"Najini liki so precej pridni, znajo pa tudi kaj ušpičiti."

Šnofijevo druščino najbolj poznajo mladi bralci, ki stripovske zgodbice avtorja Boštjana Gorenca – Pižame in ilustratorja Mateja de Cecca že od leta 2008 spremljajo v reviji Pil. Zdaj so dogodivščine osnovnošolca Pilka, njegove prijateljice Čopke, kužka Šnofija ter njegove simpatije Kodrlajsaste Pepce na voljo tudi v knjižni obliki. V prvem stripovskem albumu so zbrane tri zgodbe, v katerih ne manjka neverjetnih domišljijskih pustolovščin, zabavnih prigod in sočnega jezika. Teden knjige, ki ga obeležujemo te dni, je ponudil odlično priložnost, da z avtorjema spregovorimo o ustvarjanju čtiva za otroke in mladino, ki ga, morda bolj kot kdajkoli prej, odlikujeta humor in priložnost, da so otroški liki lahko preprosto – otroci, z vsemi lumparijami vred.

Ilustrator in stripar Matej de Cecco je Šnofija prvič narisal leta 2008, ko so ga Pilove urednice povabile k sodelovanju pri risanju stripa z glavnima junakoma Pilkom in Čopko. Kužku z velikim nosom je ime nadel Boštjan Gorenc – Pižama, ki bdi nad scenarističnim delom stripa ter izbranimi besedami.

V prvem stripovskem zvezku Šnofijeva druščina so zbrane tri zgodbe: Pilko in Čopka v Narobniji, Detektivi in V vampirskem gnezdu. Trenutno ustvarjata že sedmo zgodbo, letno skupaj s Pilom izide 24 delov ene zgodbice.

Kar slavna v Pilovi subkulturi … Vsaj nekje.

Danes je Šnofi že prava zvezda. "Otroci na uredništvo naslavljajo pisma zanj, pošiljajo mu kosti iz kartona, piškote v obliki kosti, slike svojih kužkov, ki so jim dali ime Šnofi," pripovedujeta Matej in Boštjan.

Otroci pa vse bolj prepoznavajo tudi njiju kot avtorja Šnofijeve druščine, saj ju v pismih pozdravljajo. "Sva kar slavna v tej Pilovi subkulturi," se zasmeji Pižama, Matej pa doda: "Vsaj nekje."

Štosi in domislice se vlečejo skozi celoten pogovor, tako kot v dogodivščinah v stripu. Čeprav je Pil namenjen otrokom, starim med 10 in 15 let, je v Šnofijevi druščini veliko večplastnih šal, ki navdušijo tudi starejše bralce.

Moralni nauki so jasno označeni, da jih lahko bralec po želji preskoči

"Želela sva ustvariti dve ravni, osnovna je zabavna najmlajšim, ob tem pa sva nanizala še veliko referenc, ki so otrokom sicer smešne, a jih prepoznajo predvsem odrasli," pripoveduje Boštjan Gorenc. V ospredju so torej šale, kaj pa moralni nauki, ki veljajo skoraj za zapoved mladinske literature?

"Notri je tudi kakšen nauk, a je jasno označen, tako da ga lahko bralci tudi izpustijo," v šali pojasni avtor, ilustrator pa pridene: "Da se ne bodo otroci po naključju česa naučili."

Z ne tako poštirkanimi liki se otroci bolj poistovetijo

Boštjan Gorenc tudi kot prevajalec opaža, da knjige za otroke in mlade že dolgo niso več tako tesno povezane z moralnimi imperativi. Zabava ni nujno slaba stvar. V priljubljenih otroških knjižnih serijah, kot so recimo tiste o groznem Gašperju, Kapitanu Gatniku ali Gospodu Gnilcu, so liki veliko bolj živi kot v literaturi izpred nekaj let. Otroci se zato z njimi tudi lažje in bolj poistovetijo.

Ali z besedami Pižame: "Liki niso tako poštirkani, a imajo v sebi človeško toplino. Saj ga pobiksajo, naredijo kakšno lumparijo, a jih kljub temu žene človečnost, nek nezavedni moralni imperativ delati dobro, biti prijazen do drugih. Saj si nagajajo, kaj ušpičijo drugemu, a nikoli ni v njih čiste zlobe."

Knjige na dostojni jezikovni ravni so moralna obveza

Ko gre za jezik, sta hkrati igriva in stroga. Boštjan Gorenc je prepričan, da je pravzaprav vseeno, kakšne knjige berejo otroci, "je pa moralna obveza vseh, ki jih soustvarjamo, da bralcem ponudimo knjige, ki so na dostojni jezikovni ravni."

Meni, da otroci preprosto ne smejo dobiti v branje slabo urejenih knjig s polomljeno slovenščino. Se pa to dogaja, saj je založb, ki natančno sledijo stopnjam izdelave knjige – lekturi, dvojni korekturi, aktivnemu uredniškemu delu … –, vse manj.

"Še kako se pozna, da nekatere založbe gledajo le na to, kako bodo maksimizirale dobiček, pa čeprav na račun študentov prevajalcev, ki bodo prevajali za tri arašide in pol pistacije," je oster Pižama. "Pinjole?" predlaga Matej. "Ah kje, pinjole so že za tiste s Sovretovo nagrado," se pošali Boštjan, a se spet zresni.

Jezik naj ne bo sterilen

V Šnofijevi druščini od sočnega jezika kar brbota. Si lahko zaradi žanra, kakršen je strip, preprosto privoščita več? Šal in jezikovnih posebnosti?

To, da so knjige jezikovno neoporečne, nikakor ne pomeni, da morajo biti napisane v knjižni slovenščini, pravita avtorja Šnofijeve druščine. "Jezik naj ne bo sterilen," meni de Cecco, a odkloni od norme morajo biti tam z namenom. Drugačen jezik naj se na primer sklada z vizualno in karakterno nenavadnim likom.

Župan Emone v stripu spominjal na Jankovića?

Besedil v Šnofijevi druščini jima za zdaj ni očital še nihče, sta pa dobila nekaj pripomb, ko je povsem po naključju prav v času lokalnih volitev v Pilu izhajala zgodba, ki druščino preseli v čase Emone.

"Ustvarila sva lik emonskega župana, ki je, priznava, vizualno malce podoben Jankoviću. Ne moreš drugače, če delaš parodijo na Ljubljano. A boš dal notri Rupla? Danico? Zoran je obraz, ki ga tudi otroci povezujejo z Ljubljano. No, takrat je bilo nekaj pritožb, zakaj sva njega dala notri," se spominja Pižama.

"Imam se za bolj slabega karikaturista, portretista, zato sem to, da je v mojem liku nekdo prepoznal ljubljanskega župana, vzel kot kompliment," doda de Cecco.

Stripi ne veljajo več za manjvredno literarno zvrst

Opažata, da so stripu kot literarni zvrsti vse bolj naklonjeni tudi v šolah. To povezujeta tudi z mlajšo generacijo učiteljev in knjižničarjev, ki na stripe in lahkotnejša – a še vedno kakovostna, opozarjata – besedila ne gledajo več postrani. Kot nekaj, kar poneumlja.

"Pri bralni znački ali domačem branju si lahko otroci vsaj kakšno knjižico izberejo sami, tako da v šoli ne berejo več le kanoniziranih besedil," pravi Pižama in sklene, da je bolj sproščen pristop kvečjemu spodbuda za najmlajše bralce, da posežejo po knjigah.