova, kot Shakespearova Gertruda, kot ga. Smith v Ionescovi Plešasti pevki in Dorina v Molierovem Tartuffu. Akademijo je končala z diplomskima predstavama – z vlogo Dessire v Brucknerjevi Bolezni mladosti in z že omenjeno Antigono v Sofoklejevi Antigoni. Posnela je več kratkih filmov (Skrbnik, Trst je naš …), TV-dramo Naša demokracija in televizijski film Angela Vode.

"Po akademiji si prepuščen samemu sebi in to je najtežje" Zaveda se, da je treba delati, še zlasti ko si mlad. "Najpomembnejše so izkušnje in samozavest. Po akademiji si prepuščen samemu sebi in to je najtežje. Za mladega igralca je najlepše, če dobi priložnost, da nekdo zaupa vanj in mu da možnost, da se dokaže."